Dan prelepih spominov

na tiste, ki so nas mnogo prezgodaj zapustili je veliko krat lep dan. Tudi današnji je bil tak. Še sonce, vsaj na Štajerskem, ni skoparilo. Zato sva z lumpom v dopoldanskem času obiskala njegove svojce in nekatere prijatelje.

Jaz grem najraje k svojem očetu na grob, ko je že malce temno. Mi daje tak občutek privatnosti. Nekako se lepo počutim obdano s temo in s svetlobo, ki jo dajejo bližnje in oddaljene svečke. In vedno znova presenečena koliko ljudi se spomne nanj.

In sorodniki vedno poskrbijo, da dobi na grob prelep aranžma. Ne glede na ostala ne strinjanja, med nama s sestro, lepo poskrbijo za grob bratov in očeta. Sama tja ne nesem aranžmajev, saj mi takšno izkazovanje pogrešanja ne pomeni veliko. Raje se odpravim na grob, prinesem svečko, za cvetje poskrbijo ostali.

No, danes smo v poznejših popoldanskih urah še obiskal grob od drugega dedka, ki je imel ravno tako lep aranžma, ki mu ga je letos izbrala moja mami. O tem kakšni problemi so to bili, raje kdaj drugič.