Ni težka, zmore jo prav vsak. Najin pogled so pa pritegnile naslednje zanimivosti:
Na sprehodu sva srečala tudi nekaj kolesarjev, vendar le tega sva zabeležila, saj je bil najbolj zanimiv 🙂 .
in takšen sprehod je bil danes
Ni težka, zmore jo prav vsak. Najin pogled so pa pritegnile naslednje zanimivosti:
Na sprehodu sva srečala tudi nekaj kolesarjev, vendar le tega sva zabeležila, saj je bil najbolj zanimiv 🙂 .
in takšen sprehod je bil danes
Nikoli nisem preveč marala teh zadevic, saj moram priznati, mi je vedno manjkalo potrpljenja za te zadevice. In pol sva Mihiju enkrat kar tako kupila puzzle z motivom Cars. Miha je bil takrat star okrog dve leti (mogoče tudi malo manj) in smo mu na začetku malo pomagali. In ko sva bila tam, sem mu, seveda pomagala.
In mali je vedno znova z veseljem sestavljal tele puzzle, ampak saj veste, kako je sestavljati eno in isto stvar x- krat. Tako smo mu potem počasi dokupili z motivi Krteka, vlaka, domačih živali. Vsakič večje in težje. Nazadnje je dobil 200 XXL, s temi domačimi živalmi, ki so še vedno malo težke, vendar če smo zraven starejši in mu malo, ampak res samo malo pomagamo, sestavimo tudi to.
Tako sem tudi jaz počasi, preko njega začela sprejemati puzzle in jih dojemati kot zanimive. Potem je Lumpova mama dala ene z 500 deli. Pa sem vzela in šla sestavljat. Problem? Ja, seveda, slike so bile majhne, motiv zelo enobarven, vztrajala sem cela dva dneva, potem pa ubupala. To je nezanimivo.
Vse do včeraj, ko se je moj Lumpek vrnil s službene poti in mi prinesel puzzle v obliki smile 🙂 . In ker so tile 🙂 , 😦 , 😉 ,… znaki pri meni zelo priljubljeni, sem medtedm ko je on spal to sestavljala. In tudi sestavila. Čeprav sem probavala v dveh verzijah, najprej po sliki, nato sem šla po številkah. Namreč cela žogica je v rumeni barvi in nisem znala to pravilno spravit v okroglo obliko. V končni fazi mi je uspelo 🙂 , poglejte :
Nato sva se danes sprehajala po Europarku in kupila drugo žogico puzzle. Namreč, tisto, ki mu jo je sodelavec pred nosom ukradel v Nemčiji, in izgleda takole:
In tega sem sestavila danes, vendar ne po številkah, ampak po sliki 🙂 .
In evo mojih žogic:
Sedaj pa potrebujem nekoga, ki mi bo naredil polico zanje in moje knjige 🙂 . In še kakšno luknjo, saj bi rada razstavila svoje slike. A se morda tukaj najde kakšen prostovolec? 😉 😳
Bo imel naslednje karakteristike:
se opravičujem, da ni slike, vendar je očitno nekaj norabe z wordpressom, grr.
A sem povedala, da se mi cedijo sline?
To je pa tako lepa pesem 🙂
Nina Badrić
Da se opet tebi vratim
Gdje god da spustim kofere,
tebi poželim dobar dan,
i ne pročitan
“Mali princ”
da dode mi na oči san.
Negdje usput
ja sam te izgubila,
ni jedan nema to što sam u tebi ljubila.
Da Bog da stane cijeli svijet,
stane bar na tren
da se opet tebi vratim,
da me zagrliš kao dijete
pa nek glavom platim.
Ljubi me na blef
vjeruj mi na riječ
moj je život lažni sjaj,
previše za kraj,a premalo za oproštaj.
Gdje god da spustim kofere
znam da si prokleto sam.
Meni su tijesni zidovi
uvijek se isto osječam.
