Monthly Archives: april 2009

Pa ga imamo

Potem, ko sva ugotovila, da nama nov model Citröena Berlingota ne pride v poštev, sva se lotila iskanja prejšnjega modela. Na najino srečo sva ga hitro našla v Štajerskem avtodomu.

Vzela sva star model s prvo registracijo decembra 2007 in 30000km prevoženih. Cena je bila ugodna, avto vredu ohranjen z priloženimi zimskimi gumami. Edino kar sva pogrešala, so bile letne gume na platiščih, kar sva pa odpravila s tem, da sva zraven dokupila alu platišča 🙂 . In z njimi izgleda resnično fantastično 🙂 .

Upam, da nama bo služil vsaj naslednjih 7 let 🙂 . Namreč sedaj bomo morali pričeti z varčevanjem € za zamenjavo stanovanja, ki bo v 5 letih postalo premalo za nas. Sploh, ker ne bi radi ostali pri enem otroku, ampak imeli še vsaj enega 😉 .

citroen berlingo


Berete knjige?

Danes je svetovni dan knjige. Sama zelo rada berem že iz otroštva, jih spoštujem in pravilno negujem. Ne maram popisanih knjig, politih in uh na njih.

V otroštvu sem zelo pogrešala, da nismo imeli skoraj nobene knjige doma. Takšne berljive, kakšnega romana, zgodovinske ali knjige pokrajin. Vedno sem morala v knjižnico ponje. Saj nimam čisto nič proti knjižnicam, ampak rada jih imam in rada jih prebiram. Ko se je na začetku študija prikazal en promotor Sveta knjige, sem se včlanila in zaenkrat še tam tudi ostala. Tako sem sama povečala svojo bralno polico. Na njej se najdejo kakšni romani, kuharske, zgodovinske in knjige, ki jih želim imeti. Zelo rada bi nekega dne, ko bom velika imela v svoji zbirki Cankarja, Prešerna, Voranca, Antigono in še kakšno svetovno klasiko.

V kolikor se pojavi priložnost za hiško, bi si zelo rada uredila takšno malo knjižnico. Nekaj omar s policami, z veliko knjigami in prejetno zofo z bralno lučko v ozadju. Se pravi v prostor, kamor prideš, ko si želiš popolne samote ali samote s knjigo v roki 🙂 . Pri enem znancu so imeli eno veliko sobo polno knjig, me je kar mikala 🙂 in tam sem tudi dobila idejo o takšnem prostoru 🙂 .

Moja najljubša knjiga je en čisto navaden roman Danielle Steel z naslovom Dragulji. Tole knjigo sem dobila pred leti za rojstni dan od prijateljev. Nekaj časa je nisem vzela v roke, nimam pojma zakaj. Ko sem jo začela brati, sem jo prebrala na dušek. Všeč mi je zgodba, všeč mi je njihovo življenje. Ob tej knjigi sem tudi odrasla. Namreč takrat sem bila s fantom, s katerim se nisva in nisva mogla normalno pogovarjat in povezano s tem, tudi ne razumeti.

S to zgodbo sem spoznavala koga želim in potrebujem ob sebi. Kakšnega življenja si želim, kaj mi je v življenju vredno. Vsa ta vprašanja sem si postavljala ob tej “limonasti” knjigi. Glavno je, da sem si jih takrat postavila in šla dalje… Seveda, se zavedam, da je to zapisana zgodba, ki z realnim življenjem nima nobene zveze. Niti si ne želim enakega življenja in finačnega stanja, kot ga imajo glavni junaki. Od te zgodbe si želim le to ljubezen, ki je med glavnima junakoma. Ni povsem rožnata, imata svoje probleme, vendar jih premagata. Ljubezen ni le romantična in samoumnevna, zanjo je treba delati: jo spoštovati in negovati.

Mislim, da ne obstajajo slabe knjige, samo prave bralca morajo najti. To je podobno kot v slikarstvu in kiparstu, stvar subjektivne presoje in enostavno trenutnega vzdušja opazovalca.


Nekaj slabega, nekaj dobrega

Prva sem se malo  pred 4.oo zbudila jaz, da sem ša na wc. Ko sem prišla nazaj v posteljo nisem in nisem mogla zaspat nazaj. Čez 20 minut se je Lump ravno tako odpravil na wc. Vendar prvotno na osnovno človeško potrebo. Čez par minutk pa sem slišala že znani zvok.

