Monthly Archives: maj 2009

Te bo trebušček bolel…

planica sladoled

Lani, poleti, enkrat sva šla z Mihijem v Mariborsko mlekarno po sladoled. Tam mu kupim sladoled, lučko, ki si jo je sam izbral ter jo po poti do domov tudi pojedel 🙂 . Za nas ta velike (sestrično in njenega moža, Ivo, sebe in morda še koga) pa kupila 1000ml Planico. To je bilo pred kosilom.

Po kosilu smo si pa ta veliki tudi privoščili sladoled. Seveda, normalno “veliko dozo” in tamalemu namenili tudi en manjši del. Ko smo pojedli prvo rundo, smo si vzeli še drugo… To pa njemu ni bilo najbolj všeč. Namreč on bi tudi, ampak dva sladoleda v 2,3 urah razlike sta zanj povsem dovolj. In tako, ko si je Iva sama dajala sladoled v skledčko, je mali tako čisto resno in mirno rekel:” Iva, ne smeš več sladoleda. Te bo trebušček bolel, če ga boš preveč, veš 🙂 .

Tega sem se spomnila danes, ko sem nama pripravljala sladoled.Namreč brez njega sem zelo težko v zadnjem mesecu dni. Mislim, da ga že dolgo nisem toliko pojedla kot sedaj 🙂 .  Miha ima še več takšnih zanimivih in pametnih izjav iz preteklosti. Morda še kakšno kdaj zapišem, če jih ne bom dobila po riti 🙂 .


Life is …

Through The Eyes Of A Child lyrics

Sweet innocent child, with your open eyes,
you´ve seen us foul,
we really are
And I know that we will be tomorrow to their
how can held this glory day?
And I wish that this world will embrace you from magic stars and mystery.
My open heart…

Refrain:

Why did we make it so hard, this life is so complicated
until we see it through the eyes of a child.
Why did we make it so hard, this life is so complicated
until we see it through the eyes of a child.

I know you, I´ve seen your face before you brought me to this open door afraid to walk through
Please take my hand
And I know that they’ll be tomorrow to their
how can held this glory day?
And I wish that this world will embrace you from magic stars and mystery.
My open heart…

Refrain:

Why did we make it so hard, this life is so complicated
until we see it through the eyes of a child.
Why did we make it so hard, this life is so complicated
until we see it through the eyes of a child.

Se strinjate? 😀


easy vikend

Že nekaj časa nisva imela tako praznega vikenda. Brez obveznosti za oba dneva. Ko točno veš, da moraš biti ob tej in tej uri tam in tam, in početi točno nekaj. Namreč od aprila sva imela vsak vikend takšen. Ne rečem, da ni OK, ampak nisva imela tistega najinega časa zase,ki ga imava ponavadi ob koncih tedna.

Spiva dokler nama ugaja, ko se prebudiva, preživiva še nekaj časa v postelji se pogovarjava, načrtujeva kaj bi počela tisti dan, ali enostavno ne počneva nič 🙂 . Že prejšnji teden mi nekaj ni odgovarjalo, nekaj mi je manjkalo. Enostavno mi je manjkal čas samo za naju, čeprav se vsak dan vsaj 2 uri sprehajava in pogovarjava. Tako sva to soboto, končno imela nekaj takšnega časa. Prav čudno je bilo, da sva doma, da sva (skoraj) sama. Pri kosilu je Lump rekel, da se mu zdi, da je sredi tedna in da je nek praznik 🙂 .

Čeprav sva včeraj bila na prvem pikniku letos 🙂 , marčevski je letos odpadel, saj je njegova teta praznovala 50tko v lokalu. “Stara” zbrana družba, nekaj novic, nekaj novih zgodb in novih ljudi. To vse paše na Urban in mi je zelo prijetno 🙂 . Edino včeraj sva imela uro, kdaj morava biti tam in bila sva celo med prvimi 🙂 . In še celo najdlje sva šla peš, čeprav sem se jaz na začetku bala, da ne bo šlo 🙂 , ampak je. Še celo koš ni ostal nedotaknjen, sicer z odbojkarsko žogo, ampak bolje išta nego ništa pravijo 🙂 .

