Tako sem se zbudil danes, ko sem prišel s kratkega sprehoda. Sprehodil sem se do našega najbližjega BabyCentra, kjer sem si kupil rokavičke. Saj veste, da se mrzli čas približuje in da me ne bo zeblo , sem si vzel takšne rokavičke za dojenčke. To so tiste, ki nimajo nastavkov za prstke , so kot kakšna vrečka.

Veste pa včeraj sem dobil čisto svojega stolčka. In to ne takšnega, ki ga lahko kupiš kjerkoli v trgovini. Dobil sem čisto svojega in lesenega. Gor je narisan en lep slonček in lepo izpisano moje ime . No, da ne bom toliko govoril, tukaj je slikca, da se malo považim .

Aja, dobil sem ga od atijeve tete in strica iz Kopra. A ni fleten?

Danes sem kočno prišla pri svoji ginekologinji na vrsto , čeprav je po pravilih prvi poporodni pregled okrog 6. tedna. Pri meni to ni bilo mogoče, saj je bila na izobraževanju.

Tako sem bila naročena za danes med 9. in 10. uro. Ko sem čakala v čakalnici sem opazovala vse preostale nosečke in jim malce zavidala ta čas. In čas, ki pride takoj po porodu. Ko v rokah držiš novo bitjece, ki je tako ZELO tvoje, ki je tako ZELO lepo in še tako nedolžno . Vmes prebirala svoje odpustno pismo s poroda ter se z nasmehom na obrazu spominjala prvih trenutkov z Maksom.

Ne vem, kaj je z menoj narobe, ampak jaz si želim še ene . Kmalu me je sestra poklicala k sebi, da me je stehtala, izmerila pritisk . Tehnice sem bila kar vesela, saj mi je ostal le še 1kg viška. In zaradi tega se ne mislim niti malo sekirat .

Najbolj smešen je bil naslednji pogovor:

MS: kakšen je bil porod?

MM: vredu

MS: kakšne težave?

MM: ne

MS: potrebujete kakšno kontracepcijo?

MM: ne

temu je sledil smeh .

Nato sem še malo počakala v čakalnici in šla na tisti meni čudni, grdi stol. Ampak kar je treba, je treba. Z menoj vse ok, odvzet bris. Dobila sem še napotnico za laboratorij. Namreč v času nosečnosti in po porodu sem bila precej slabokrvna. Tukaj sem bila že malce nejevoljna, ker sem mislila, da delajo samo do 10.00. Tako namreč delajo v laboratoriju nasproti mariborskega sodišča, vendar je rekla, da lahko grem kar pri njih.

Jupi, torej si moj Lump, ne bo rabil jemati dodatnih ur dopusta, da bom jaz lahko šla dat par kapljic krvi. Namreč moja mami, ga ne zna previt in nahraniti .  Vmes sem dobila še opozorilo, da naj redno uporabljava kondome, saj tako hitra druga nosečnost ni dobra.

Pri tem sem se zlahka nasmehnila, da ni nobene panike. Se ne bomo igrali, saj trenutno NI pogojev za še enega lumpija. Naslednje leto, ko bo Maks korakal proti 1. rojstnemu dnevu, bom pospešeno iskala zaposlitev. V vmesnem času pa moram še diplomirat. Ker državna porodniška 190€ in ostanek Lumpove plače , trenutno zadostuje za naše potrebe, z dodatnim članom, bi bilo pa malce težje.

Vendar grem z optimizmom naprej. Naslednje leto služba (karkoli, tudi delo v proizvodnji) vsaj za eno leto, nato porodniška. Po porodniški bi se pa verjetno lotila samozaposlitve. K temu me moj Lump preprečuje že za naslednje leto, vendar si tega še pred drugim otrokom ne želim . Potem s kakšno dobro idejo, s kakšnimi delovnimi izkušnjami in morebitnimi novimi poznanstvi ter dobrim načrtom, z največjim veseljem .

Ah, sem tečna, ne . Nič grem se cartat k moji mali, lepi štručki .