Se počasi skobacala s postelje, da vidim, če potrebuje kakšno pomoč. Ni je potreboval. Nazaj sva odšla skupaj. Noben od naju ni mogel zaspat. Mene so začele boleti noge. Pri tem mi je še najbolj smešno to, da tudi ko smo šli na Peco, me niso tako bolele. Takrat bi dala veliko za eno konkretno masažo, ampak ker nikogar ni bilo sem se morala drugače znajti. V dnevno sobo sem šla po dolg valjast vzglavnik in si ga dala pod noge. Kljub temu nisem mogla zaspat, Lump pa tudi ne.

Tako sva se pogovarjala in režala drug drugemu. Ko sem ob koncu trebuha začutila neke male nežne brce. Niso bile prvič, so bile že precej znane, ampak Lump jih še ni imel sreče čutit. Tako sem mu samo vzela roko in dala na trebuh. Tokrat ni dolgo trajalo, ko se je gibanje ponovilo.

Nikoli si nisem mislila, da me bo tako brcanje, v času slabosti pa tudi normalnem, tako razveselilo. No, ne samo mene, ampak oba. Iz tega sem predvidevala, da se tamali še vedno dobro počuti in da mu najverjetneje nič ne manjka 🙂 .

Nekaj me je brcalo tudi sedaj, ko sem to pisala. Samo problem je v tem, da pa res ne vem kaj vam želi povedat 😉 . Ja, očitno ve, da se ga omenja 🙂 .


Trebušna gripa

je ena hudo tečna, zoprna zadeva. V “normalnih” okoliščinah čisto ok, sedaj ko sem pa noseča, pa moram priznat, da me je bilo kar malo strah.

Začelo se je v sredo. Najprej sem mislila, da sem nervozna zaradi avtomobila, vendar po 2 ali 3 kratnem sedenju na stranišču, mi je dalo mislit. Prvo sem nehala jesti müslije, ki jih tako zelo rada jem, nato še vodo.Vmes se je nekako umirilo. Sva šla še z Lumpom na žalostno zadnjo testno vožnjo in potem še razočarana pogledat za kakšnim rabljenim, ampak ok podobnim avtkom.

Ko sva prišla domov je Lump še nekaj pojedel, jaz pa malo klepetala po telefonu s sestrično. Se pogovarjava kratek čas, ko pač moram prekinit. Komaj sem prišla do wcja, je šlo že vse iz mene ven. O podrobnostih raje ne bi. Namreč tisti dan sem bruhala na koncu še samo slino in tista dva mini požirka borovničevega čaja kar sem ga spila.

Potem mi ni prijala ne hrana ne pijača. Ok, v kolikor gre samo zame, mi je bolj ali manj vseeno. Ampak sedaj imamo eno malo bitje v sebi, za katerega mi ni vseeno. Tako je moj najboljši, najljubši in vse hvalnice kar jih lahko najdete,  Lump našel recept za napitek, da ne dehidriraš. V liter vrele vode daš 4 žlice soli, 4 žlice sladkorja in noter stisneš dve oranži. Super napitek, glede na to kakšnega je njegova mama prinesla iz lekarne. Kjer je tak okus kot bi lizal sol, bljek. Že preveč slane hrane ne maram.

No, potem se mi je čez noč pridružil še on 😦 . In tako sva se na koncu drug drugemu smejala, ko je moral kateri na wc. Če se kdaj selimo v hišo bomo imeli vsaj 2 wcja. V takih primerih pride zelo, zelo prav 🙂 . Tako sva skoraj ostala brez toaletnega papirja. Pri tem nama je na pomoč priskočila Lumpova mama. Čeprav se drugače ne razumeva povsem dobro, ker rada, zelo rada dela po svoje in ne upošteva nikogaršnjega mnenja, sem ji tokrat precej hvaležna. Hkrati pa tudi malo jezna, ker je prinesla nekaj stvari, ki jih nisva potrebovala, ampak je ona menila, da jih bova in “pozabila” na tiste, ampak se njej niso zdeli preveč pametni, pozabila.

