Monthly Archives: september 2009

Spremembe

  1. hodim hitreje spat -> nič več 0b 3.00 zjutraj ali podobnih urah
  2. peremo več, saj trenutno uporabljamo štorkljine plenice, tamali pa jih veselo moči 🙂
  3. ponoči se prebujamo na 2h, občasno 3h

drugače se mamo pa fajn 😉 . Če se spomnim še kakšne jo dopišem 🙂 .


Lepa misel

Verjamem, da so otroci naša bodočnost.

Učite jih dobro,

dajte jim možnost, da izkoristijo svoje sposobnosti.

Pokažite jim vso lepoto,

ki jo nosijo v sebi,

naučite jih,

da bodo ponosni nase.

Naj vaju otroški smeh spominja na vse lepo v vajini mladosti.

Linda Creed

To je ena izmed voščil, ki sva jih prejela ob Maksovem rojstvu in menim, da je zelo prijetna in resnična ter jo želim deliti z vami 🙂 .


7 dni nazaj

V nedeljo zgodaj zjutraj okrog 1:00, ko sva se z Lumpom še veselo kramljala in se odpravljala spat, se je moja mala beba veselo premetavala po trebuščku. Sama pa si čisto sproščeno umivala zobe. Nakar čutim en konkreten udarec, nekje desno pod rebri, nato pa pretok tekočine po telesu navzdol. Tako kot ob mojih konkretnih menstrualnih ciklusih, kjer prav čutim curke krvi… si umijem zobe do konca in sedem še 100ič na WC školjko pred spanjem…

Na spodnjicah pa belo-rdeča tekočina. Še vedno menim, da ni nič posebnega, vendar se sprašujem, če je to res to… Ko sem čakala Lumpa, da se še on uredi in greva spat, me je še vedno mučil občutek, da moram na WC… in vedno več tiste tekočine na spodnjicah. Se spogledava in rečeva, da bova še malo počakala, da če je to-to. Ker ni odnehalo, sem začela zmedeno po stanovanju iskat stvari za bolnico. Čeprav je bil eden izmed PDP 14.9. je še nisem imela pripravljene. Vedno sem pa imela pripravljeno materinsko knjižico, vse izvide in napotnico. Ostalo nič. Zato sem hitela iskat navadno zobno ščetko (doma uporabljava električno) in ostale osnovne zadeve ter se oblačit. Na srečo je bolnišnica zelo blizu 🙂 .

Nato sva se zapeljala do UKC Maribor in odšla pozvonit na nočna vrata porodnišnice. Kjer nama je odprlo zaspano medicinsko osebje. Ko povem, da menim, da mi odteka plodovnica, se nameniva v ordinacijo, kjer je na hitro ugotovila, da je res plodovnica in da sem odprta 1 cm. Prinesla mi je še bolnišnično spalno srajco in natikače, povedala sem ji osnovne podatke in potem šla Lumpu sporočit, da lahko gre domov, a jaz ostanem noter.

Prijazna babica, ki se ni predstavila, me je odpeljala v porodno sobo št.2 in me priklopila na CTG ter odšla. Nato me je skozi do 8.00 preverjalo neko drugo dekle. CTG je izrisoval popadke, vendar niso bili močni, odpirala se tudi nisem ne vem, kako zelo. Nekdo v sosednji sobi je pa proti jutru že pestoval svojega dojenčka 🙂 . Pri meni se pa ni dogajalo nič. Po menjavi izmene je k meni prišla babica Rosemarie Franc, pogledala CTG in povprašala, če čutim kaj od tega kar je CTG narisal. Čutila nisem nič, odprta mislim, da tudi nisem bila ne vem koliko, zato sva se dogovorili, da se grem stuširat v porodno sobo 1, se vrnem in bomo videli, če se bo kaj začelo dogajat, če ne bomo morali iskati druge reštive… vmes mi je še dala antibiotik v žilo…

Vmes sva se dogovorili, da  lahko pokličem svojega Lumpa, saj mi je bilo tečno. Spati na tisti postelji ne moreš, pa tudi nervoze je malo, pogovarjat se nimaš s kom… in potem se je lahko prikazal v porodnišnici 🙂 . Po telefonu sem mu sporočila, da se nič ne dogaja, da naj kar pride peš (do bolnice imava maksimalno 20min peš). Ampak ko je prišel se je kmalu začelo dogajat. Popadki so postajali močnejši, pogostejši in seveda bolj boleči… S svojim govorjenjem me je napeljal na pravilno dihanje, me masiral v področju križa s pomočjo eteričnega olja, ki so nama ga prijazno posodili. Uradni začetek poroda je pisan 9.30, končali pa samo 11.52, ko se nam je pridružil 2990g in 48cm velik fant Maks.

mali_maks_takoj_po_rojstvu

Pri dokončanju poroda so mi prijazno pomagale prav vse babice, ki so bile takrat v službi. Glavna babica Rosemarie Franc je svoje delo opravila več kot odlično. Bila mi je v veliko pomoč. Predirala mi je še preostale ovoje, prinesla blazino iz sosednje sobe, me odlično masirala po podplatih in me pod nobenih pogojem ni želela prerezat presredka 🙂 . Za slednje sem ji sedaj ZELO hvaležna, čeprav priznam, ji takrat nisem bila 🙂 . Namreč ob koncu popadka mi je zmanjkovalo moči za zadnji potisk, vendar sem ob pomoči preostalih babic, tudi to zmogla 🙂 .

Nato smo se pa vsi trije carkljali v porodni sobi kar nekaj časa, saj postelje na oddelku še niso bile pripravljene. Vendar moram priznat, da je bilo prav fajn doli 🙂 . Nobene gužve, tišina, tako da sva se midva s tamalim veselo naspala preden so naju prepeljali na oddelek 🙂 . Lump je pa šel izčrpan domov 🙂 , saj celo noč ni nič spal, jedel tudi ne. Nato se proti večeru z obema babicama vrnil na obisk. Kjer smo bili nekaj časa sami, saj so Maksa pregledovali in nato končno tudi pripeljali k nam, da smo ga lahko cartali 🙂 .

mali_maks_nogica

Kmalu po porodu je Lump rekel, da če prideva kdaj sem. Sem mu hitro povedala, da sicer verjetno ja, ampak ne kmalu 🙂 .