Naša parcela

Pred cca. 20 leti sta moja starša kupila zgornjo parcelo (tam kjer je rjavo). Nato čez nekaj let ločila. V vmesnem času nakupila osnovne potrebščine za začetek gradnje takrat naše bodoče hiške. Nato sta se ločila.

Nato  se je ati smrtno ponesrečil avgusta 1992 in od takrat je parcela stala na miru. No, čisto na miru ne. Vsaj po pogovoru sosedov so se čez njo fletno sprehajale srnice, v njej bivale kače, občasno jo je nekdo pokosil. Kdo? Nimam pojma, ampak hvala mu 🙂 . Ta parcela je od Maribora oddaljena cca. 30 min in je kar fletna, sploh sedaj ko je pokošena 🙂 in je dosedaj mirovala.

Vse do prejšnjega tedna, ko me je poklicala ena gospa in rekla, da jo parcela zanima in če je na prodajo. S tem vprašanjem me je ZELO presenetila, saj vem, da obstaja, ampak o prodaji nisem oz. nismo razmišljali. Namreč sedaj se parcel (nepremičnin na splošno) tako ali tako neizplača prodajat in predvsem  sem nanjo še vedno čustveno navezana. Nato povem mami, da je nekdo klical za parcelo in ona je takoj za prodajo, seka po temeljitem pogovoru doma, tudi. Jaz zadržana in normalno, večina prevaga.

In zato smo se sedaj skupaj odločile, da parcelo sicer prodamo, vendar je ne mislimo prodati pod ceno. Namreč nobenemu izmed nas se sedaj ne mudi. Uredili smo jo tudi, saj če je v doglednem času ne bi, bi lahko plačali kazen. Vendar smo tudi to s prijaznim sosedom uredili.

V kolikor ne dobimo prave cene, bo ostala. Že sanjam, kako fajn bi bilo (po eni strani) tam živet. Vstran od glavne ceste, blizu avtocesta, železniška postaja, mali potok nekje malo bolj vstran, še nisem šla na sprehod tam dolgo, da bi znala povedat. Vendar hkrati malo daleč do vrtca, šole ipd. Bi pa bil to vredu piknik prostor 🙂 ali vikend.

Ah, bomo videli, kaj se bo še z njo zgodilo 🙂 .

Berete knjige?

Danes je svetovni dan knjige. Sama zelo rada berem že iz otroštva, jih spoštujem in pravilno negujem. Ne maram popisanih knjig, politih in uh na njih.

V otroštvu sem zelo pogrešala, da nismo imeli skoraj nobene knjige doma. Takšne berljive, kakšnega romana, zgodovinske ali knjige pokrajin. Vedno sem morala v knjižnico ponje. Saj nimam čisto nič proti knjižnicam, ampak rada jih imam in rada jih prebiram. Ko se je na začetku študija prikazal en promotor Sveta knjige, sem se včlanila in zaenkrat še tam tudi ostala. Tako sem sama povečala svojo bralno polico. Na njej se najdejo kakšni romani, kuharske, zgodovinske in knjige, ki jih želim imeti. Zelo rada bi nekega dne, ko bom velika imela v svoji zbirki Cankarja, Prešerna, Voranca, Antigono in še kakšno svetovno klasiko.

V kolikor se pojavi priložnost za hiško, bi si zelo rada uredila takšno malo knjižnico. Nekaj omar s policami, z veliko knjigami in prejetno zofo z bralno lučko v ozadju. Se pravi v prostor, kamor prideš, ko si želiš popolne samote ali samote s knjigo v roki 🙂 . Pri enem znancu so imeli eno veliko sobo polno knjig, me je kar mikala 🙂 in tam sem tudi dobila idejo o takšnem prostoru 🙂 .

