šestka

Evo izpolnjujem svoj del naloge , ki sta mi jo naložila EasyRiderka in DrMagnum, v razmaku parih dni . Ker so me nekje že enkrat zadolžili za 6 sliko iz 6 mape, sem se tokrat odločila, da grem štet od spredaj nazaj. Namreč slike imam urejene po letu, mesecu in dnevu. Tako sem prišla do tele slike .

Tale slika je nastala na zimskem sprehodu ob Gostilni Pec, ki jo najdete v bližini Selnice ob Dravi. Vsi vemo, da je zima bolj bele barve, zato so mi te rdeče “borovničke” hitro padle v oko. Baje so dobra hrana za ptičke v zimskem času. Upam, da jim tekne in da so zaradi njih bolj siti .

Hm… igro pa naj nadaljuje tisti, ki želi .

dnevna soba

Danes je najina soba v približno takšnem stanju. Zakaj približno? Zato, ker stene niso pobarvane s to bravo, ampak so bele. Tole fotko je naredil moj Lump in se potem malo igračkal s Photoshopom. Namreč bele stene so puste in jih morava dati v “neko” barvo .

Sama imam rada oranžne, karamelne, kavne, pastelne barve . In tam desno od TVja je en okrogel, valjast “pojšter”, ki mi ga je Lump prinesel s službenega potovanja in nama super služi, kadar imava v dnevni razvlečen kavč . No in mislim, da bova ravno tak podoben barvni odtenek uporabila za barvo sobe. Mislim, da bi moralo bit vredu.  Namreč nova dnevna soba, ki jo pričakujeva naslednji mesec izgleda takole:

in tej sobi “pripada” še ena garderobna omara, v katero upam, da bova spravila vse najine foto/video/knjižne pripomočke . Sedežno… še iščeva, sicer časa je še nekaj… dokler na sedanji ne odpovedo stranice .

Diagnoza : Gripa

Vse skupaj se je začelo v petek, ko sva z Melito šli na Lucijino otvoritev razstave. Namreč, ko sem Lucijo vprašala, kje ima svojega dragega in svoji punci, je rekla, da je zbolel. Ok, to je normalno, da pač oseba zboli…

Nato proti večeru pridem domov. Že ko sem prišla izza bloka se mi je zdelo čudno, da so pri nama vse luči pogašnjene. Ok, sem si mislila. Nekdo mi pripravlja romantično presenečenje, s svečkami itd. Ampak ko sem stopila v temno stanovanje, mi je bilo jasno, da od tega ne bo nič. Lumpa nikjer, jakna, obešena, čevlji na svojem mestu… Ok, je pač šel spat, dolg naporen teden v Avstriji,… Jok brate odpade… Se pride s postelje vroč, da je brez veze… Ok, tudi on ima gripo… Se še nasmejim vsemu skupaj…

Glede na to, da nisva najbolj jutranji osebi, sva spet dlje časa spala, Lump vmes kuhal, tako da je brez veze, kašelj še bolj brez veze,… Nič greva k zdravniku, kjer sva dobila praktično zdravila, za katere ne potrebuješ recepta: ledakol, panatus in kapljice za nos . Še na hitro skočiva v Špar po pomaranče, limone in kivi. Padle so še ideje o videoteki metulj, ampak LOTR je bil na popu, zato se mi je zdelo brez veze. Raje domov pod toplo odejo.

Naslednje jutro se pogovarjava s sestrično, ki pravi, da Miha tudi že kuha od sobote, če se ne motim… Ok, torej dejansko je nekaj čudnega v zraku… V ponedeljek pokličem mamo, da vidim kako je… Ona ima drisko… Torek… zakuha sestrična…

Kot uspeh si dejansko štejem, da sem še jaz ok. Jaz, tista, ki VEDNO prva zboli . Upam, da ostanem na tem. Tokrat ne smem zbolet, še vsaj 9 dni ne .

Bučke

njamibuckinamusaka

Sestavine:

• bučke
• mleto meso
• česen
• čebula
• timijan
• origano

Najbolje je če se tega lotimo najprej lotimo rezanja bučk na tanjše krogece, nato narežemo čebulo in česen. Pripravimo dve posodi. Eno zato, da popečemo v njej bučke. V drugo damo najprej čebulo, jo pustimo da se malo prepraži (dobi tisti znani njami vonj), nato še dodamo česen ter na koncu meso. Mesu vmes dodamo origano in timijan, vendar ga ne popražimo do konca, le toliko, da dobi malo barve. Med pečenjem mesa še popečemo vse bučke, ki jih potrebujemo, da pokrijejo spodnjo in zgornjo plast mesnatega nadeva .