Po dobrih lepinjah, čevapih, perutničkah, bučkah in gobicah na žaru, smo obsedeli na klopeh in se pogovarjali. Nekateri so odigrali par rund odbojke. Jaz bi še igrala odbojko, vendar priznam, da me je strah njihovih servisov in mojega trebuščka 🙂 . Bomo pač naslednje leto. Na otroka bo pa že popazila kaka teta tam. Imam občutek, da se ne bodo preveč branile 🙂 . Ali pa ata, ki ni preveč navdušen nad tem športom 🙂 .

Ker sva jih imela dovolj sva se zapeljala na pokopališče, prižgat svečko svojima očetoma in se nato zapeljala v Rače. Natančneje njihove ribnike 🙂 . Tam je ogromna površina sprehajalnih poti, zanimivih in lepih živali, ki jih skoraj nihče ne moti. Tako sva včeraj uživala v družbi kačjih pastirev, mnogih žabic, labodov, račk in dveh štorkelj, se sprehodila mimo treh ribnikov in ugotavljala, da bo ta točka v naslednjih letih zelo obiskana z naše strani 🙂 . Edino za kar je potrebno poskrbeti je to, da se uporabiš sredstva proti komarjem, ki jih tam resnično ne primanjkuje in tudi za klope. Midva sva imela včeraj srečo, domov sva prišla brez njih. Čeprav jih je Ronja (kuža), na Urbanu, ne vem kje staknila 😦 .

Čeprav sva bila na račkih ribnikih letos že nekaj krat vsakič najdeva kaj novega, zanimivega in vrednega raziskovanja ter fotorafiranja. Slovenija je zelo lepa dežela 🙂 . Rače in rački ribniki naju pa kmalu spet vidijo, ko bova oborožena z obema fotoparatoma, ker drugače se skoraj skregava, kdo bo kaj slikal 🙂 . Ja, sva že malce razvajena 🙂 .


Sladko

Meni zelo všečna reklama 🙂 .


Voziček

Nisem si predstavljala, da se bova tako dolgo odločala, kaj bova oz. bi imela. Namreč, ko sva Mihija pazila sva bila zelo zadovoljna z njegovim PegPeregotom Pramette. Bil je oz. še vedno je modre barve, na štirih kolesih in zelo maneveren na asfaltnih in malo grobih površinah. Sem mislila, da sva se za voziček že  odločila.

Vendar sem lani poleti in potem še nekaj malega v jeseni vozila Tinkaro naokoli z vozičkom Jane. Po asfaltnih površinah ni bilo razlike medtem, ko na terenu je bilo pa vseeno malo drugače. Ker upava, da nama v naslednjih par letih ne bo potrebno popolnoma opustiti svojega fotografskega hobija, kjer se rada podiva po kakšnih brezpotjih, delno urejenih gozdnih poteh,  sva zraven  skoraj diplomirala, kateri voziček bi izbrala.

Tako sva prejšnji teden, ko sva Tinkari kupovala darilo, pogledala še vozičke. Najprej Jane, nato sva pogledala še GT3 od PegPeregota, ki je bil meni ZELO všeč, ampak velik. Ker veliki Lump meni, da ga bom tudi potem težko zlagala, dvigovala v avto in po nekaj stopnicah do vhoda, sem sem se mu “morala” odpovedat. Nato sva gledala še en Quinnijev trikolesnik, ki nama ni bil všeč, cenovno tudi eden izmed dražjih. Tako sva glede ceno, kvaliteto in uporabnost, odločila za jane.

