Category Archives: moje blodnje

Trije v postelji

Že nekaj časa občudujem sestričnino družino, kjer štirje spijo na 160×200cm veliki postelji. Midva z mojim Lumpom imava malo večjo in se mi že on včasih preveč približa. Nimam nič proti cartanju, bližini, ampak ko grem spat in ko želim spat, želim imeti dovolj prostora, da so roke na 45ih stopinjah, da mi ni prevroče ipd. Ne maram, da mi v spanju kdo “diha za ovratnik”.

Ta vikend smo imeli počitnikarja, ki je prvo noč želel spati z nama. In ker se za eno noč ne mislim z nikomer prepirat in ker sem želela ugotoviti, če je to ok ali ne, sem popustila. Tako smo se vsi trije vlegli in zaspali. Eden je prespal celo noč brez problema, vmes treniral boks, obračanje za 360 stopinj v postelji, druga dva sva se vmes pogovarjala, malo spala, se skušala ubraniti brcam v občutljive dele telesa. Že dolgo se nisva čez noč toliko pogovarjala. Proti jutru, po 6.00, sem končno zaspala kot klada.

Zjutraj sem se zbudila, tisti, ki je prespal celo noč, pa ni imel gumba za izklopit in poln energije. Spraševl 5 krat eno in isto stvar, po 5 krat mu je bilo treba povedat eno in isto stvar, jaz pa tečna in nenaspana. Sedaj je odločitev, da bo naš otrok spal v svoji postelji, dejansko 100%. In tistim, ki lahko spite zraven otrok, SVAKA VAM ČAST!

Jaz ne morem, meni se zmeša. To sem sedaj poskusila že drugič in sedaj se vdajam. Osel gre trikrat na led, pravijo, da človek večkrat. Mislim, da jaz ne bom med temi. V kolikor se bo to v naslednje pol leta spremenilo, pa javim 🙂 .

Vikendski počitnikar bi pri nama rad ostal polno (to pri njemu pomeni 10 dni) sva se spravila na pogajanja 🙂 . Ja s skoraj 5 letnim otrokom se da super pogajat. Dogovorila sva se, da bo lahko polno pri nama (spremenila na 7 dni), samo če bo spal v dojenčkovi posteljici, ker sva drugače midva z Lumpom (predvsem jaz) nenaspana in tečna. Stvar je dogovorjena. Sedaj moramo samo izbrati dober datum oz. se zanj dogovoriti 🙂 .

Namreč nisem prepričana, da če bo počitnikarjeva mami preživela 7 dni brez njega. Sama pa nisem prepričana, da bom zmogla še toliko energije, da zadovoljim njegove potrebe 🙂 . Sicer smo se okvirno dogovorili, da bomo en dan gledali risanke, drugi dan obiskali prijateljice, za preostale dni si moram še nekaj izmislit 🙂 .


Jane Slalom Pro H19

No, končno ga imamo. Bitka za voziček Jane Slalom je neusmiljena. Pardon, rabljenega. Namreč moraš imeti hudičevo srečo, da ga dobiš za dobro ceno in da ti ga ne prodajo tik pre nosom. Ok, priznam lahko bi ga imeli že prej, ampak enega nisem želela vzeti, saj ga nameravamo obdržati še za drugega otroke, če bo 🙂 . Namreč tisti je imel poškodovan športni del, ampak ta je tako ali tako največ v uporabi in zato sem tistega odklonila.

Nato so mi dva prodali pred nosom in je potem se je moj lov nadaljeval. Nakar sem našla enega lepega, malo rabljenega in cenovno ugodnega, ampak se nismo mogli dogovoriti za prevzem. Najprej so čakali na nov voziček, jaz sem čez vikende delala, nato so oni odšli na morje za 14 dni. Nakar sem jih teden dni skušala dobiti na telefon, žal neuspešno. In se na koncu odločila, da pokličem druge ponudnike, ki so se pojavili 🙂 .

Ti so v tem času še malce znižali ceno (-50€), kar moram priznati, da mi je bilo ZELO všeč in še barva vozička mi je bila VELIKO bolj všeč kot pri prejšnjem 🙂 . Tako smo se v soboto zapeljali v belo Ljubljano ponj

jane_slalom_pro_h19zraven osnovne opreme smo dobili še zimsko vrečo, ki je resnično topla in mehka ter dežnik oz. senčnik za sonce 🙂 . Razlika v ceni med zadnjima dvema je bila 100€, vendar glede na dodatke bom rekla, da upravičeno 🙂 . Na poti domov sem videla še eno presenečenje, ki se je skrivalo v torbi. V torbi je še bila podloga za previjanje, tega nisem pričakovala in sem vesela, da je. Vsaj za prvih nekaj mesecev, ker nama je ni potrebno kupiti 🙂 , saj ne da bi bil to problem, ampak je fajn, če ni potrebno.