Namreč kupila je dvojne tablete Linex, ki kot vemo zapirajo, ampak ne poznam pa njihovega vpliva na plod. In ker tega ne vemo, jih jaz niti pod točko razno ne bom vzela. Veliko raje se držim drugega domačega, preverjeno delujočega napitka: zluftane coca-cole in bobi palčk.

No, ampak sedaj sva že dva dni ok in danes prvi jedla normalne obroke 🙂 . Jupi, hrana… Upam, da naš mali ni utrpel kakšnega večjega pomanjkanja in da bo na naslednjem pregledu (morfoligiji) vse ok 🙂 .


Naj gre blok nekam…

Bila sva že 90% odločena, da greva kupit in plačat Citroena Berlingota HDi90. Skrbel naju je še samo parkirni prostor pred najinim blokom. Živiva v bloku, ki ima 8 ali 9 nadstropij in še 2 ali 3 so takšni. Povpračno so 2 in 2,5 sobna stavnovanja, torej se ve približno koliko prebivalcev je. Po resnici povedano, se mi ne da računat, sem preveč slabe volje.

Namreč avtomobilov je na dvorišču kar precej, med njimi pa toliko prostora, da se že sedaj vprašam, kako se bom čez 3 mesece spravila sama iz avta. Namreč občasno gre že na tesno, pa se še nisem skoraj nič zredila 🙂 . In zaradi tega sva imela dvome pri novem berlingu, saj je velik in sem včeraj dopoldne prosila prodajalca Gorazda Soršaka, če bi nama ga dal na testno vožnjo za kakšno ur’co, da vidima, kako se obnese pri nas doma. Prijazno so nama ga odstopili, ponudba je bila celo do jutri. Vendar…

In kako se obnese? Se ne 😦 . Niti približno… Preširok je… Niti enega normalnega parkirnega prostora ni zanj… Pa tako je lep, in oh in sploh. Bila sva že odločena, da plačava aro in komaj čakala, da čez 2 meseca dobiva najinega luciferja (izbrala bi rdečo barvo z imenom lucifer)… Tako sva danes razočarana, ker se nama tale ne bo pridružil… Enostavno nama ga je preveč škoda… Namreč imava že slabe izkušnje s pijančki na dvorišču. O tem, da je kar nekaj starejših sosedov, ki parkirajo, da ti je slabo, raje ne bi.

Ne dam 16.000€ + kasko zavarovanje za naše dvorišče in svoje soseda. Ker vem, da bi prej ali slej nastala praska. Midva sva se pa v ta avtek zaljubila. Najprej v njegovo barvo, ko sva jo videla (ni trajalo niti 5min), nato v njegovo prožnost (niti 1km)…

Tako sva se sedaj odločila, da kupiva 2 ali 3 leta rabljen avto. Ti so manjši, grši, ampak ga bova brez problema parkirala na dvorišču, če se bo kdo vanj butnil, nama ga ne bo tako žal… Ja, ampak najin milni mehurček je počen… Imela bi novega Berlingota, v luciferjevi barvi,… Mogoče nekoč, ko bova velika in se bomo preselili v kakšno hiško…


Citroen Berlingo Multispace 1.6 HDi 90

Je bil avtek, ki sva ga včeraj dobila na testno vožnjo. Prijetno presenečenje je bilo to, da sva dobila papirje in ključe in sva lahko šla sama na testno vožnjo. To priznam, da me je zelo presenetilo.

Namreč pred leti smo na Hondinem srečanju šli na testno vožnjo z Hondo Civic 1.6 16V in je bil njihov predstavnik odzadaj in dajal informacije o avtomobilu. Saj ne da tista vožnja ni bila prijetna, ampak ko ti nekdo vedno govori, ravno ne uživaš v vožnji. Je bilo včeraj veliko bolj prijetno, ko sva si sama izbrala progo vožnje.

Izbrala sva si takšen krog, da sva ga preizkusila na makedamu, avtocesti in normalni mestni vožnji. Sprva je Lump razmišljal, da mu ta motor ne bo dovolj. Njegova noga je namreč precej težka. No, priznati moram, da tudi moja ni lahka, ampak njegova je vseeno težja. Vendar sva v prvih dveh minutah ugotovila, da če bi vzela takšnega, bilo več kot dovolj. Pospeški so dovolj dobri, tako da lahko tudi normalno prehitevaš… Saj ne da bi to pogosto počela, ampak na avtocesti je meni normalna hitrost 130 km/h. Priznam pa tudi, če se mi mudi, tudi plus 10, maksimalno 20 😳 . In se mi ne da cincat za ljudmi, ki vozijo pod 120… enako velja za vožnjo izzven naselij pod 90km/h, pri meni gre bolj težko. Zato pri Cliotu priznam, pogrešam malo 1.4 motor 😳 , ampak za učenje in dobivanje izkušenj, več kot dovolj 🙂 .

