Tacka

Tale simpatična psička je “naš” najdenček, ki nas že vrsto let razveseljuje s svojimi potegavščinami in s svojo lepoto. Kot je iz slike možno videti, je mešanček in zares zelo prikupna psička.

Spomnim se enega februarskega dneva (2003), ko sem jo videla v spremstvu otrok, na plastičnem povodcu. Takšnem kot ga imamo za obešat perilo. Že takoj je privabila moj pogled. Isti dan, nekaj ur kasneje sva se s prijateljico odpravili v mesto in jo ponovno srečali. Tokrat je bila privezana k trafiki, kjer sem misila, da koga čaka. Vendar sem kasneje, ob povratku domov, videla da temu, žal ni tako.

Namreč psička ni bila več pri trafiki, temveč je bivakirala v trgovini, v kateri je delala moja botrca. Kjer sem se ob povratku domov (z mesta) velikokrat oglasila, da sem se malce ogrela. Sedela je v ozkem hodniku in prijazno gledala ter postavala na kartonu. In jaz ne bi bila jaz, če ne bi šla takoj k njej, jo pobožala… Namreč moja botrca se je bala, da je okužena, bolana. Hm, meni pri taki ljubki stvarci to nikoli ni prišlo na misel. Zato mi je tudi zaupala, da sem jo peljala ven, na lulanje. Kjer sva se še malo bolje spoznali (beri: dala mi je velikega, mokrega in prijaznega poljubčka). Zelo sem si ji želela odpeljati domov, vendar ker moja mama, ne mara živali sem oklevala in nazadnje tudi nisem.

Čeprav je moja bortca dala oglas na RadioCity, da se je izgubil mali, prisrčen kuža na območju Tabora, se  do 19ih, ni oglasil nihče. In ga je vzela domov. Prestrašena, kako bo reagiral njen partner itd. Vendar se je ta dečko zaljubil v tole psičko, ki nas še danes razveseljuje.

Najbolj se mi je utrnil v spomin naslednji dogodek:

Bilo je nekega zimskega popoldneva, ko smo bili bolj ali manj vsi sosedje na hodniku, saj je bila na obisku tale prelepa gospodična. In midve sva se igrali oz. tekali. Najraje od vsega ima moje copate. Ne grize nobenih drugih, ne nosi okoli nobenih drugih copat, ampak v moje se pa zapiči iz neznanega razloga . Seveda, najraje med tekom . In moja mati, da naj se grem preoblečt, da greva v mesto. Jaz, ravno ne navdušena, ampak primorana, sem se to naredila, prišla na hodnik, kjer sem na to še malo čakala mamo. Nato se tale psička zapodi v moje teniske ter boli in laja vanje. Jo gledam, ker česa takega še ni naredila (razen, ko sem imela točno določene copate) in ji bolj v šali kot zares pravim:” Ne lajaj, vame, ker itak nočem it v mesto. Raje bi tukaj norela s teboj. Na mamo se jezi.” Pes me v isti sekundi spusti, gre in se vsede natanko pred mojo mamo, jo pogleda in začne lajat nanjo.

O tem, kakšne salve smeha in odobravanja je dobila takrat, raje ne bi. Zaradi takšnih malenkosti ima življenje neprecenljivo vrednost, za vse ostalo je mastercard .

Novo obuvalo

V petek sem šla v mesto z namenom, da dvignem fotografije vlakov, ki sem jih poslala na tečaj mladi 2008. Na tem natečaju sem bila žal neuspešna, vendar kljub temu ne nameravam obupat, saj menim, da so bile slike lepe in kvalitetne. V obrazložitev, zakaj nisem bila sprejeta na natečaju, je da slike niso dovolj umetniške. Ok, mislim, da imajo prav . Torej več sreče prihodnje leto , ko nameravam ponovno poskusit .

Vendar sem se še prej malce sprehodila po mestu in šla, čisto slučajno v prodajalno obutve Mass, kjer si po resnici povedano kupim največ obutve, da  vidim, če imajo kakšne lepe, udobne natikače zame. Poudaek je na udobnem, saj sem od leta 2002 zamenjala najmanj 10 različnih modelov in vsi so mi naredili takšne & drugačne odtiske. In zagledala sem naslednje:

in jih sedaj ponosno nosim, saj z njimi ni nobenih problemov. In predvsem zelo resno razmišljam, da si grem na razprodaji kupit še kakšen enak ali podoben model .

Nova pridobitev

Tale

in tale korenjak

sta dobila naslednjega sostanovalca:

kupil in privoščil si ga je moj Lump. Namreč od kar sva imela 400d doma sva veliko fotografirala skupaj, vendar skupaj in istočasno ne moreva uporabljat enega fotoaparata. In predvsem ker A80 več ni zadovoljeval Lumpovih potreb (dobro, da jih jaz še ), si je še on želel enega DSLRja.  Vendar tukaj sem nasprotovala najprej jaz. Namreč brez veze se mi je zdelo, da imava dva fotoapata enakega ranga in kvalitete. In  potem je pred nekaj meseci prišel ven novi canon 450d, ki pa ni veliko boljši od 400d in ker sva si želela še en objektiv ranga 17-80mm, sva se odločala za 40d ali naprejdnejšega kompaktnega.