Negdje usput
ja sam te izgubila,
ni jedan nema to što sam u tebi ljubila.
Da Bog da stane cijeli svijet…
Tole je zame tolažilna nagrada, ker nisem šla na njen koncert, ki je bil v sredo v Ljubljani. Mogoče, si celo skočim po CD v trgovino. Namreč dober in lep vokal, pesmi tudi…
No, čeprav so nekateri mislili, da je moje poročanje z dopusta končano, vas moram še bolj razočarati. Namreč, še ni. Na disku je še nekaj slik, v moji glavi pa nekaj zapisa, ki ga želim deliti z vami. Še bolj sedaj, ko je postalo tako mrzlo, da z ledenimi prsti pišem ta zapis. Upam, da me bo malo segrelo.
Trenutno je pa najlepše to, da me v tem trenutku radio center segreva s pesmijo Cesarica 🙂 . Lepa, topla pesem v tako mrzlem vremenu…
… in da se vrnem k prvotnemu namenu… 🙂 …
Čeprav sva rada sama in uživava v najini družbi, se nama je po slabem tednu dni stožilo, po kakšnem domačem obrazu. Zato sva k nama povabila Lumpovega brata. In tako je teden dni za nama prišel tudi on…
Ker so nama bile plaže s prejšnjega tedna čisto všeč, smo jih drugi teden ponovili, saj sva želela Robiju pokazati vse, kar sva videla. Vendar smo naredili nekaj izjem.
Prva izjema se je zgodila v ponedljek, ko smo lovili zadnji možni dan za obisk Plave špilje, naravnega pojava na bližnjem otoku Biševo. Namreč bližal se je južni veter, ki zapre pot v tole naravno čudo 🙂 .
V kolikor se namenite v lastni režiji obiskati plavo špiljo (beri: z plovilom), lahko karto kupite pri tem stricu, ki ima veliko dela 🙂 .
Slike niso najboljše, ker sva na ta izlet vzela tamalega canona, ki v temnejših prostorih, povsem upravičeno odpove. Nihče mu ni zameril 🙂 .
Po ogledu Plave špilju smo se še šli kopat na eno plažo Porat, kjer smo bili do 16.00…
…ko nas je ladjica Borovik zapeljala nazaj v domov.
Med potjo smo pa na moje veliko presenečenje in veselje opazili delfina v daljavi. Yes, uspelo mi je videti delfina v naravi, čeprav je bil zelo oddaljen, je bila njegova plavut. A sem že kdaj povedala, da so mi delfini in orke najlepše morske živali 🙂 .
Druga, nova plaža je bila Stončica, ki je na čisto drugi strani od mesta Komiže 🙂 in je ravno tako lepa. Vendar tam se veliko več dogaja. Mislim, da sta bili ti dve plaži (na otoku Biševo in Stončica) edini, ki sta imelu na plaži pijačo, sladoled, hrano in glasbo. Dobro, domačo glasbo 🙂 , tam prav paše poslušat dalmatinske speve 🙂 . Edino kar mi pri stončici ni všeč je to, da se ladje precej blizu obale zasidrajo, namreč tudi tam je mivka in voda se počasi spušča…
Ker me še ni ogrelo v prste se za danes poslavljam, obljubljam pa še vsaj eno objavo z otoka Visa 🙂 .
A ne da sem že nekaj časa jamrala in si želela nove opreme. No, sedaj bom spet nekaj časa tiho. Čeprav vem, da bova v tem letu kupila še en širokokoten objektiv, ker se zaenkrat še odločava in čakava enega, ki pride ven.
A vas zanima kaj je novega? Haha, tole:
in
Pravi test teh dveh stvari, je v nedeljo. Držite pesti, da bodo stvari takšne kot si jih želim 🙂 .
Dolgo željen, dolgo pričakovan, je danes pred dvema uricama bil dostavljen na dom naslednji lepotec:
Ah, kako je življenje lepo, ko se ti izpolnijo sanje…
Če tudi vi hrepenite po njem, Vam ga pri podjetju Sini ena, z veseljem in brez problemov dostavijo na dom.
