Pohorje

Danes sem se spet uspela vstati ob bolj normalni uri , okrog 9.00 in se oblekla, spila svojo tableto in se odpeljala do spodnje postaje Pohorske vzpenjače. Načrt je bil, da pridem v 30 minutah do trikotne jase. Naj še prej pojasnim, da že dolgo nisem hodila .

In vzela pot pod noge , kako se to zanimivo bere . Vendar sem za začetek izbrala prehud, premočan tempo, zato sem se nekje na pol poti ustavila, da sem normalno zadihala. Bila sem že na tem, da se vrnem nazaj, vendar sem v eni knjigi prebrala, da ni telo glavno, ampak glava, psiha. In se zato prepričala, da zmorem priti do trikotne jase, ni mi bilo več pomembno v kolikšnem času.

Ko sem prišla do trikotne jase, je bilo na moje veliko presenečenje točno 30 minut. Torej mi je uspelo. Moram verjeti vase, da zmorem več kot mi včasih telo pove. Moram ga prepričati. Na trikotni jasi sem naredila še ta posnetek totega Maribora:

Nato sem se odpravila nazaj . Namreč gori je rahlo pihalo, jaz sem pa bila prepotena. Nazaj sem malo tekla, malo hodila in porabila približno 16 minut .

Dol gre lažje kot gor .