Od vozička namreč želim, da lahko otroka vsaj 2 leti prevažam v njem in, da  zdrži (sestavljanje in razstavljanje).  Sedaj se odpravljam na lov za kakšnim rabljenim vozičkom Slalom Jane z lupinico, če ga do konca julija, ne najdem, bova vzela novega. Torej, če ima kdo doma omenjen voziček in ga ne potrebuje več, se naj kar oglasi 🙂 . Sama bom pa redno preverjala bolho ipd. portale 🙂 .


morfologija

Kakor vsak mesec do sedaj sem spet obiskala svojo ginekologinjo 🙂 . Tokrat sva vedela, da bova spet videla najinega lumpija in to po dolgem času oba 🙂 . Najprej sem sama opravila vse potrebne osnovne preglede sama: urni, tehtanje, pregled materničnega vrata ipd.

Pri tehtanju pri sestri ugotovila, da sem se spet zredila samo za 1kg. Ker sem bila na zadnjem pregledu malo kregana, ker sem se v 4 mesecih zredila samo za 1kg, sem pričakovala podobne (pri)tožbe tudi sedaj. Namreč od osnovnih 54kg, jih imam sedaj 56kg, večina ostalih, ki jih poznam so se normalno zredili za več kilogramov. Sama nikoli do sedaj nisem jedla večerij, odkar sem noseča, ne morem brez njih, ampak teža na mojo srečo ostaja ista 😀 . Ampak sem včeraj slišala tolažilne besede, da očitno ni potrebe, da se lahko prehranjujem tako kot sedaj in da je vse ok 🙂 .

Nato sva šli v sobo z UZ, kjer je najprej ginekologinja sama pogledala, kakšen je razvoj najinega lumpija in nato poklicala velikega 🙂 . Pred UZ pregledom me je vprašala, če lahko pove spol. Na kar sem ji povedala, da lahko, če se bo pokazal 🙂 . Nato je zmerila hrbtenici, pregledala srčka, okončine, stehtala težo, plodovnico 🙂 . Vse je bp, težek je 400g in obrnjen je z glavico navzdol 🙂 . Slednje me je kar malo presenetilo, saj je vsaka znanka dosedaj imela glavico gor, skoraj do zadnjega. Tale tamali je pa že “pripravljen” na izhod. Ampak upam, da se mu še ne mudi, saj mora tam ostati še vsaj ene 10 tednov, potem ga bomo pa zelo veseli 🙂 .

Nato je poklicala velikega Lumpa in nama vse opisala, kje, kako in kaj. Nato povedala, da bomo imeli fantka 🙂 . Enako informacijo sva dobila tudi na nuhalni, tako da upam, da ne bo pomote 🙂 . Namreč ime že ima izbrano nekaj časa, pri punčki sva imela kar nekaj težav, vendar če se zgodi punčka ima tudi izbrano ime 🙂 . Čeprav sama si zelo želim, da bi imela fantka. Zakaj, enkrat drugič 😉 .

No, druga zame najlepša novica včerajšnjega dne je, da sta se oba: Maks in posteljica dvignili, tako da sem sedaj brez skrbi. In komaj čakam konec naslednjega meseca, ko bomo za par dni pobegnili na Hrvaško primorje, k moji tetki, da se malo razmigam v vodi in preprosto uživamo 🙂 .

Do takrat pa moram do koncati napisati diplomo trenutno sem na 26/50 strani. Nekaj besedila je še na listih, saj bi rada, da z velikim Lumpom preveriva moje prevoda, za ziher 😉 . No, počasi se približujem koncu tudi tega 🙂 .


Malu tu malo tam

Ta vikend je bil sprva mišljen popolnoma drugače kot je na koncu izpadel. Na sedaj že predzadnjem srečanju na Ptuju smo se dogovorili, da se drugo soboto v maju srečamo v Celju. Takrat smo celo po luni računali, da bi moralo biti takrat super vreme -> brez dežja.

Vreme je bilo super toplo, vendar se midva z Lumpom žal, nisva mogla pridružit. Razlogi: Tinkarin (prvi) rojstni dan in druženje s sorodniki in delo v Voličini.