Moja najljubša knjiga je en čisto navaden roman Danielle Steel z naslovom Dragulji. Tole knjigo sem dobila pred leti za rojstni dan od prijateljev. Nekaj časa je nisem vzela v roke, nimam pojma zakaj. Ko sem jo začela brati, sem jo prebrala na dušek. Všeč mi je zgodba, všeč mi je njihovo življenje. Ob tej knjigi sem tudi odrasla. Namreč takrat sem bila s fantom, s katerim se nisva in nisva mogla normalno pogovarjat in povezano s tem, tudi ne razumeti.

S to zgodbo sem spoznavala koga želim in potrebujem ob sebi. Kakšnega življenja si želim, kaj mi je v življenju vredno. Vsa ta vprašanja sem si postavljala ob tej “limonasti” knjigi. Glavno je, da sem si jih takrat postavila in šla dalje… Seveda, se zavedam, da je to zapisana zgodba, ki z realnim življenjem nima nobene zveze. Niti si ne želim enakega življenja in finačnega stanja, kot ga imajo glavni junaki. Od te zgodbe si želim le to ljubezen, ki je med glavnima junakoma. Ni povsem rožnata, imata svoje probleme, vendar jih premagata. Ljubezen ni le romantična in samoumnevna, zanjo je treba delati: jo spoštovati in negovati.

Mislim, da ne obstajajo slabe knjige, samo prave bralca morajo najti. To je podobno kot v slikarstvu in kiparstu, stvar subjektivne presoje in enostavno trenutnega vzdušja opazovalca.

Ne moreš verjet

Včeraj pride moj Lump celi navdušen domov, da bi on šel na testno vožnjo s Citroenom Berlingotom, da se naj oblečem in greva. Ok, ker sem bila že malo lačna ga pogledam, če ni lačen, ker ponavadi pride lačen domov. Se smejiva drug drugemu, kar tako.

In mi pade v glavo, kaj pa če avta sploh ni tam. Vzamem telefon in pokličem na Avto Plus, kjer mi prijazen gospod odgovori, da žal več ni možno, ker ga ni in da naj pokličem danes, da se dogovorimo. Nič se danes vstanem in pokličem. Ko se mi oglasi prijetna gospa in ji povem, kaj si želim. Mi prijazno pove, da je mogoče vendar le vsak dan v dopoldanskem času vse tja do 16.00.

To me pa pogreje. Avto kupujeva za oba, kupujeva velik avto in zanj ne bova dala majhnega zneska -> kar pomeni, da preden greva v nakup, bi ga rada sprobala. Rada bi videla kako se obnese na cesti, kako je pregleden in kakšno je počutje v njem. Normalno, ne?! Ali imam čudne ideje, sanje?

Moj Lump, dela vsak dan od 8.00-16.00 ali še kakšne pol urce kasneje. Namreč včasih njegov šef pridirka v pisarno zadnjo minuto in razprava se začne. Kar nobenega od naju niti približno ne moti. Namreč njegov šef je zelo, zelo zanimiva oseba in vsako informacija, ideja, ki jo dobiš od njega, je v večini primerov uporabna, predvsem pa zanimiva. En tak zelo prijazen gospod, katerega upam, da bom imela kdaj čast spoznat. In potem še približno 30 min do doma. A mi lahko prosim nekdo zaupa, kako lahko nekdo sproba in kupi avto do 16.00. Kdo lahko iz službe skoči za eno, dve uri ne da bi ga nekdo v službi grdo gledal? A nismo v času recesije? A prodaja avtomobilov ne upada?

In kar je najbolj smešno od vsega, je razlog, zaradi katerega ne moreva preizkusit avtomobila. Razlog leži v tem, da se s tem testnim vozilom vozi njihova ga. direktorica, ki ima tak delovni čas. Sedaj me pa zanima, ali je ta gospa, tako zajebana (oprostite izrazu), da je ne upajo vprašat in ponuditi drugega avta ali prodajalka, popolnoma nesamozavestna, čudna…

Tako sem vsa začudena po pogovoru z njo odložila slušalko in se čudila… Poklicala Lumpa v službo in se čudila…

Nato je on malo pogooglal in ugotovila sva, da sta v najini okolici še dva prodajna salona citroen. Eden na Ptuju, drugi v bližini AvtoAktiva, če se ne motim. Avto City in Švarc. Na njihovi strani sem poiskala telefonsko številko in poklicala nama bližnji AvtoCity, kjer sem se v 2 minutah dogovorila za jutrišnjo testno vožnjo 🙂 .