V testnem vozilu sva imela tudi parkirne senzorje, za katere priznam, da so zelo priročni in pridejo zelo prav in za razliko od najinega, če se bova zanj odločila, imel tudi avtomatsko klimo. Priznati moram, da mi tako nasmeh po vožnji z avtomobilom že dolgo ni šlo. Čisto natačno povedano, takrat ko sem vozila prej omenjeno hondo, ki bi jo imela takoj, vendar nama sedaj ni preveč funkcionalna.

In torej, ali ga bova vzela ali ne 🙂 . To je sedaj tisto ta pravo vprašanje, ne 😉 . Prvotna cena, ki sva si jo določila je bila 14.000 €. Vendar ker sva že vmes prešla na razmišljanje o dizelskem motorju, ki je povprečno 1000€ dražji, sva jo zvišala na 16.000€.

Namreč k osnovni opremi Multispace bi rada dodala še naslednje:

  • Paket Varnost (ESP, varnostne zavese in stranske varnostne blazine) 670€
  • Paket Zaznavanja (električni preklop zunanjih stekel, sistem za pomoč pri parkiranju zadaj, regulator in omejevalnik hitrosti) 560€
  • volan v usnju 50€
  • kovinsko barvo 360€

Kar po normalnem*  izračunu pride 18.300€. Medtem ko nama je prodajalec en dan prej naredil izračun (brez paketa zaznavanje in usnjenega volana) 15.060 in kateremu sem sama sedaj prištela omenjena dva paketa pridemo do zneska 15.670€.

V bistvu zelo dobra cena, moram priznati. Vendar sva v manjših dvomih. Zakaj? Namreč od tega meseca imava samo en prihodek in malo cvikam, kako se bo izšlo, ko pride otrok… Tako da nisva še čisto odločena, kaj bova naredila 🙂 . Ta vikend bova še malo premislila, potem se bova odločila kako in kaj 😀 .

*mojem izračunu, po ceniku


…am… poroka?

Enkrat v tem tednu sem vsa navdušena še nekaj pospravljala po stanovanju. Dajala knjige, ki jih ne potrebujeva več v škatle, malo sesalec peljala na sprehod in razmišljala, da je skrajni čas, da pokličem nekaj prijateljev.

Tako najprej pokličem odštekano, zelo prijazno ter oh in sploh, prijateljico Lucio. S katero spregovoriva nekaj vljudnostnih besed, nato pa preidem k bistvu (zelo nerada se dlje časa pogovarjam po mobitelu, če le to ni nujno):

mm: kaj delate 18.4. ali 19.4

lucia: hmm, nič…

mm: ok, pol si pa rezervirajte ta dneva zame.

lucia: ok…

mm: gremo malo na sprehod, da se otroci in mi malo sprehodimo, pol pa k nama na tortico…

lucia: vredu… sem že misila, da kličeš, da naju vabita na poroko….

mm:  nekaj tišine…. am…. ja… no…. to bova tudi speljala…. samo takrat se vam bo še najmanj sanjalo

Evo, redko ostanem brez besed, ampak tokrat pa sem res ostala brez.

Namreč pred letom dni sem se šalila, da se bova za zadnjo pokojnino in moj rostni dan, ki je letos prišel na soboto poročila. Zakaj se nisva?

Hmm, ko sva v sredini januarja izvedela, da bova dobila enega malega lumpija, me je ta veliki vprašal, kako je z dogodkom poroka. In sem po resnici povedala, da se mi sedaj s tem ukvarjat ne da. Namreč jaz in njegova mama imava zelo različne poglede na ta dan, se mi sedaj ni z nekom za prepirat in sva opustila to idejo.