In danes je padla odločitev ter sva šla ponj.

Jap, tudi sprobala sem ga lahko. Fotografiranje z njim je drugačno in boljše od 400D, vendar ima nastavitve malo bolj komplicirane. Še Lump se (še) ne znajde najbolje. Zato je nastalo nekaj komičnih situacij, ki pa naj ostanejo zame .

In tako imava resnično zelo dobro in kvalitetno fotografsko opremo doma. Hm, samo sedaj bo z njo res treba tudi nekaj € zaslužit .

Slivniško jezero

Včeraj je bilo po dolgem času spet lepo, toplo in sončno vreme, ki je kar samo klicalo naplano. In ker imava oz. imamo radi naravo in vodo, smo razmišljali kam bi šli. Jaz in moja dva lumpa .

Prvotni načrt je bil, da gremo v okolico Tržiča, kjer je Mijau omenil, da imajo lepo jezero. Vendar, ko sem čakala Lumpovega brata, so na radiu povedali, da je velika gneča proti Gruškovju, zato smo ta načrt odpovedali in vzeli v roke zemljevid Slovenije. In se po krajšem pogovoru dogovorili, da gremo v bližino Šentjurja pogledat Slivniško jezero. V igri je še bilo Šmartinsko jezero, vendar smo si premislili, ker smo tam že letos bili .

Čeprav smo se zmotili, ker nismo pravilno brali zemljevidov, smo prišli na cilj . Tam so pripravljali kresno noč. Zelo dober človek nam je tudi ponudil zelo željen in pri meni tudi zelo potreben sok . Še enkrat hvala njemu, za prijaznost .

Nato smo pa odšli bližje k vodi in malo opazovali okolico, naredili nekaj fotografij in se nato lotili tistega, za kar smo pravzaprav prišli. Namreč Lumpova mati, si je zaželela portretov svojih sinov in jih bo v bližnji prihodnosti tudi dobila. Saj je nastalo nekaj lepih fotografij .

Vendar lepo je tudi samo jezero in bitja v njegovi okolici .

Otroci so pa veselo uživali ob vodi :

Bila sem ji kar malo favš, vendar sem bila spet brez kopalk , tako da smo ostali suhi. Vendar že intenzivno razmišljamo, da se bomo ob podobnem vročem vikendu spravili na obalo .

Skoraj končano

Nisem si mislila, da dve šolski leti mineta tako izredno hitro. Še spominjam se, kako smo na začetku oktobra 2006 sedeli v klopeh in poslušali uvodni seminar. In prvih predavanj. Ko sem sedela zraven prijetnega in zanimivega sošolca, ki je iz nenzanega razloga opustil študij. Zanj mi je zelo žal, saj je bil in verjetno še vedno je dober dečko. S sošolcema, ki sta sedela za nama, smo se tudi izredno dobro razumeli, prednjima “televizijcama” ravno tako .

Prva predavanja so bila zelo zanimiva. Začeli smo s predmetom multimediji in skoraj brez slabe vesti, lahko napišem z enim izmed najboljših, naših predavateljev dr. Petrom Purgom . Z njim smo uživali, si prosto izmenjavali mnenja. Z njim smo si bili enakopravni. Na naši šoli smo imeli sistem enega predmeta naenkrat in potem v 14 dneh izpit. Kar je bilo v večini primerov super (beri: takrat, ko so bila zanimiva predavanja), slabo v primerih, da so bila tečna oz. nezanimiva predavanja (vanje uvrščam: zakonodaje s področja multimedijev, ekonmika in trženje ipd. ).

Tudi končali smo na dober način . S predavanjem o 3d animaciji, natančneje programu Maya, ki jo najbolje opiše sošolčev stavek:” Ta Maya je pa res dobra bejba” . Tako hudičevo dobra, da sem si jo danes namestila in jo bom spet malo sprobavala, čeprav če jo želiš RES obvladat, je po moje potrebnih kar nekaj ur konkretnega dela. Zmore namreč ogromno .

In tako se ena izmed premnogih zgodb končuje.

Do konca imam še izpit (tekoči) in diplomo za napisat. Nato se pa sprašujem kako dalje… Vem, da sem v preteklih dveh mesecih veliko govorila o Ljubljani (IAM, študiju media production manager), vendar imam sedaj manjše pomisleke…

Sex and the City

Včeraj sem peljala svoja dva Lumpa gledat film Sex and the City . Ja, verjamem, da skoraj ne verjamete, ampak uspelo mi je zvleči dva tipa gledat tale film . BTW: eden izmed teh dveh je samski, nekadilec, vegetarjanec, pošten in star 38 let (več o njem v privatnem mailu, v kolikor vas zanima ).