Sedaj sva športni del vozička in lupinico pospravila, košara in podvozje pa še morava, saj je vse lepo ohranjeno in se mi zdi škoda, da bi se gor nabiral prah 🙂 .

Sedaj morava kupiti še samo malenkosti, ampak te bodo počakale 🙂 , ker se nam nikamor ne mudi in imamo še kar nekaj časa.


Dober film

Po dolgem času sem včeraj spet na naši televiziji gledala en dober film. Namreč že nekaj časa razmišljam, zakaj sploh plačujem naročnino. Ponavljajo se sami stari, glupi, znucani filmi. Večina brez zgodba in resnično nič uporabnega. Ja, vem, da bi bil moj čas veliko pametneje uporabljen, če bi prebrala kakšno knjigo ali počela kaj drugega bolj pametneta, ampak zvečer okrog 21te ali 22te, mi najbolj paše dat vse štiri od sebe in uživat v kakšnem filmu/dokumentarcu (ok, ti so prej okrog20ih na National Geographic, National Planet in Animal planet (moj favorit 🙂 )) ali zanimivi seriji.

Pop TV in kanal A že kakšna dva meseca ponavljata stare serije, ki smo jih v tem obdobjih videli, nekatere so sicer še vedno zanimive, a večina že znucanih (ala Dr.House, Prison Break, Shark, ne vem mogoče še kaj).  In tako vedno pristanem na hrvaškem programu, kjer vrtijo stare filme iz 80ih ali še starejše. Kar me niti malo ne moti, saj imajo te VEDNO zanimivo zgodbo. In filmi z zgodbo me pritegnejo. Ok, priznam pa tudi, da znam uživat v kakšnih risankah, ravno tako 🙂 . Pač sem en velik otrok, ki nikoli ne želi odrasti 🙂 .

In s tem tednom je Pop tv uvedel nočni filmski maraton. Dosedaj nisem utegnila pogledat nobenega – vse do včeraj, ko me je pritegnil film z naslovom Navadni ljudje.

film je letnika 1980, ampak resnično vreden ogleda. Po mojem mnenju bi si ga moral ogledati resnično vsak starš. Če le imate nekaj časa na voljo, si ga oglejte do konca, ne bo Vam žal.


knjige in nočna mora

Prejšnji mesec sem si kupila knjigo Nega matere in otroka. Namreč ob prelistavanju v knjigarni se mi je zdela zelo priročna. Saj je res, da na internetu najdeš vse informacije, ki jih potrebuješ, vendar je to medij v katerega lahko piše čisto vsak, ki ni nujno, da ima kaj pojma o vsem tem. Nekako še vedno bolj verjamem (zdravstvenim) zadevam zapisanih v knjigah 🙂 .

In tako, ko imam nekaj odvečnega časa, si jo vzemem v roke in preberem kaj ven. Tako sem v nekem xy tednu prebrala, da se začnejo nočne more, o tam ali bo otrok zdrav, … Pa sem se temu, tako zlahka nasmejala in se malo delala norca na to temo. Napaka!

Namreč v soboto sem delala 9h na nogah in prvič, mi je bila res muka. Vsako soboto okrog 11.00 mi je slabo. Zakaj? Nimam pojma samo naenkrat se moram vsest, ker imam občutek, da bom skupaj padla. Vse ostale dneve, ure je vse super. Zato mi je ta 11.00 ZELO smešna 🙂 . Vse sobote sem dosedaj zlahka preostale ure oddelala in je bilo ok. Tokrat je bilo pa drugače. Prava muka, sploh zadnji dve uri. Potem me je pa še Lump zvlekel k njegovi mami na obisk oz. večerjo 🙂 . Saj hvala ji za večerjo, ampak stopmice do 2. nadstropja po 9h urah na nogah so bile prava muka.

Po resnici povedano, komaj sem čakala, da pridem domov, se slečem, spravim na kavč ter dam vse 4 od sebe. Mogoče pogledam še kak film, še to se mi po resnici povedano, ni dalo 🙂 . Zaspala sem v dnevni sobi in se okrog 3h zjutraj preselila v spalnico. Tam pa bolel trebuh, mali se še nekaj premetaval,… nič kaj prijetno…

Posledice so bile še včeraj. Samo ležala bi, nikamor šla. Ampak ker je bilo tako lepo vreme in svetovni oblaki za fotkat, me je Lump spravil ven. Šla sva na sprehod od Marlesa do Limbuša. Na tem sprehodu pa našla tudi lepe, mirne in zanimive kotičke ob Dravi. Jap, sprehode ob Dravi oz. splošno vodi so nama najljubši 🙂 . V vsem tem času sva morala hodit, ker stanje, me je ubijalo, noge bolele, …. AAAA, ne da se mi 🙂 , ampak pasalo pa je 🙂 . Še bolj pa namakanje v topli vodi, v bani. To je sprostilo moje telo in je bilo super 🙂 .