Nato sem se s prijateljicami malo pogovarjala o imenu in priimku našega lumpija in prišla do zagate, če bom kdaj slučajno šla sama z njim na obisk na Hrvaško. Namreč tumasto mi je, da bi imel otrok moj in njegov priimek, oba sta precej dolga (moj 7 in njegov 11 črk). Čez vikend smo imeli skupno kosilo (z njegovimi) in prišli do pogovora o imenu otroka in se pol šalili na račun dolgega priimka v primeru, da bi imel oba in zraven še kakšno daljše ime.

Po kosilu pa sva z Lumpom odpihala sama na sprehod, čeprav je njegova mama zelo želela it zraven, ji on ni dovolil, saj se je želel pogovorit o poroki. Tako sva se na sprehodu lepo odločila, da poroka sicer bo, vendar naslednje leto in zakrinkana z drugim dogodkom 😉 .

Za vse skupaj bodo vedeli samo priče in mogoče starši… in moji sorodniki iz Hrvaške, da bodo sploh prišli, ker drugače dvomim, da bi 🙂 .


Ne moreš verjet

Včeraj pride moj Lump celi navdušen domov, da bi on šel na testno vožnjo s Citroenom Berlingotom, da se naj oblečem in greva. Ok, ker sem bila že malo lačna ga pogledam, če ni lačen, ker ponavadi pride lačen domov. Se smejiva drug drugemu, kar tako.

In mi pade v glavo, kaj pa če avta sploh ni tam. Vzamem telefon in pokličem na Avto Plus, kjer mi prijazen gospod odgovori, da žal več ni možno, ker ga ni in da naj pokličem danes, da se dogovorimo. Nič se danes vstanem in pokličem. Ko se mi oglasi prijetna gospa in ji povem, kaj si želim. Mi prijazno pove, da je mogoče vendar le vsak dan v dopoldanskem času vse tja do 16.00.

To me pa pogreje. Avto kupujeva za oba, kupujeva velik avto in zanj ne bova dala majhnega zneska -> kar pomeni, da preden greva v nakup, bi ga rada sprobala. Rada bi videla kako se obnese na cesti, kako je pregleden in kakšno je počutje v njem. Normalno, ne?! Ali imam čudne ideje, sanje?

Moj Lump, dela vsak dan od 8.00-16.00 ali še kakšne pol urce kasneje. Namreč včasih njegov šef pridirka v pisarno zadnjo minuto in razprava se začne. Kar nobenega od naju niti približno ne moti. Namreč njegov šef je zelo, zelo zanimiva oseba in vsako informacija, ideja, ki jo dobiš od njega, je v večini primerov uporabna, predvsem pa zanimiva. En tak zelo prijazen gospod, katerega upam, da bom imela kdaj čast spoznat. In potem še približno 30 min do doma. A mi lahko prosim nekdo zaupa, kako lahko nekdo sproba in kupi avto do 16.00. Kdo lahko iz službe skoči za eno, dve uri ne da bi ga nekdo v službi grdo gledal? A nismo v času recesije? A prodaja avtomobilov ne upada?

In kar je najbolj smešno od vsega, je razlog, zaradi katerega ne moreva preizkusit avtomobila. Razlog leži v tem, da se s tem testnim vozilom vozi njihova ga. direktorica, ki ima tak delovni čas. Sedaj me pa zanima, ali je ta gospa, tako zajebana (oprostite izrazu), da je ne upajo vprašat in ponuditi drugega avta ali prodajalka, popolnoma nesamozavestna, čudna…

Tako sem vsa začudena po pogovoru z njo odložila slušalko in se čudila… Poklicala Lumpa v službo in se čudila…

Nato je on malo pogooglal in ugotovila sva, da sta v najini okolici še dva prodajna salona citroen. Eden na Ptuju, drugi v bližini AvtoAktiva, če se ne motim. Avto City in Švarc. Na njihovi strani sem poiskala telefonsko številko in poklicala nama bližnji AvtoCity, kjer sem se v 2 minutah dogovorila za jutrišnjo testno vožnjo 🙂 .

Ja, če ne bodo zaslužili eni, bodo pa drugi. Osebno raje dam denar tistemu, ki se je pripravljen prilagodit nama. Se že veselim jutrišnje testne vožnje z berlingom 😉 .