Torej včeraj sta me mami in ati peljala k teti zdravnici. Tam me je prijazna medicinska sestra ponovno zmerila in stehtala. Sedaj sem velik 57 cm in tehtam 4600g.

Pri tej teti zdravnici mi ni bilo preveč všeč. Sem jokal, ko me je ati slačil. Mami je takrat podpisovala nekaj o mojem izbranem zdravniku. In te prijazne tete prosila za druge kapljice namesto AD3. Namreč ati je od enega zelo prijaznega strica lekarnarja izvedel, da so D3 enako dobre kapljice, vendar manj mučijo dojenčke kot sem jaz. Namreč kakam samo enkrat na teden… Potem, ko sta me pa oblekla, sem spet postal dobrovoljček. Sem se smejal in pogovarjal, samo kaj, ko me je hitro začelo kolcat. Čaj, mi ni bil preveč všeč, je mamino mleko in tisti dodatek, ki ga dobim boljši. Čaj, le kdo bo to pil?!

Samo sedaj je mami pogruntala, da ga pijem samo, ko sem malo lačen in mi ga da takrat, preden mi da za jest. Namreč ta čajek bi naj bil dober za mojo prebavo. Sedaj, ko sem star že dva meseca, je ugotovila, da lahko pijem še en čajek. in sedaj samo čakam, kdaj mi bo tega podvalila . Najbrž takrat, ko bo šla v trgovino. No, saj sedaj je že bila nekajkrat in ga očitno ni našla. Upam, da bo še nekaj časa tako .

Z zamudo, ker je mami imela veliko veliko trojanskih konjev na računalniku, vas obveščam, da sem sedaj star že 2 meseca. Sedaj znam že marsikaj . Znam se nasmehnit, znam kravice past, znam jezička pokazat. Tudi vem, da imam rokice. Zato sedaj zelo preiskušam svoje prstke.

Koliko sem zrasel in se zredil bom poročal med tednom. Namreč posvetovalnico imam jutri .

se vidi razlika?

kravice, ovčke, kozice . Meni je večino časa fajn .

Edino kakam bolj poredko, zato me v obdobju nekakanja veliko napenja. Takrat jokam precej na glas, ker me zelo boli. tudi v vozičku. Edino na rokah je fajn . sedaj je mami tudi ugotovila, da ni to da nisem rad v vozičku ali zunaj. Samo nekaj me mantra :9 . Upam, da bo to čimprej za menoj in bova lahko šla na daljše razdalje.

Če ne prej, spomladi, ko bo na Dravi veliko malih labodov, račk,… ko bo vse na novo cvetelo .

Tole zelo cenjeno sliko je naredil moj najboljši Lumb ob prvem obisku moje babice in njunega srečanja. Ta slika mi pomeni ZELO veliko. Všče je bila tudi moji teti, ki ni njena mama. In meni je ni bilo problem natisnit eno z zelo dobrim canonovim printerjem .

In so jo je dala v kredenco. Ta teta je Tinkarina babica in si jo je namestila na kredenco. Tinkara se včasih pazi pri njej, včasij doma. In danes jo je videla in rekla:”Mak” (tako kliče Maksa). Teta ni vedela kaj ji govori, zato je sledila njenemu pogledu, ki jo je pripeljal do te slavne slike .

Te male glavice so pametne in jih preveč podcenjujemo . Hvala Tinkara, da me poznaš tudi tako malega kot sem na tej sliki .

Tak nasmeh dobiš ob katerikoli uri, samo če mi zamenjaš mokro pleničko . Še malo večjo dozo smehca, če me pustiš odvitega nekaj časa .

Včeraj sta me moja dva poskusno peljala malo ven. Šli smo na obisk h Kitakom . To so tisti, ki imajo fantka in punčko. In zaradi njih imam kar nekaj dodatnih stvari za obleči . Namreč kot je mami že v komentarjih zapisala, mi voziček in avto, še nista najbolj všeč.