Eno plast bučk položimo po tleh, nato jih “prelijemo” z mesno oblogo na katero damo še eno plast bučkin damo vse skupaj v ogreto pečico na 180 stopinj. Pečemo dokler se ne naredi temnejša skorja bučk in mesa zgoraj ter nato prelijemo z jajčko, mlekom in naribanim sirom. Vse to pečemo še toliko časa, da jajčka zakrkne in damo na mizo.

Pol pa dober tek .

PS: Lump me je prepričal, da tole objavim, baje je bilo tako dobro, da je vredno poskusit in bi bil greh ne delit .

Mir…

potka

Tale potka deluje, tako spokojno in vodi k premišljanju o samemu sebi. Zlasti, ko posameznik zaključuje eno obdobje in razmišlja o novem, išče nove poti, ideje …

Počasi zaključujem študij, se približujem nazivu inženirka multimedije, a v meni je še kar nekaj nejasnosti, želja… Čeprav sem bila pred parimi, natančneje 2, 3 meseci prepričana, da bom nadaljevala študij v Ljubljani, danes temu ni tako. Čeprav imam finančno zaledje za nadaljevanje študija, sem si premislila. Namreč ta denar si šparam že skoraj 16 let. Od konca srednje šole, če se ne motim, sem govorila, da bom ta denar namenila svoji hišici. Mislim, da sem približno 6000€ porabila že za to dvoletno šolanje, kar mi ni žal, vendar najprej moram pridobiti vsaj nekaj tega denarja nazaj, da nato nadaljujem…

Nekega dne, morda že naslednje leto, bom prav gotovo spet sedla za šolske klopi, saj se želim izobraževati, dopolnjevati in tako tudi rasti. To sem ugotovila na nedeljskem koncertu Vlada Kreslina. Namreč, kakor že ptički na vejah čivkajo, pri nas poteka Festival Lent, kjer je nastopil na Glavnem odru. Smešno, na koncert sem se šla sprostit. A med pesmimi, razmišljala, kako bi lahko pomagala mojemu mestu, do morda malo boljšega Festivala Lent. Namreč na sredini hudičevo dobrega koncerta je začelo deževati, Kreslin in vsi ostali smo bili mokri kot miške. Ko sva videla, da ne bo odnehalo deževati in so glasbeniki odšli z odra, sem razmišljala na kakšen način bi to lahko preprečili. Kako bi lahko večkrat v Mariboru organizirali podobne, kakovostne koncerte, na prostem. Nič ni boljšega kot slišati vsak inštrument posebej in uživat v petju, pesmi, celotni zgodbi… ob Dravi.

No, da bi znala te zadeve dobro izpeljat, je treba pridobiti dobro znanje in predvsem izkušnje. In ja, danes pri svojih 25 letih, nimam niti enega delovnega dne, niti enega pametnega zanimivega, zaključenega projekta. Čeprav se ravno sedaj, tiska ena moja reklama v 4000 izvodih, ki mi je precej všeč. Za istega naročnika tudi pripravljam spletno stran. Tale spletna stran je pravi izziv , namreč narediti moram osnovno predstavitveno spletno stran in tudi spletno trgovino. Verjemite, to ni malo dela, vendar to počnem z velikim veseljem.

Ah, te poti, odločitve, so naporne.

Le za eno vem, da je sprva zelo zabavna, enostavna, v njej cel čas uživaš, nato postane zaskrbljujoče, spiš skoraj ne, a se veseliš… vsakega trenutka posebej… in to precej let… Za to pot vem, da je prava in upam, da uspe sama od sebe… mogoče kmalu…

Videokamera

V mesecu februarju sem prvič stopila v kontakt z kamero. Nikoli prej je nisem imela v rokah, niti si je nisem pretirano želela. Bila sem prepričana, da lahko s svojimi fotografijami povem vse. No, moja sestrična je bila povsem drugačnega mnenja.