… je ležanje na plaži,
… kopanje v morju,
… branje lahke literature,
… fotoaparat v bližini,
… potapljanje
Tega sva se striktno držala 🙂 . S tem, da sva veliko plavala, masirala noge in hrbet na kamenjih, občasno tudi mivki (bolj poredko).
No, v nedeljo zvečer sva zavila v turistične informacije, imenovane Srebrna tours, kjer sva vzela turistični zemljevid otoka. Normalno, 14 dni bova na otoku, želiva ga videti in spoznati tem bolje. Videti čim več plaž ipd. Tako sva si vsak dan izbrala drugo plažo. Če je bila moja navigacija do trajetka vredu. Potem je na dopustu popolnoma zatajila.
Namreč v ponedeljek sva iskala neko plažo, a znašla sva se na plaži z imenom Pritiščina.Vendar, ker je bila plaža lepa, mala intimna, se nisva kaj dosti odločala. Razprla brisače, saj sva ležalke pustila v apartmaju… in tako imela zastonj masažo hrbta 😉 .
V torek sva ponovno iskala željeno plažo na zemljevidu, pristala na plaži Stiniva, ki je posebna, lepa. Do nje je 25 min hoda najprej po bregu navzdol, potem pa navzgor.
Tam sva spoznala dve pogumni punci, ki sta plezali po stenah in skakali v vodo ter njunega prijatelja. O njihovih imenih me ne sprašujte, ker sem jih pozabila.
Zadnje čase se malo poigravam s panoramo, tako sem se tudi tukaj. Žal je bil najmanjši zoom 27.2mm . A sem mogoče kdaj omenila, da bi imela kaj novega, od 10mm dalje 🙂 . Ta panorama niti ni tako slaba, samo malo plaže zmanjka 😦
Da si po aktivnem plavanju lačen, mi verjetno ni treba razlagati. Zato ima tam en prijazen stric domače specialitete. Midva sva se iz njegovega spiska ,odločila za sir in pršut ter pijača, vedno paše zraven 🙂 :
V sredo sva nameravala obiskati plažo Srebreno, ampak sva spet narobe brala zemljevid in pristala v Rukavacu. Kjer je bilo ravno tako lepo, vendar veliko bolj mirno kot v Stinivi in malo bolj hrupno kot Pritiščini, ampak to naju ni motilo. Bilo je lepo. Družbo so nama delali italijani, domačini, avstrijci,… prava zanimiva in pisana druščina. Najin fotoaparat pa počival.
Ker naju je v sredo malce preveč pobožalo sonce sva več kot polovico četrka preživela v sobi. Kjer je Lump urejal fotografije, jaz pa do konca prebrala svojo knjigo. Za na morje sem si od prijateljice sposodila Angele in demoni, ki so bili dobro dopustniško branje. Brownovo pisanje mi je všečno 🙂 .
V petek sva šla iskat in prvič tudi s prve našla željeno plažo. No, težko bi jo bilo zgrešiti, saj je čisto ob cesti v vasi Milna. Prvič po nekaj dneh nisva ležala na kamenju, ampak sva uživala v mivki. No, to veselje je izginilo zvečer, ko sva pakirala in jo imela skoraj povsod, ampak bilo je lepo.
…
Okrog 11.30 sva se s Hektoroviča zapeljala in sledila tablam z napisom Komiža. Kmalu sva prišla do table, kjer je dvakrat pisalo Komiža. Vendar enkrat je pisalo 10km, drugič pa 18km. Padla je odločitev, da zapeljeva po krajši.