Čeprav sem sestrični omenila, da midva ne bova imela časa v soboto, se žal ni izšlo drugače. Namreč oni živijo v bloku in je treba malo organizirat ljudi, da lahko praznuješ rojstni dan. No, naslednje leto, teh težav ne bodo imeli saj mislim, da se bodo do konca leta preselili v svojo lepo in novo hiško 🙂 . Namreč ni malo ljudi, ki jih želiš imeti ob svojem rojstnem dnevu, je pa premalo prostora za vse hkrati. Zato imajo trenutno razdeljeno, tako da praznujejo z enimi sorodoniki v soboto, drugimi v nedeljo 🙂 , in ker drugi sorodniki niso mogli priti v soboto in je njih več, smo mi ta manjša skupina padli na soboto.

V kolikor pa ne bi šla v soboto na rojstni dan in bi morala it v nedeljo, bi Lump moral it v Voličino, ki je sedaj padla na nedeljo. Namreč njegova mami ima še vedno kar nekaj načrtov s svojim vrtom in parcelo, čeprav je  že pred dvema letoma, rekla da jo bo prodala 😦 . In tako sva midva ostala tukaj, kjer sva. Ampak se bomo že znašli po svoje. Pot bo težja, vendar v končni fazi boljša za nas. No, vsaj upam 🙂 .

Na naslednji vikend pa nič od tega ni šlo prestavit, saj grem spet malo delat 🙂 . Komaj čakam petek in soboto, ko bom spet v največjem mariborskem nakupovalnem centru delala tisto, kar mi gre dobro od rok 🙂 in si tako prislužila še nekaj €, ki nama oz. nam bodo v naslednjih mesecih prišli zelo prav 🙂 .

Sem si ogledala že vse reportažne zapise o srečanju v Celju in mi je zelo žal, da se nisem mogla pridružiti. Saj enostavno nisem imela srca se odreči Tinkarini, Mihijevi in preostali dobri druščini za njen rojstni dan. Časovno pa tudi ni šlo uskladit :S . Mogoče bo za naslednje srečanje, kaj bolje. Sicer sem pa tudi pri M&M zapisala, da se bova oglasila enkrat kar tako. Namreč Šmaritnsko jezero je lep prostor za sprehajanje in kak izlet tu in tam se tudi prileže.


Tinka, vse najboljše :) .

Pred enim letom sem bila v dvomih ali bom delala razlike med teboj in tvojim velikim bratcem. Ali te bom imela rada? Ali se bova razumeli? In še nekaj ali-jev je bilo vmes 🙂 .

Danes, ko te poznam že skoraj eno leto, ti moram priznati, da te imam rada, vendar malce drugače kot tvojega bratca. Namreč z njim sva preživela veliko lumparij, samotnih dopoldnevov in nekaj let več. Vse to bova imeli tudi midve, čeprav samotnih dopoldnevov verjetno ne bo, saj mi te tvoja mami ne zaupa več 😉 .

Pravi, da si pretežka in prezahtevna zame, sedaj ko tudi jaz pričakujem enega malega lumpa, ki upam, da do takšen dobrovoljček kot si ti. Edino kar moram priznati je to, da si tvoje trme ne želim. Si prava trmica in znaš že sedaj zlahka doseči svoje. Upam, da ti bo tudi v prihodnjih, zlasti zrelejših letih, to v pomoč. Tvojima “ta starima” pa želim dobre živčke 😉 .

Naslednje leto, ko boš praznovala svoj 2. rojstni dan, ti skoraj zagotavljam, da te bo moj mali lump spravljal ob pamet, tako kot ti sedaj Mihija. Vse s čemer se igra, je najbolj zanimivo. Prav je tako, ostani taka mala nasmejana radovednica, imej še naprej rada svoja “ta stara” in brateca. Nekaj svoje navihanosti in dobrovoljnosti deli še z nami, saj smo je vedno zelo veseli 🙂 .

vse_najboljse_tinka


Delodajalčevo razmišljanje

Pred skoraj letom dni sem zaključila s formalnim delom študija multimedije. No, formalno še ni končan, saj diploma še ni dokončana in zagovarjana, vendar sem se kljub temu lotila iskanja dela. Ker imam še vedno status študenta, mi je bilo vseeno ali bo delo preko študentske napotnice ali redno. Po resnici povedano, mi je preko študentske napotnice, bilo še ljubše, saj sem do marca dobivala očetovo pokojnino.