Ja, če ne bodo zaslužili eni, bodo pa drugi. Osebno raje dam denar tistemu, ki se je pripravljen prilagodit nama. Se že veselim jutrišnje testne vožnje z berlingom 😉 .

Butec, za volanom

Danes pred slabo uro lepo leživa zleknjena na kavču in normalno, kakor vsak dan do sedaj, gledava TV. Ko na dvorišču in parkirišču poslušava dizlaša. Ok, jaz moram priznat, da sem tudi bila že malce v drugem svetu. Ko se Lump spravi na balkon gledat, čez par minutk, pobere fotoaparat, se obuje (brez nogavic), da nase jakno (spodaj samo kratki rokavi) in leti čez vrata.

Ok, sedaj sem že vedela, da se je nekaj zgodilo. Glede na rekacijo, ziher eden od najinih avtov, ki sta sparkirana precej skupaj. Nič grem na balkon, da vidim za kaj se gre. Lump hladnokrvno se postavi za tovornjak, slika tablico, gre do mojega avteka, slika, se vrne do tovornjaka onega tipa noter tak nabliska, ker sem še jaz videla flash v 1. nadstropje 🙂 . Prav smešno, ga je bilo gledat, ko pleše zunaj po dežju s fotoaparatom 😉 .

Se skuša nekaj pogovorit s tipom, ki sedi v avtu. Sama že iščem dodatne kose oblačil. Namreč, malo prej sva prišla iz Celja, se zleknila na kavč, sezula zokne, dala nase domača, tanka oblačila, po domače 🙂 . Pridem nazaj na balkon, kjer dobim prošnjo, da pokličem policijo.

Ok, kaj jim pa naj povem? Namreč kaj se dogaja doli, nimam pojma. Nič pokličem policijo, se zmenimo in se vrnem, na svoj “delovni” prostor. Ko mi spet reče, da naj pridem dol s prometno in osebno za oba. Vzamem še ključe od avta, za vsak slučaj. Pridem dol… Oni tip iz tovornjaka pijan, tako da hodit ne more… Pol izvem, da je še brez papirjev, brez denarja… Namreč moj avtek jo je odnesel z manjšimi poškodbami: šla je samo kljuka od vrat. Ampak, ker je bil butec brez papirjev, brez centa, skratka ni imel ničesar, pa tudi pogovarjat se ni želel, sem bila ZELO srečna, da sem že poklicala policijo. Čeprav glede na škodo, mi je še sedaj smešno. No, upam, da me jutri ne čaka kakšno večje presenečenj 😉 .

Pol se tip začne veselo opravičevat, da ni mislil,… Normalno, da ni mislil, če bi mislil:

1. ne bi pil
2. v kolikor bi pil, bi poklical nekoga, da pride ponj
3. bi privolil v dogovor, ki mu ga je ponudil Lump (daj ključe od avta, daj nekaj denarja, te zapeljem domov -> vse brez policije, ni želel slišat )

Pride policija, priznam, da so bili hitrejši kot lani v Fiesi 🙂 . Najprej seveda povprašajo, se pogovorimo, vzamejo osnovne podatke… Da tipu za pihat, nama pa da naj raje stopiva pod streho in se slišimo, ko bodo opravili z njim. Frajer je napihal 1,18.