Namreč ob pričakovanju drugega otroka (sedaj prekrasne punčke Tinkare-> stara je 23 dni ) je pogledala “stare” Mihijeve posnetke. Njegovo prvo lovljenje z atijem po vseh štirih itn. In jaz, še vedno pametna trdila, da se tudi to, da narediti s fotoaparatom. Ja, saj se da vse to super ujet na spominsko kartico. Vendar se pojavi problem, ko ne slišiš zvoka.

To slednje sem ugotovila pred nekaj minutami, ko sem z dveh MiniDV kaset spravljala material na računalnik, da ga pričnem malo urejat in pripravljat za diplomo. Vmes je bilo posnetih nekaj takih prisrčnih trenutkov, izrečenih in slišanih lepih besed, da ji dam sedaj popolnoma prav.

Ja, kamera je za trajnejši spomin in spomin z zvokom neprimerno boljša v določenih pogledih, tudi veliko bolj čustvena. Vendar tudi dobra fotografija lahko pove veliko, če zna fotograf prikazati natančno tisto kar želi sporočiti.

Sedaj sem tudi sama ponosna lastnica Canona MD255, ki je zelo dobra in priročna kamer’ca. Na njej mi je všeč to, da je lahko popolnoma avtomatska. Se pravi, da sama pripravi vse nastavitve od osvetlive oz exposure, kar je tako kot pri fotoaparatih in izostritev. Danes sem imela precejšnje težave z izostritvijo, ker jo imam enostavno premalo v rokah. Vendar na svojo srečo, že ugotovila in odpravila napake. Jo bo treba začet bolj pogosto uporabljat .

Cvetlice

Ob fotografiranju teh prelepih cvetlic, mi je v glavi odmevala naslednja lepa, a žalostna pesem:

Perfect day

Popoldne, ko sem se odpravila v šolo na predvanje, sem ugotovila, da je zunaj popolna svetloba za fotografiranje. Vedela sem, da bodo današnja predavanja kratka, saj je bil en krajši seminar v zvezi z diplomo. In zato ker smo hitro zaključili, sem poklicala mojega Lumpa, da naj prinese fotoaparata in greva v fotografsko akcijo.

Namreč na poti v šolo vedno znova občudujem našo prelepo dravsko dolino z mostovi. V vsakem vremenu mi je všeč. Naslednjič moram iti prej, da lahko naredim kakšen posnetek in vam pokažem to lepoto.

No, ko je prispel sem mu rekla, da je najina naslednja postaja Lent, ker je nebo tako očarljivo, sonce lepo sveti, enostavno je prekrasno in to morava zabeležit.

Vedno bolje…

… gre našemu NBA igralcu Beno Udrihu, yes .

Pred začetkom tekoče sezone so ga odpustili iz trenutnih prvakov lige, San Antonio Spursov. Večina naših vrlih in škodoželjnih Slovencev, mu je pakriralo kovčke in mu iskalo klub v Evropi. Vendar so mu Spursi naredili ogromno uslugo s tem, da ga niso želeli imeti v ekipi. Namreč dobro se je znašel pri Kingsih v Sacramentu.

Zadnje tekme igra odlično, prišel je v formi, povrnil si je samozavest in je res ta pravi . Ravno sem malo googla na njegovo ime in prebrala zanimiv članek, ki se dotika njegove prihodnosti. Kingsi bi radi podpisali pogodbo za nalsednjih par sezon, vendar je njegov menedžer pazljiv in govori, da se bodo o tem pogovarjali po končani sezoni.

Enako lepo je brati še preostale komentarje v omenjenem članku, kjer nekateri menijo, da se je z Benotom, Artestom in Martinom, da imajo velike možnosti za playoff v nekaj letih . Eden bi ga rad videl celo pri Miami Heath…

Lepo je videti, da je Slovenec zaželjen v kakšni tuji ligi, da tudi igra eno izmed poglavitnih figur na šahovnici. Beno, želim ti še veliko takih dobrih predstav in da si v prihodnji sezoni izbereš ekipo, kjer boš lahko kazal svoje sposobnosti in jih dopolnjeval. V kolikor ti bo še čas dopuščal, se vrni v reprezentanco in ji pomagaj na OI .

 

vir: Sports

Miška

ne zobna, ne miki miška, ne računalniška, ampak kar nekaj kar bi z malo truda lahko spremenili celo v ribo . Takole malo za sprostitev in lastno zabavo. Nasmejte se .