Vendar ni bilo sreče. Poslala sem nekaj prošenj, bila na nekaj razgovorih. Eden mi je ostal v zelo zanimivem spominu. Bila sem pri mladem, malem in zanimivem mariborskem podjetju, ki se ukvarja z izdelavo spletnih strani, grafičnim oblikovanje, animacijo in morda še s čim. Ta gospod, je naredil zanimivo selekcijo že preko pisemskih prošenj. Zahteval je namreč CV in motivacijsko pismo. Nato je na razgovor povabil ljudi, za katere je smatral, da so mu zanimivi.

Na samem razgovoru je postavil nekaj zelo zanimivih vprašanj, vendar sem dobila občutek, da si jih ni znal na prav način sprejeti. Postavljal je predvsem zelo psihološka vprašanja, sam pa mislim, da ni dober psiholog ali ni znal dovolj dobro poslušati, da bi pravilno sprejel moje odgovore. Res je tudi, da se moram jaz potruditi, da so moji odogovori čimbolj enostavni. Ampak, kako naj bodo? Saj življenje ni črno-belo, ampak ima vmes veliko različnih barvnih odtenkov.

Vprašanja so bila izredno zanimiva, ampak ne za odgovor DA ali NE. Pri njem sem pa dobila občutek, da se je zasidral na prvo besedo. In kar me je najbolj zmotilo pri tem, je bilo to, da ko sem mu omenila, da želim nekega dne nadaljevati študij, ga dopolnjevati, se izobraževati, sprejel tako, kakor da bom v njegovem podjetju nabirala samo izkušnje, znanje in nato ob dodatnih izobraževanjih odšla vstran. Kar me je še bolj šokiralo, je bilo to, da je vse, ki imajo papirnato večjo izobrazbo, dajal v nič. Kakor da znanja na teh izobraževanjih, niso nič vredna. Saj ne rečem, da nekdo, ki ima univerzitetno izobrazbo ali več, da je nekaj nad zemeljskega, ampak vseeno je moral delat, da je prišel do te izobrazbe.

Priznam, da sama ne poznam veliko ljudi z magisterijem, vendar tiste, ki jih moram reči, da so zelo zanimivi in razgledani ljudje. Z njimi se je zelo prijetno pogovarjat in vedno lahko izveš nekaj novega, zanimivega. Nekako sem še vedno mnenja, da si zaslužijo spoštovanje. Čeprav so morda samo bolj strokovno podkovani v eni, drugje jim pa razgledanost malo šepa.

Takšno razmišljanje, kot ga je imel ta delodajalec, se mi zdi zelo nazadnjaško in strahopetno. Namreč nekakoga, ki je izobražen in želi nadgrajevati svoje znanje ter ob tem uživa, bi ga moral sprejeti in se zelo truditi ga obdržati. Menim, da so takšni ljudje vredni ogromno.

Zase vem, da nisem zadostila njegovih želja, ker v tem trenutku imam res premalo izkušenj in znanja. Vendar mi je dal, veliko za razmišljat. Namreč takrat sem dobila nov zagon in potem dobila mesečno delo pri Canonu, kjer je bilo zelo fajn in zanimivo delat, vendar je bilo samo za en mesec.

Nato sem pa že izvedela, da bomo dobili enega malega lumpija in prepričana, da me noseče in brez kakršnihkoli izkušenj, ne bo nihče zposlil, nehala iskati delo. Prednost sem dala otroku, za kar mi ni niti malo žal, delo pa upam, da najdem hitro po njegovem dopolnjenem enem letu. Vmes diplomiram in če ne dobim zaposlitve, zaprosim za nadaljevanje izrednega študija 🙂 .