Vem, da ima Eva veliko za povedat preko kadilce, se tudi precej strinjam z njo. Vendar se mi zdijo takšni pijančki, veliko bolj nevarni in veliko bolj ogrožajo ljudi okoli sebe. Namreč v času, ko smo čakali na policijo, se nama je opravičeval… in to na veliko. Ampak, a vam lahko priznam, da meni je vseeno za tole škodo. Ta škoda je najmanjša, ki jo je danes lahko naredil… Glede na to, da je doma malo iz Maribora, je imel še precej poti pred seboj. Koliko ljudi, koliko mladih, neprevidnih, bi mu lahko prekrižalo pot? Koliko očetov, mam in otrok se znajde na cesti? Nesreče se dogajajo, zanje je potrebno le malce nepazljivosti in lahko nekoga povozimo, tudi do smrti. Da pa sedemo, v avto vidno vinjeni, tako da komaj hodimo, je pa to dodatno izzivanje. Da o tem, da je rekel, da ima nosečo ženo doma niti ne govorim. Tudi njemu bi se lahko kaj zgodilo in še nerojen otrok, bi ostal brez očeta. Zakaj? Ker je bil ta najbolj pameten in najbolj sposoben za vožnjo.

Policisti so ga lepo posravili v kareto in odpeljali na policijsko postajo. O tem, kakšne težave bo imel, raje ne razmišljam. Sicer pa si jih je tako ali tako sam zakuhal. Ampak tokrat je po najini zaslugi, vsaj en bedak manj na cesti. Ja, preklemano dobro se počutim, zaradi tega.

Nakupovanje

Končno lahko rečem, da je bolanih ljudi okoli mene vedno manj 🙂 . Lump je bil zadnja dva dneva vse boljši in sem oz. sva  morala to izkoristit, da sva šla malce obiskat trgovine s pohištvom. Namreč po temeljnem razmisleku sva se odločila, da vseeno kupiva dnevno sobo z novo sedežno.

In ker je v četrtek prispela domov reklama iz trgovine Spona sva šla najprej tja pogledat cenovno ugodno sedežno, ampak je bila žal prevelika za najin prostor, ki ga imava in se odpeljala dalje 🙂 . Zapeljala sva se v Hoče, natančneje Lesnino. Tam sva se zadržala kar precej časa in našla dve dnevni sobi, ki bi nama ustrezali.

Potrebujeva namreč veliko prostora za VHS kasete, DVDje, CDje, objektive, fotoaparate, knjige, revije, a sem knjige že omenila? 😉  Namreč knjig imava kar nekaj in jih ne želiva pogrešat. Jaz bi še rada kakšno dodala npr. Cankarja, Kovačiča, Rožanca in morda še koga. Trenutno imava največ knjig na temo fotografije, računalništva, nekaj jih je še za duševno rast, tudi nekaj kuharskih se najde. Na svoji polici bi rada tudi videla celo zbriko Harryja Potterja v angleškem jeziku 🙂 .

Nato sva se še malo sprehodila med sedežnimi in ugotovila, da bi morda bilo bolje kupiti dvosed in trosed, kakor sedežno v obliki črke L. Namreč lažje se je pogovarjat s teh dveh 😀 . No, in nato krenila proti Rutarju, bolj tako, kakor z namenom, da bi tam kaj kupila. Namreč sva bila že 90% prepričana, da bova vzela tole:

V Rutarju sva “naletela” na veliko, ampak res veliko omaro, v višino meri 2m, v dolžino in širino 2,5m, z drsnimi vrati in ugodno ceno. Takšno omaro sva gledala že precej časa. Namreč, saj veste, da imamo ženske vedno veliko oblačil, samo moj Lump, mislim, da jih ima več kot jaz 😉 , tako da sva temeljito pomišljala. Ravno v tem “slabostnem trenutku” je prišel mimo en zelo dober in prijazen trgovec, s katerim sva se pogovarjala… Ponudil je še dodatni, gotovinski popust,…

Ampak meni zdrava pamet, da danes nisva šla kupovat omare za spalnico, ni dala miru in sem rekla, da nama je tole pač bolj padlo z neba, zaradi dobre cene, ampak najbolj potrebujeva dnevno sobo. In nama je pol pokazal nekaj dnevnih sob, ampak vse so bile premale za najine stvari. Na koncu nama je bila všeč ena in je rekel, da če doda zraven še eno omaro, ki paše zraven itd.

