Monthly Archives: april 2011

Pravi čas?

Par minut po tem, ko sem rodila Maksa, sta mi prijazna babica in porodničar rekla, da se vidimo čez kakšni 2 leti. Ta veliki lump je pa takrat samo z veseljem potrdil. Takrat, čeprav me porod ni bolel, sem rekla, da ne vem, če bomo še kdaj prišli sem.

Hmm, moje besede so se čez 14 dni že spremenile. Porod je bil pozabljen, bolečine, če sedaj pomislim niti ni bilo takšne. So me in me še vedno določena dejanja bolj bolijo kot sam porod. Saj ko vidiš in prineseš domov tako malo štručko, ne moreš, da se ne bi veselil in želel še kakšne.

Sama imam zelo, zelo rada otroke. Vedno ko sem razmišljala o sebi, partnerju in družini, sem si predstavljala veliko družino. Ne vem od kod mi to. Vendar sedaj vedno bolj ko razmišljam o veliki družini mi je sama ideja zelo všeč, ampak ne želim si, da bi živeli v malem stanovanju, redkokdaj obiskali morje… Priznam želim si tudi sama videti še kaj sveta, seveda skupaj z njimi. Vsi začetki so težki in jaz ostajam optimist 🙂 .Nikoli ne reči nikoli… No pa sem zajadrala nekam 🙂 .

Ob nerazumevanju moje bližnje okoli za naše novega člana, je bilo moje prvo leto precej naporno. Razen partnerja in nekaj prijateljev, nisem imela nikogar, ki bi se lahko zanesla nanj. Da bi malo popazil na Maksa in bi šla sama kam. Sedaj bi ga pustila, vendar imava oba z velikim lumpom toliko dela, da tistih par uric na dan in vikende, ki jih imamo zase, niti ne dam. Gremo skupaj in počnemo stvari skupaj 🙂 . Kajti sama sem sprva razmišljala o dvema otrokoma, eden in kaj kmalu drugi zanjim. Vendar se ni izšlo.

Sedaj ko Maks hodi v vrtec, sama imam zaposlitev in tudi služba velikega Lumpa je stabilnejša, počasi razmišljam o novem članu. Potem ko sem videla, da ne bo majhne razlike, sem začela razmišljat o razliki 30 mesecev… Tej razliki se počasi, a vztrajno približujemo… In moji dvomi so vedno glasnejši. A je Maks pripravljen sprejet dojenčka? Kako ga bo sprejel? Ljubosumnost bo prav gotovo kakšna, saj se mu sedaj veliko posvečamo. Dojenje?! Z dojenjem še tudi nisva zaključila. Ok z novo nosečnostjo in spremembno mleka je možno, da se odstavi sam, ker sedaj nam to ne uspe. A smo vsi skupaj pripravljeni na še enega člana?

Prepustili se bomu in videli kako bodo stvari stekle. Malo bomo še preračunali in potem akcija. Zelo si želim družbe za Maksa, saj ko vidim, kako sta veliki Lump in njegov brat povezana, tudi sama pogrešam brata ali sestro. Vedno sem si želela imet, a žal ni šlo 🙂 .


Maks knjigoljub

Berem rada, zelo rada. Berem vse knjige od limonadic do malo resnejših in strokovnih knjig. Približno mesec dni tudi otroške knjige 🙂 .

Pred mesecem dni, ko sva bila z malim lumpom sama, sem Robiju naročila, da nama MORA v čimkrajšem času narediti v spalnici lučko, da bova lahko brala pravljice. Robi je naš pridni stric električar, ki nam ugodi vse naše električne želje, tako sem po 18. mesecih dočakala fiksno lučko na svoji strani postelje. Prej je bila ena namontirana z klipsno gor, vendar imamo enega zaljubljenca v lučke, ki jo je kakor hitro je lahko stal, na hitr’co odmontiral (beri odlomil).

Tako sem večernemu ritualu večerja, kopanje, dojenje in spanje, dodala pravljico. Sprva sem pričakovala pritožbe, ampak začuda jih ni bilo. Prvi teden je celo ob pravljici kdaj zaspal, ob luči. Nisem mogla verjeti učinku. Namreč naš mali lumpek je zaljubljen v luči od 4. meseca starosti. Da o veselju v veselem decembru in pisanih lučkah sploh ne govorim.

Pravljice o H.C. Andersenu, ki sem jih kupila na sredini nosečnosti, niso zanimive, strani v knjigi so preveč puste, mu niso všeč. Ob nakupu knjige Moj prijatelj Piki Jakob sem bila v dvomih, da bova midva to lahko brala, ampak presenečenje… ta knjiga mu je bila zelo, zelo všeč. V slabih treh tednih sva jo prebrala po dolgem in počez in še enkrat nazaj. Noro dobra knjiga… Zelo mi je všeč naslednji, zadnji odstavek v knjigi:

In tako potujemo, v resnici in v sanjah, na severni tečaj in pod Rožnik, smejemo se opicam v kletkah in sedimo na saneh, ki jih vlečejo psi skoz polarno pokrajino. Čarovniki smo in učenci, kljukci in mile jere, radovedneži in poredneži.

Da bi še dolgo tako potovali.

Kajetan Kovič, Moj prijatelj Piki Jakob, str. 116

Prejšnjo soboto  sva od babice dobila za darilo knjigo Čudežne basni od založbe Grahovac, ki je kar obsežna in danes zvečer bova prebrala zadnje 3 pravljice.

Jupi, vesela, zelo vesela, da naš mali škratek ob obsedenosti z lopatkami, bagerji, si najde in vzame čas za knjigo.

V kolikor ste tudi sami mali knjižnji molji bom zelo vesela še kakšnega priporočila 🙂 .

 



ni naslova :)

praktično se vsak dan spomnim, da bi lahko kaj zapisala na ta blog, vendar mi zmanjka časa, volje… nikoli mi ne zmanjka materiala.

Eno izmed opravičil je lahko Lumpova tri tedenska službena odsotnost in aktivno preživljanje časa z malim lumpom, končno samozaposlitev,… dela je toliko da ne vem kje se naj lotim in kako. Skušam uživat v vsakem dnevu posebej.

Saj ne morem verjeti, da sva bila s tamalim lumpom doma tri tedne sama. In zmogla sem skoraj vse. Priznam stanovanje ni bilo vedno pospravljeno, posoda tudi ni bila vedno sproti pomita… Vmes sta babici skočili na pomoč vsaka z 2 urnim varstvom. Služba je služba in v mojem primeru je ne more narediti skoraj noben drug. Namreč pomoč, v obliki babic je pri meni, zadnja obcija.

Mali lump je postal prava čveka, govori samo besede, skoraj z vsemi se zmeni sam. Teče, hodi, naprej, nazaj, ritensko, po stopnicah gor, dol… Ma ta pravi dečko je že. Počasi bo čas, da dobi družbo, da ne bo tako osamljen 🙂 . Kako se hitro opazi razlika, kadar sva sama ali je kdo zraven. Sploh ati in kakšni njegovi prijateljčki, me ne potrebuje več, kakor hitro sva sama, je pa skoraj naliman name. No, saj ne vedno… odvisno tudi od dneva. Presenečena sem tudi nad tem, kako lepo (zaenkrat še) deli stvari. Upam, da se to ne spremeni.

Nič grem po malega lumpija v vrtec in na sončka z njim za kakšno urico, pol na kosilo in akcija dalje…