K filmu sem pristopila brez posebnih pričakovanj, razen tega, da se bom nasmejala. Film je izredno zanimiv, ima veliko zgodbe v sebi, čeprav na prvi pogled ne izgleda takole. Površnemu gledalcu bo to samo še en ženski film, vendar zame to ni.

Je izredno dober film v katerem srečamo tegobe vsakodnevnega življenja in iz katerih se lahko nekaj naučimo. Ob oddohu iz dvorane me je razočarala ena ženska, ki je rekla, da je to ženski film. Je zelo dobro narejena komedija, ki bi morala vsaki ženski dati povod za razmislek: katera znamka je vredna največjega in najmočnejšega truda .

vir: Sex and the City

Vikend

Pretekli vikend je minil kot bi rekel keks oziroma še hitreje. Namreč imeli “smo” družinski piknik, ki je vključeval Lumpove člane razširjene družine. Bilo nas je:

Čeprav je bilo deževno vreme, smo ostali dobre in nagajive volje. Fantje so brez problema igrali nogomet, punce so se spravile v dnevno/spalno sobo s kitaro, odkoder so se slišale lepe pesmi. Mi smo pa sedeli v kuhinji in se pogovarjali.

Bilo je zanimivo spoznavati vse te ljudi .

Fotografije Rijeke

Rijeka 2008

No, čeprav je v četrtek,petek in soboto kazalo, da sem prišla na slabo vreme in sem v glavi že preklinjala samo sebe, zakaj nisem šla en teden prej (je bilo boljše in lepše vreme + hrf 2008). Vendar se je sonček začel kazat že v soboto popoldne, v nedeljo je pa že bil tisti ta pravi.

In kljub prvim slabšim dnevom, sem jih preživela na obali. Ni lepšega kot se zbuditi iz postelje, stopiti na balkon, zavonjati morje in v daljavi videti otok Krk . Nato se zjutraj najesti in oditi ven. Stric in teta sta doma v hribu in do morja me je vedno čakalo 10 minut sprehoda do dol, vendar ko veš, kaj te doli čaka, to ni noben problem oz. to ni nikoli problem, ampak užitek.

Tam sem tudi spoznala enega zanimivega, starejšega gospoda s katerim sva se pogovarjala o življenjskih stvareh. O tem, da živimo samo enkrat, da moramo uživat, delat tisto kar želimo in znamo najbolje. Tako prijetnega pogovora z neznancem nisem doživela od Bordonove domačije. Ponavadi nisem tako odprta do novih ljudi. Namreč nemaram nekih glupih tem o vremenu, kuhanju, gospodinjenju, raje imam takšne življenjske teme, kjer se veliko naučim. Ljudje znajo veliko povedat in potem vzamem tiste pomembne lekcije od njih . Ok, sem že malo off topic . In ta prijazen gospod mi je tudi povedal, kje v Rijeki se da kopati, kje je morje bolj čisto in podobno. Vendar sem mu povedala, da se sedaj nisem prišla kopat, ampak spočit in predvsem fotografirat .

Ja, fotografirat to lepo, prekrasno, pomirjujoče modro morje. Morje ti si meni vse . Nič ni tako prijetnega kot sedeti ob tebi, gledati v to ogromno količine vode, se spraševat kje se konča, če se sploh. Poslušati njegov zvok, ko zadane ob skale ali pridrvi do konca. Za to se splača živeti, to je čisti užitek. Hvala moji novi stari nokii, ki omogoča snemanje zvoka. Ja, se vidi, da sem “pravi” multimedijec, ki mora imeti vse . Zraven še pa zvok galebov, ki jadrajo nad teboj in ob tebi .

Čeprav sem tistemu gospodu vztrajno zatrjevala, da se sedaj, na tem obisku ne bom kopala, ampak samo malo namočila noge v morje in to bo to… Ja pa še kaj . V ponedeljek, ko je bilo super vreme, sem sedela na plaži s knjigo v roki, se do kolen sprehodila v morje in ugotovila, da je topla… Sem se komaj zadrževala, da nisem skočila v morje . Vendar zadrževala sem se le toliko, da sem si šla v garderobo sleči spodnjice ter se v kratkih hlačah ter lepem, novem modrcu vrgla v morje . Pravi, čisti užitek . Ni lepšega kot plavati v morju . Ah, je pasalo. Edino malo mi je žal, da tam ni nobenega malo bolj skritega prostora, da bi lahko bila naga. In plus vse skupaj zraven so obnavljali plažo, ki bo resnično krasna, ko bo končana . Je pa vseeno pravi užitek ležati na plaži s še 4 ljudmi , samimi domačini ter tu in tam se prikaže kak galeb na dosegu roke, ki ga nihče ne moti .

Ah, tole lepo morje. Več fotografij jutri .

Kokice

Imate koruzna zrnja za izdelavo kokic in mobilni telefon? Nimaste pa naprave, posode za olje oz. vstavite poljubno pripomočkov, nič hudega. Poglejte, kako se jih da narediti