In ko ravno ne načrtuješ, da boš kupil zadeve, te dober prodajalec prepriča z dobro robo. Na koncu sva vzela tisto ta veliko omaro za spalnico, dnevno sobo z dodatno omaro (enak material, veliko, tako da bodo tja lahko šle vse knjige,…) in klubsko mizico za v dnevno sobo. Namreč tretnutno kot klubska mizica služi “omarica, stalaža” za printer 😳 .

Ja, sedaj verjetno razumete zakaj tak velik nakup tolikšnih stvari 😉 . Ampak še vedno sva ostala brez sedežne… No, saj z njo se nama niti ne mudi tako zelo, ampak tale kavč bo začel počasi razpadat. Stranice bodo šle, tako da bova v naslednjih mesecih iskala nadomestilo tudi zanj.

7 resnic o meni

Prijazna Eva me je zadolžila, da povem nekaj o sebi 🙂 . Sicer me je to prosila že skoraj pred tedni in glede na to, da sem bila prvi teden brez interneta in ker sem internetni odvisnik, še bolj sem pa odvisna od flickerja, sem morala in želela najprej tam odpravit svoje dolgove. Tako sedaj pride tole na vrsto 🙂 .

Mislim, da se je malo težko popolnoma ali dobro opisat s sedmimi točkami, ampak upam, da mi bo uspelo.

1. “Ne da sovražim, da ljubim sem na svetu” Antigona, SofoklesNe počni drugim tistega, kar ne želiš, da bi drugi počeli tebi.
2. Obožujem, zaljubljena sem v fotografijo, digitalno umetnost, internet, mojega Lumpa, Mihija, Tinkaro,… vse tiste moje najbližje. Brez njih nisem jaz. Hvala, da ste ob meni in prosim, ne hodite nikamor 🙂 .
3. Rada imam šport, katerega priznam, da sem zadnje čase precej zanemarjala. Najbolj pogrešam košarko, smučanje in kolesarjenje. Tek ni moja disciplina 😉 .
4. Niso mi všeč ljudje, ki govorijo drugače kot mislijo.  Zato imam včasih oz. veliko raje živali 🙂 . Psi so zakon, upam, da bom kdaj kakšnega imela 🙂 .
5. Kot nebesno znamenje sem oven. Konkreten oven, v slabem in dobrem pomenu
6. predvsem sem ljubeča, prijazna, otročja
7. 

No tole bi bila jaz 🙂 . Aja, še nove moram zadolžit. Ne mi zamerit, izbrala sem vas, ker ste mi všeč 😉 .

1. Petra
2. DrMagnum
3. Solinar
   
4. Doživljanje starševstva
5. Kamper

Jezna

Na zdravnike, natančneje ginekologe, še bolj natančneje njihove medicinske sestre v Zdravstvenem Domu Dr. Adolfa Drolca. Zakaj?

Kot lahko na njihovi strani preberete naslednji zapis:

Naročanje pri izbranem ginekologu po urniku – v dopoldanskem času med 12:00 in 13:00, v popoldanskem času med 17:00 in 18:00. Za nujne primere lahko pokličete vsak delovni dan od 7:15 do 7:45 ali se oglasite osebno.

vir: http://www.zd-mb.si/index.php?id=681

Klicala sem natanko med 12:00 in 13:00, eno celo, debelo uro. Ampak zveze z ginekologinjo nisem dobila. V kolikor je telefon slučajno zvonil, me je po nekaj zvonenjih oseba, ki je tam, dvignila slušalko in jo spustila. Pismo, če je že dvignila slušalko bi si lahko vzela še naslednjih 5 minut, da se naročim, a bi to bilo RES tako težko?! Očitno je ta oseba raje eno uro poslušala zvonenje… Brez veze, sramota za slovensko zdravstvo…

Višje plače bi imeli, kdo bo pa delal? Če me sedaj vprašate si danes niso kaj dosti zaslužili. Packi,…

P.S : Bom poskusila še med 17:00 in 18:00, da vidim, kako se bo popoldanska izmena obnesla 😉 .

