Sobotno popoldne
Včerajšnje lepo vreme sva morala čim bolje izkoristit. Namreč letos nismo šli še nikamor v hribe; prekolesarila sem 0 kilometrov. Lani sem začela kolesarit že proti koncu februarja. Kaj pa letos?
Hm, kar sram me je povedat, da nismo bili na Donački, na Peco me letos ne vleče preveč, bi pa z veseljem šla na Raduho, Veliko planino in tudi Triglavskih jezer se ne bi preveč branila. Da ne govorim o mojem ubogem zapuščenem kolesu, ki je počivalo vse do včeraj
.
Najprej sem malo očistila moje kolo, Lumpek je pred časom dal nekaj življenja v zračnice -> ravno toliko, da sva se lahko komot pripeljala do prve bencinske in nato odkolesarila proti Rušam
. Namreč v četrtek sva se vozila tam in opazila, da bi se dalo priti dlje s kolesom. Seveda, k reki Dravi. Tam sva malo postala, natančneje, da sta se najini riti malo odpočili in se malo sproščala s fotografiranjem kačjega pastirja, ki je lepo poziral:
Tudi kolesa so si morala malo spočiti
:
Ko smo si odpočili sva se zapeljala čez Ruški most in se domov zapeljala proti Selnici ob Dravi, nato proti Sp. Slemenu itn proti Kamnici.
V Kamnici sva zavila proti “kopališču” Mariborski otok in se zapeljala do Koblarjevega zaliva, kjer naju je pričakala mlada labodja družina:
in prelep razgled nad reko Dravo:
Ko sva prišla domov sva bila najbolj vesela tuša. In kot zanimivost: noge naju ne bolijo, ritnice tudi ne, edino vmesni položaj. Vsekakor sva pa odločena, da to ponoviva še kdaj oz. večkrat.