Najina želja je namreč bila, da čimprej razpakirava avto, se razkomotiva in greva na plažo. Da o tem, da sva bila zelo utrujena, niti ne govorim. Tako sva se peljala za kar nekaj avtomobili do centra. Nato sva na najino presenečenje prišla do hotelskega parkirišča, se tam obrnila in zapeljala proti drugemu delu. Kjer sva spakirala avto in šla pogledat, kje sva nastanjena. Vedela sva naslov in vse ostalo. Ob majhni pomoči domačina, sva s prva našla najin apartma, ki je bil tudi pripravljen, čeprav bi ga po vseh pravilih lahko prejela ob 14.00. Ko nama je prijazna domačinka pokazala apartma, sem vprašala, kje je parkirni prostor za avto. Namreč na spletu je bil odkljukan. Nakar, neprijetno presenečenje, da ga ni. Da je varovano parkirišče za plačat in da se jih da tudi tako nekje puščat.
Kar mi niti malo ni bilo všeč. Namreč na Pagu, pred leti sva nasankala. Ampak ok, na koncu sva našla zastonj parkirni prostor, na katerem se nič ni zgodilo. Aha, sedaj sem se spomnila, da jim moram poslati mail z prijetno vsebino, da to spremenijo. Čeprav se je na koncu vse lepo izteklo, je dobro, da ljudje vedo kaj je plačano v ceni apartmaja.
Apartma, je resnično krasen. Elementi starih delov, lepo dodelani s sodobnimi elementi. Na stropu led diode, kopalnica sodobna, omare nove, a iz kakovostnega lesa in starejšim videzom. Zelo všečno. Kopalnica opreljema ravno tako sodobno, lepo in elegantno. Imela sva tudi televizijo in klimo. Vendar televizijo sva v 14 dneh vklopila mogoče 3 do 4 krat. Čeprav sem mislila, da ne bom pogrešala spleta, sem ga po nekje 10ih dneh, a se da tudi brez…
Prvi dan, sva kamorkoli sva se vsedla ali vlegla, v isti sekundi tudi zaspala. Ja, prejšnja noč je bila zelo kratka. Vendar brez večernega sprehoda po rivi, ni šlo. Sprehodila sva se v vsako smer enkrat in šla spat. Med sprehodom so nastale naslenje fotografije:
Naslednji dan sva spala skoraj do dopoldneva. Ko sva se zbudila, sva zaslišala glasno bučanje valov. Ven sva šla okoli 16.00 . Ko sva se sprehodila po in bližnjih plaž, sva videla resnično velike in lepe valove. Žal jih nisva poslikala, saj sva dejala, da sva na dopustu in bova uživala. A ko sva šla v vodo naju je dobesedno prestavljalo. Valovi so bili enkratni, visoki vsaj pol metra, krasen pogled nanje. Tisti dan, so se po mnenju domačinov, kopali najbolj hrabi 🙂 …
DSLR fotoaparat s CMOS tipalom z ločljivostjo 15 MP, Live View načinom predogleda slike v živo na 3-inčnem LCD zaslonu in novim DIGIC 4 slikovnim procesorjem. Nastavitev občutljivosti je razširjena v načinu Auto med 100 in 3200 ter v ročnem načinu do 12800, slike pa lahko predvajate tudi na HDTV v visoki ločljivosti preko HDMI priključka. Aparat omogoča zaporedno slikanje s hitrostjo 6,3 fps, ima vgrajen sistem čiščenja CMOS tipala in je združljiv z vsemi EF in EF-S objektivi ter EX serijo bliskavic. Ohišje iz magnezijeve litine, dobava brez objektiva.
vir: foto beseničar
Še posebej mi je všeč, da nima možnosti snemanja filmov tako kot nov nikon D90, saj zrcalno-refleksni fotoaparati so namenjeni fotografiji, ne pa snemanju filmov… Tisti, ki bo želel snemat filme, si pa naj nabavi eno kvalitetno MiniDV kamero, ki niso tako drage, ponujajo pa dobro sliko in zvok. Govorim o izkušnjah… 🙂
Sedaj me samo še zanima kakšen bo naslednik Canona EOS 5D.