Internetni odvisnik

Priznam sem internetni odvisnik. Ne zdržim niti dneva brez interneta. Ok, izjema so počitnice na morji in snegu. Nekje kjer se vedno nekaj zanimivega dogaja, sicer je kriza. Hmm, verjetno se sedaj sprašujete zakaj se potem že skoraj mesec dni nisem oglasila. Preprosto, modem je crknil. O tem, da sem bila tečna, nadležna, naporna, predvsem sama sebi, ker je Lump priden in dela, raje ne bi.

Za en dan, za par uric mi je sestrična omogočila dostop do interneta in s tem tvegala Mihijevo dobro in njeno slabo voljo, zaradi interneta,… Ja, naporno je tole 🙂 . Ampak sedaj se je izkazal Lumpov brat, ki je prinesel nadomestni modem za nekaj dni 😀 . Jej, kako je fajn biti na internetu. Priznam sedaj sem šele 15 min aktivno na spletu in imam VELIKO za nadomestit. Prebrat vse vaše blogerske zapise, ki sem jih pogrešala, na flickrju obiskat vse moje drage spletne prijatelje itd. itd.

Ja dela veliko in veliko novih zanimivih, predvsem prijetnih stvari me čaka v prihodnji dneh…. To leto bo zanimivo 😉 😳

2009

Pred nekaj dnevi smo zakorakali v leto 2009 🙂 . To me kar veseli, vendar moram priznati, da se v tem novem letu počutim čudno. Predvsem sem nemirna. Nimam miru.

No, mir in zadovoljstvo, mi je včeraj vsaj za kratek čas prinesel moj najljubši in najboljši obisk 🙂 . Ja, seveda, govorim o obisku otrok. Na obisk in po božična darila sta prišla “moja” Miha in Tinkara 🙂 skupaj s svojimi starši 🙂 . Zelo vesela sem bila, da so bili vsi zadovoljni s svojimi darili. Najbolj simpatičen je na koncu bil Miha, ki je rekel, da mu je Božiček prinesel super darilo 😉 .

Božiček mu je prinesel igro Jenga, to je igra za dve osebi, kjer premeščaš lesene kocke 🙂 . Tinkari pa pojočo knjigo od Fisher Price, ki ima zelo lepe pesmice in je še meni ZELO všeč 🙂 . Tako kot njihov pojoči kuža, ki ga vedno rada primem v roke, ko sem pri njih 🙂 . Največja faca je bil ta glavni šef, ki je dobil knjigo 🙂 . Najbolj smešno in simpatično mi je bilo, ko je bral knjigo z eno roko, z drugo roko pa pazil na Tinkaro 🙂 . Ni kaj, iznajdljivost je njegovo drugo ime 🙂 . Torej naj kdo reče, da se zraven otrok ne da nič narediti 😉 .

Drugo veselje sem si pa naredila sama 😉 . Namreč Božiček me je na nek način slišal, da potrebujem nekaj dodatnega prostora. Saj veste, tistega, da dam nekaj svoje opreme in knjig noter 🙂 . Sedaj samo čakam, da bo mel moj Lump nekaj časa, da si greva ogledat te zadeve 🙂 . Po resnici povedano bi nama najbolj prav prišla čisto nova dnevna soba, z novo zofo itd. Vendar ne da ni denarja, bi ga že spravila skupaj, ampak bolj me skrbi in hkrati tudi veseli to, da če se nama kdaj še kdo pridruži, se bomo stiskali in bomo morali eno sobo razdelit na dva dela… In meni ni do kupovanja dnevne sobe, ki bi jo potem npr. čez leto ali pet prodajala dalje…. Tako da sedaj iščeva eno zelo dobro in funkcinalno omaro, ki nama bo zadostovala 🙂 . Če kdo ve za kaj pametnega in zanimivega se priporočam 🙂 .

Ah, saj veste kako pravijo… Slab začetek dober konec …. Bomo že 😉 .

Voščilo