Slonček Žak je stal ob drevesu, ko je mimo prišel levček
Simba. Levček se je ustavil ob njem in ga vprašal:« Pozdravljen, kaj lepega počneš?«
Slonček mu je prijazno odzdravil in rekel:«Opazujem tole visoko drevo in razmišljam, kako bi splezal nanj.«
Levček mu odgovori:«Saj to niti ni tako visoko niti tako težko.«
Žak se dvomljivo zagleda vanj in vpraša:«A ti si upaš? Ali preplezaš?«
Simba z igrivim, brezskrbnim nasmehom odvrne:«Seveda, to je mala malica.«
V tako zatopljenem pogovoru nista niti opazila, da se jima je pridružila sraka Nana.
Nana ju je medtem pozorno poslušala že nekaj časa in hiti komentirat:«Ti, Simba, boš z lahkoto prišel do vrha. Medtem ko ti, Žak, si predebel in preveč okoren, da bi ti to kadarkoli uspelo.
Simba opazi prijateljevo užaljenost in pravi:«A ne bi ti Nani dokazal, da se moti?«
Splezaj na drevo in jo utišaj. Tako se Žak obrne proti drevesu. Ob drevesi se nezaupljivo zaustavi, pogleda navzgor in v grlu se mu naredi en velik cmok. To opazi Simba in ga prijateljsko vzpodbudi:«Daj, Žak, saj zmoreš.«
S tem Žak pridobi nekaj dodatne motivacije ter se postavi na zadnje noge in začne plezati po drevesu navzgor. Ob premikanju navzgor si na tiho momlja:«Zmorem.«.
Ko takole pripleza do polovice višine drevesa, se usede na bližnjo vejo in pogleda navzdol k prijateljema.
Nana se nemudoma oglasi:«A ne zmoreš več?Saj sem vedela, da ti ne bo uspelo.«
Vendar se Žak ne pusti zmesti in nadaljuje s plezanjem. Vendar naenkrat nekaj zaropota in Žak je z velikim truščem pristal na tleh.
Simba ga prijazno pogleda in povpraša:«Prijatelj, ali je vse vredu? Te boli kaj?«
Žak se z bolečim izrazom na obrazu nasmehne :«Hvala, ampak vse je vredu. Le do konca drevesa nisem priplezal.«
Ravno takrat sraka prileti okoli njune glave ter z veseljem pravi:«Saj sem ti rekla, da ti ne bo uspelo.«
Žak jo pogleda in pravi:«Saj sem prišel na več kot pol poti.«
»Ampak mi smo se dogovorili, da moraš priplezati do konca«, je Nana vsa navdušena nad njegovim porazom.
Žak se vstane in ponosno pravi:«Se dobimo čez teden dni, ob istem času, na istem mestu?«
Nana še nekaj pomisli in reče:«Ni problema, deček moj, a ne misli si, da bo kaj bolje.«
Simba vstane in pravi:«Bomo videli. Se vidimo naslednji teden.«
Tako se Žak postavi pred drevo, na zadnje noge in si na glas ponovi:«Zmorem.« In začne z plezanjem na drevo. Čeprav pleza počasi, kmalu prispe do polovice drevesa, natanko tja, od koder je pretekli teden padel ter se usede in pogleda navzdol.
Njegovo negotovost opazi Simba in ga prijazno vzpodbudi:«Daj prijatelj, saj zmoreš.«
Žak se nasmehne in nadaljuje s plezanjem. Kmalu prispe do vrha, kjer si ponovno oddahne in pomaha prijateljema.
Nana mu z veselim glasom sporoči:«Saj veš, da moraš priti še navzdol, ne da bi padel?«
Žak zaokroži z očmi in se poda navzdol.
Na poti navzdol se se malo ustavi in pogleda po okolici, ko zasliši tresk. Prestrašeno pogleda in si misli:«Saj zmorem, samo vejica, se je odlomila«, ter pospeši navzdol.
Čez nekaj trenutkov je z nogami trdno na tleh in veselo zavpije:«Uspel sem!.«
Nana užaljena brez besed odleti vstran.
Simba veselo objame svojega prijatelja in pravi:«Le verjeti moraš vase, da zmoreš in dosegel boš zadani cilj. Pri čemer ne poslušaj drugih, saj nimajo vedno prav.«
Tale “zgodbica” je nastala za en izpit in se mi zdi simpatična 🙂 .
moje dogodivščine 