Naša parcela

Pred cca. 20 leti sta moja starša kupila zgornjo parcelo (tam kjer je rjavo). Nato čez nekaj let ločila. V vmesnem času nakupila osnovne potrebščine za začetek gradnje takrat naše bodoče hiške. Nato sta se ločila.

Nato  se je ati smrtno ponesrečil avgusta 1992 in od takrat je parcela stala na miru. No, čisto na miru ne. Vsaj po pogovoru sosedov so se čez njo fletno sprehajale srnice, v njej bivale kače, občasno jo je nekdo pokosil. Kdo? Nimam pojma, ampak hvala mu . Ta parcela je od Maribora oddaljena cca. 30 min in je kar fletna, sploh sedaj ko je pokošena in je dosedaj mirovala.

Vse do prejšnjega tedna, ko me je poklicala ena gospa in rekla, da jo parcela zanima in če je na prodajo. S tem vprašanjem me je ZELO presenetila, saj vem, da obstaja, ampak o prodaji nisem oz. nismo razmišljali. Namreč sedaj se parcel (nepremičnin na splošno) tako ali tako neizplača prodajat in predvsem  sem nanjo še vedno čustveno navezana. Nato povem mami, da je nekdo klical za parcelo in ona je takoj za prodajo, seka po temeljitem pogovoru doma, tudi. Jaz zadržana in normalno, večina prevaga.

In zato smo se sedaj skupaj odločile, da parcelo sicer prodamo, vendar je ne mislimo prodati pod ceno. Namreč nobenemu izmed nas se sedaj ne mudi. Uredili smo jo tudi, saj če je v doglednem času ne bi, bi lahko plačali kazen. Vendar smo tudi to s prijaznim sosedom uredili.

V kolikor ne dobimo prave cene, bo ostala. Že sanjam, kako fajn bi bilo (po eni strani) tam živet. Vstran od glavne ceste, blizu avtocesta, železniška postaja, mali potok nekje malo bolj vstran, še nisem šla na sprehod tam dolgo, da bi znala povedat. Vendar hkrati malo daleč do vrtca, šole ipd. Bi pa bil to vredu piknik prostor ali vikend.

Ah, bomo videli, kaj se bo še z njo zgodilo .

Explore posts in the same categories: filozofiranje, jaz

Tags: gradbena parcela, jaz, moja razmišljanja, parcela

You can comment below, or link to this permanent URL from your own site.