Lepo nedeljsko popoldne smo preživeli v Skokah pri Mariboru na športnem letališču. Nekaj fotografij, ki sicer niso čisto ok, saj nas je na cedilu pustil Canon. Namreč že en teden dela preosvetljene slike. Pozna kdo kakšno rešitev zanj? Zato smo danes testirali nokiino zmogljivost 😉 .
Palačinke potrebujemo (2 osebi):
1/2 litra mleka
moko po želji gostitve
cimet
2 jajčki
Orehov nadev potrebujemo:
2 dcl mleka
zmlete orehe, bolje več kot premalo
sladkor po želji
Najprej v posodo damo 2 jajci ju penasto premešamo, dodamo mleko in počasi dodajamo moko. Vmes po želji, lahko dodamo tudi cimet, ingver ali pimet. Midva imava najraje cimet.
Nato v posodi segrejemo mleko za nadec, tako da se malo popeni in dodajamo orehe. Nato še dodamo sladkor po okusu. Vse skupaj mešamo, tako dolgo, da so orehu lepo zmekšani in ukusni 😉 .
Palačinke spečemo na tefalovi teflonki in jih premažemo z orehovim nadevo 😛 .
Dober tek!
P.S: Fotografij ni, ker je palačink prehitro zmanjkalo 😉 .
To je stavek, ki mi ga moj Miha izreče ob skoraj vsakem odhodu domov. Hm, samo ni mi jasno, zakaj 🙂 . Namreč zadnje čase se vidimo 2 krat na teden in gremo narazen v zanj precej poznih urah (okrog 9.00). Zato mu skušam ob vsakem odhodu povedat, da moram, da lahko naslednjič pridem spet na obisk 😉 .
Vendar zdi se kakor da bi me imel rad zase 🙂 . No, saj jaz njega tudi, tega ne zanikam. Vendar to bi odneslo veliko dolgega cartanja pri prihodu in odhodu od njega 🙂 . Namreč ga ni lepšega občutka kot objem njegovih rokic, okoli mojega vrata. Saj me Lump tudi carta, vendar to cartanje je nekaj posebnega 😉 .
Tako je bilo tudi danes. Sem šla k njegovi babici na obisk, misleč, da je v vrtcu 🙂 . Pridem skozi vrata, ga že zagledam preko balkona. Smeh od ušesa do ušesa. Pridem čez vrata, me je že skoraj čakal z odprtimi rokicami, pripravljenimi za dvig v moje naročje 🙂 . To obožujem, to je moj balzam za vse.
In ob odhodu domov, nočeš it domov k Lumpu, pri Mihiju ostani 😛 . Zelo mikavno povabilo, vendar sva se lepo dogovorila, da se vidimo za vikend. Šlo je brez joka in skoraj z nasmehom na obrazu 🙂 .
Nisem mislila, da mi bo uspelo. Vsekakor ne danes. Mislila sem, da bom še vsaj ena dva tedna klicarila, gnjavila, na koncu dejansko morala it na Vošnjakovo, da se naročim za ženski pregled 😦 .
Že en mesec bolj ali manj neuspešno kličem, klicarim, tečnarim in vsakič ali je nedosegljivo ali se zveza ne more vzpostavit ali celo zasedeno 🙂 . Hm, skrbi me bolj tisto, da se zveza ne more vzpostavit… Le kaj to pomeni? Da slušalka ni pravilno nameščena gor, so linijo začasno odklopile? Zaradi tega sem jezna, tečna in potem, ko ne pridem na določen mesec na pregled kregana. Če ne vem, kako pomembno je redno hoditi k ginekologi ipd.
Ja!, jaz se vsega tega resnično zelo dobro zavedam, ampak da moram eno uro klicat, da se mi ga. medicinska sestra oglasi, se mi zdi smešno. Predvsem samo zaradi tega, ker imajo na dan samo eno uro za telefonsko naročanje. In ravno v tistem času jih je najtežje dobit, grrr. Namreč jaz kličem takrat, ko je dovoljeno oz. v izrednih, nujnih primerih v nadovoljenem času. To se zgodi, mogoče 3krat na leto. In ne mi rečt, da si ne morejo organizirat dela, tako da bi bilo to izvedljivo. Aja, obstaja še druga možnost, imeti toliko pacijentov, da jih normalno oskrbiš in ne preveč.
Ampak to so le moje pobožne želje. A ima kdo oz. pozna dobrega ginekologa v bližnji okolici Maribora?
Rada imam piknike, zlasti tiste, ki imajo zraven tudi športni dodatek. To pomeni, da se gre pred ali po pikniku na kakšen pohod, kakšna igra z žogo.
Takšni pikniki se vedno in večinoma odvijajo na hribčku nad Kamnico, na Urbanu. Takšen je bil tudi včeraj. Najprej smo se dobro najedli, nekateri celo preveč. Nato se je bil dvoboj v dveh taborih. Boj se je bil, zaradi tega, ker eni so želeli na pohod okoli jošta, drugi smo hoteli it odbojko, košarko ali nogomet 🙂 . Boj se je razpletel, tako da jih je večina šla okoli jošta, manjšina pa je ostala na igrišču ter pazila tega prekrasnega mladička 😛 :
Obožujem pse. Zlasti tiste, ki imajo lepo dolgo dlako. Med favoriti pa je vsekakor zlati prinašalec. Zato mi je včeraj, eden izmed povabljencev na piknik, polepšal ves pretekli teden. Veliko sva se cartala, tekati ni hotel, je takšen malo bolj leni kuža. Vmes je nastalo malo morje fotografij. Ena izmed preostalih na igrišču me je vprašala, če želim imeti cel album slik tega prekrasnega kužka. In ker imamo digitalca, si jih ne bom dala razvit, za pogledat jih pa lahko imam kolikor želim 🙂 . Prostor na disku mi to omogoča 🙂 .
Še nekaj slikic:
Dobra reklama. Hitro in zanimivo dogajanje.Všeč mi je tudi povezava čovek : kuža najboljši prijatelj.
Vpis v 2. letnik zame pomeni samo eno veliko laufanje po raznih uradih, da si uredim vse papirje 😦 . Najprej na šoli dobit 6-7 potrdil o vpisu in akcija se začne.
In tako skačeš dva dni okoli različnih državnih ustanov 🙂 . Sovražim urejanje papirjev!! In ko je en kolega enkrat omenil, da škoda, da nisem šla za ekonomskega tehnika sem skoraj dobila ošpice 😉 .
V soboto smo se sprehajali pa BigBangu, kjer sem si nacedila sline na naslednjem lepotcu 🙂 ,
vir:BigBang
ki ima naslendje fantastične karakteristike:
Z njim lahko počneš vse karkoli ti duša poželi. Vendar bo nanj treba počakati, saj se bo moj TRR v tem mesecu spraznil za 2890€ za vpisnino in šolnino na multimedijih. Bom morala počakat na božička, ki me bo mogoče razveselil s kakšno boljšo in lepšo karakteristiko 😉 .
To ni reklama, je samo moje mnenje.
P.S: za diplomo sem rekla, da si bom kupila prenosnika 😉 .
“V življenju obstaja samo ena oseba,
na katero se lahko vedno zanesemo.
In to smo samo mi sami,
namreč velika verjetnost je,
da bomo na dežju ostali sami.”
MikiMiska
moje dogodivščine 