Avto

Najprej sva razmišljala o menjavi stanovanja. Manjše za večje ob doplačilu. Ampak ker se moj ex sosed še ni pripravljen selit iz 3 sobnega v manjšega, sva si prišla na čisto, da si tega sedaj ne moreva privoščit. Namreč to stanovanje je v bližini mojega bivšega naslova, je staro in neobnovljeno, predvsem smo znanci. In sva upala, da se bo dalo kaj uredit. Namreč gospod, ki trenutno tam živi, je psihično bolan, nezaposlen (nezmožen opravljanja, kateregakoli dela) in stežka plačuje svoje stroške. Zato sva pomislila, da bi zamenjali ob poštenem doplačilu. Razdalja med obema stanovanjema je 30 min hoje ali manj. Odvisno kako hiter si. Lahko pa tudi manj, če te vmes dobi dež in si brez marele 😉 , preverjeno. Trenutno mu pomaga sestra in mu tudi bo dokler lahko, me veseli 🙂 .

In tako sem sama začela razmišljat o svojem avtku. Renault Clio letnik 1999, z prevoženimi manj kot 100.000 km, zelo vredu ohranjen. Nekaj neškodljivih risov, ki so jih pustili prijazni sosedje, drugače pa redno vzdrževan. Lani, ko je bil malce karamboliran, smo ga popravili in mu dali nove dele gor, natančneje blatnik, tako da se niti ne ve, da je bil poškodovan. Motor ni bil niti malo poškodovan, tako da mi ga je prav žal. Žal mi je, da ga na nek način moram prodat.

Že sedaj je bil vožen maksimalno 3,4 krat na teden, na becinski postaji sva stala 1× na mesec (poleti, pozimi še manj) in mi ga je škoda gledat doma, na parkirišču. Ko pa vem, da bo nekomu prišel zelo, zelo prav. Namreč dosedaj sem še občasno kaj slikala izzven Maribora, imela kakšno delo preko študenta…. česar pa sedaj več ne bo. Tako da je avto čisto odvečen strošek.

Potem sem Lumpu omenila, da bi prodala en avto. Namreč on ima Ford Fiesto, mogoče leto ali dve starejšo od Cliota. In sva se začela spraševat kaj bi se bolj splačalo obdržat doma. In prišla do zaključka, prodat oba in vzet nekaj novejšega ali celo novega. Glede na to, da se nama kmalu pridruži še en član, ki bo zahteval tudi svoj prostor sva začela razmišljat, kaj bi imela in ali rabljenega (3 leta) ali novega. Prišla sva do zaključka, da je na “novem” avtu zaželjeno, da ima:

  • klimo
  • velik prtljažni prostor (foto oprema, voziček,….)
  • drsna vrata.

Predvsem je najbolj pomembno, da ima drsna vrata. Namreč doma sva v bloku, prostora med dvema avtoma je ravno toliko, da pride ena oseba mimo (močnjejša težko). Pri prihajajočem družinskem članu pa bo vsaj do 8 meseca ponavljajoča vaja: daj lupinico noter, vzami jo ven. Pri čemer mora biti dovolj prostora, da normalno odpreš vrata in ne da bi se zraven polomil, da vzameš otroka ven. Torej sva pristala na vozilih kot so: Renault Kangoo, Citroen Berlingo, Peugeot Partner, Mazda 5 in VW Caddy. VW in Mazda žal odpadeta takoj, zaradi visoke cene. Tako so “glavni” favoriti ostali Renault, Citroen in Peugeot.

r_kangoo

c_berlingo

p_partnerObiskala sva salona od Renaulta in Citroena. Do Peugeot salona nama pa ne uspe prit. Namreč nama najbližji je v Pesnici in Lump dela do 16.00, domov pride okrog 16.30. V Pesnici pa imajo odprto do 17.00. V petek sva se zapeljala gor, da bi si ga pogledala in se pogovorila o ceni, a sva ostala pred zaprtimi vrati. Morda bova še poskusila priti tja dokler imajo odprto, a dvomim, da nama bo uspelo.

Sedaj pa tuhtava med Renaultjem in Citroenom. Jutri se bom probala dogovorit za testno vožnjo Berlingota, saj sva že skoraj odločena, da ga bova vzela. Tuhtava le med lanskim in letošnjim letnikom ter malenkostmi.

Za nov avto sva se odločila iz čisto preprostega razloga. Vema kdo ga je vozil, kaj se je na njem delalo in kako. Namreč želiva ga imeti naslednjih 10 let.