Videokamera

V mesecu februarju sem prvič stopila v kontakt z kamero. Nikoli prej je nisem imela v rokah, niti si je nisem pretirano želela. Bila sem prepričana, da lahko s svojimi fotografijami povem vse. No, moja sestrična je bila povsem drugačnega mnenja.

Namreč ob pričakovanju drugega otroka (sedaj prekrasne punčke Tinkare-> stara je 23 dni ) je pogledala “stare” Mihijeve posnetke. Njegovo prvo lovljenje z atijem po vseh štirih itn. In jaz, še vedno pametna trdila, da se tudi to, da narediti s fotoaparatom. Ja, saj se da vse to super ujet na spominsko kartico. Vendar se pojavi problem, ko ne slišiš zvoka.

To slednje sem ugotovila pred nekaj minutami, ko sem z dveh MiniDV kaset spravljala material na računalnik, da ga pričnem malo urejat in pripravljat za diplomo. Vmes je bilo posnetih nekaj takih prisrčnih trenutkov, izrečenih in slišanih lepih besed, da ji dam sedaj popolnoma prav.

Ja, kamera je za trajnejši spomin in spomin z zvokom neprimerno boljša v določenih pogledih, tudi veliko bolj čustvena. Vendar tudi dobra fotografija lahko pove veliko, če zna fotograf prikazati natančno tisto kar želi sporočiti.

Sedaj sem tudi sama ponosna lastnica Canona MD255, ki je zelo dobra in priročna kamer’ca. Na njej mi je všeč to, da je lahko popolnoma avtomatska. Se pravi, da sama pripravi vse nastavitve od osvetlive oz exposure, kar je tako kot pri fotoaparatih in izostritev. Danes sem imela precejšnje težave z izostritvijo, ker jo imam enostavno premalo v rokah. Vendar na svojo srečo, že ugotovila in odpravila napake. Jo bo treba začet bolj pogosto uporabljat .