In ker sta moja dva kar potepuha, bi me rada navadila na oba prevozna sredstva. No, saj sedaj pozimi, niti ni tako nujno. Potem spomladi, bi bilo pa fajn se kam odpeljat. Obiskat kakšne prijatelje izzven Maribora, mogoče celo malo na morje skočit… Ampak včeraj nam je delno uspelo . Oblekla sta me na hitro v toplega pajaca, mi dala kapico na glavo in me položila v košaro. Do tod je bilo še vse precej vredu. Ko smo se začeli peljati, mi ni bilo več preveč všeč. In sem začel jokat, kar počnem zelo redko.

Zato mi je mami, ki je sedela odzadaj dala tolažilno dudico, kar mi je prijalo. To je ugotovila že, ko sta me z atijem peljala domov s porodnišnice, ko mi je dala prst za sesat*. In smo se v miru prepeljali na obisk. Potem mala sirena po stopnicah navzgor in ko smo prišli k njim.

Ja, kaj se čudite, če je to vse novo zame. Nič mi ni kaj preveč všeč. Nato je mami ugotovila, da imam mokro ritko in je tudi to razlog za moj jok. Lulam namreč konkretno . In ko me je začela previjat, ji je na pomoč priskočila na pomoč moja velika prijateljica Tinkara. S čistilnim robčkom me je umila. Zato hvala Tinkara! Nato me je skozi hodila gledat in božat.

Kmalu zatem sta domov prišla še njena mamica in brat Miha. Takoj je mamici pokazala kje sem. In ko sem ležal se je nežno nagnila k meni, me pobožala, dala lubčka. Ja, očitno sem ji všeč   .

Nato mi je še njen brat Miha, ki navadno še zelo nerad deli igrače, posodil svoja nova Lego avtomobila. In me nežno in zadržano pobožal. Kot da mu je nerodno, se mi približat. Miha, ti kar pridi k meni, saj ne grizem. No, vsaj zaenkrat .

Nato sem blaženo zaspal. Vmes si je Tinkara sposodila mojo flaško in želela spiti moje mleko. Hm, ne vem, če mi je to ravno najbolj všeč. Se bova že še zmenila, ko odrastem . Ali pa bova skupaj jedla iz enega krožnika?

Ati je popravil računalnik kolikor je lahko, zato je bil čas, da gremo domov. In moja dva sta me spet nekaj oblačila, dala v neko grdo košaro, me še čez glavo pokrila,… Eh, nič nista pridna. In smo se peljali domov. Tokrat je za tolažbo, pomagala flaška. Po nekaj minutah vožnje, ko se je mami zdelo vredu, da mi jo umakne. Ja, očitno je želela ugotoviti, če mi je vožnja že kaj bolj všeč. In nisem več jokal . Zato smo še poskusno naredili malo večji krog, preden smo prišli domov. Ko smo prišli domov, se tudi po stopnicah nisem jokal. Torej mogoče sta me prepričala, da potepi niso tako slabi. Bomo morali kmalu spet ponoviti, da se vidimo, če je res temu tako.

Nič, ker sem utrujen grem spat. Fajn se mejte .

*nismo še imeli dude

… ki me spremljaš skozi vse dneve in pomembnejše dogodke v mojem življenju…

Danes sem bil prvič v posvetovalnici. Mami mi je pred 14 dnevi izbrala prijazno in zelo nežno pediatrinjo. Prijazna sestra me je stehtala in izmerila.

Pri enem mesecu in dveh dneh sem težek 3700g in velik 53cm. Moja glavica sedaj meri 37 cm. Dobro se razvijam motorično. Danes sem bil tudi ZELO priden pri teti zdravnici. Nisem se nič jokal, celo zelo miren sem bil . Veliko bolj kot doma na previjalni mizi.

Danes preden smo šli k zdravniku, me je previjal ati. In je preverjal, če sem kaj žgečkljiv . Vrnil sem mu, tako da sem ga polulal . Mu bom že vrnil, ko bom malo večji. Mami pravi, da je ati ZELO žgečkljiv po podplatih. Moja mami je tudi Miheja, tistega velikega fanta, ki me ima ZELO rad in me ZELO pogreša, naučila žgečkat atija, pred parimi leti. Komaj čakam, da se bova skupaj spravila nanj .