Ponoči pa sanjam… da na pregledu pri ginekologinji, kjer se je naenkrat znašel en prfoks iz srednje šole, ki ga takrat nisem preveč marala 😀 . In polno ljudi, ki jih ne poznam… kakor da so imeli neko srečanje zdravnikov. Pri pregledu ni bilo ginekologinje, ampak samo sestra, ki je rekla, da ne smem početi ničesar več, samo počivat… ker se je maternični vrat odprl in da moram pazit, ker bom ziher rodila prej kot je napovedano, tudi če pazim… AAAA! Panika. Poiščem ginekologinjo, ki sta naenkrat bili kar dve, nobena me noče še enkrat pregledat,… Za naslednji datum pregleda mi napiše 10 dni po porodu. Gledam začudeno, zmedeno, jezno,…  Kaj pa še dva meseca? Mislim v času nosečnosti imamo preglede na 4 tedne!! In a res ne smem nič? Ne smem it na morje?! Še stvari za otroka morava nabavit, saj doma praktično nimava nič.

Nato se oblečem, hočem it v dvigalo (ginekologinjo imam v 5. nadstropju), nikjer nobenega,… Sama tečna, jezna, kličem Lumpa, da bi prišel po mene. Ko ga končno prikličem, pravi da ima sestanek in da ne more… Kako naj pridem domov?! (40 min peš od doma do ginekologa drugače) Spet ga kličem, gnjavim, da si naj najde zamenjavo, saj mu moram par stvari povedat, kar pa ne želim preko telefona…Tukaj sem se potem zbudila 🙂 .

Upam, da 7.7 pridem še domov s pregleda 🙂 , da še skočimo na morje in nabavimo osnovno opremo za našega navihanca.

Torej, ja v nekem določenem tednu se pojavijo moraste sanje 🙂 in ne podcenjujte stvari zapisanih v knjigah 😉 .


Delodajalčevo razmišljanje

Pred skoraj letom dni sem zaključila s formalnim delom študija multimedije. No, formalno še ni končan, saj diploma še ni dokončana in zagovarjana, vendar sem se kljub temu lotila iskanja dela. Ker imam še vedno status študenta, mi je bilo vseeno ali bo delo preko študentske napotnice ali redno. Po resnici povedano, mi je preko študentske napotnice, bilo še ljubše, saj sem do marca dobivala očetovo pokojnino.

Vendar ni bilo sreče. Poslala sem nekaj prošenj, bila na nekaj razgovorih. Eden mi je ostal v zelo zanimivem spominu. Bila sem pri mladem, malem in zanimivem mariborskem podjetju, ki se ukvarja z izdelavo spletnih strani, grafičnim oblikovanje, animacijo in morda še s čim. Ta gospod, je naredil zanimivo selekcijo že preko pisemskih prošenj. Zahteval je namreč CV in motivacijsko pismo. Nato je na razgovor povabil ljudi, za katere je smatral, da so mu zanimivi.

Na samem razgovoru je postavil nekaj zelo zanimivih vprašanj, vendar sem dobila občutek, da si jih ni znal na prav način sprejeti. Postavljal je predvsem zelo psihološka vprašanja, sam pa mislim, da ni dober psiholog ali ni znal dovolj dobro poslušati, da bi pravilno sprejel moje odgovore. Res je tudi, da se moram jaz potruditi, da so moji odogovori čimbolj enostavni. Ampak, kako naj bodo? Saj življenje ni črno-belo, ampak ima vmes veliko različnih barvnih odtenkov.

Vprašanja so bila izredno zanimiva, ampak ne za odgovor DA ali NE. Pri njem sem pa dobila občutek, da se je zasidral na prvo besedo. In kar me je najbolj zmotilo pri tem, je bilo to, da ko sem mu omenila, da želim nekega dne nadaljevati študij, ga dopolnjevati, se izobraževati, sprejel tako, kakor da bom v njegovem podjetju nabirala samo izkušnje, znanje in nato ob dodatnih izobraževanjih odšla vstran. Kar me je še bolj šokiralo, je bilo to, da je vse, ki imajo papirnato večjo izobrazbo, dajal v nič. Kakor da znanja na teh izobraževanjih, niso nič vredna. Saj ne rečem, da nekdo, ki ima univerzitetno izobrazbo ali več, da je nekaj nad zemeljskega, ampak vseeno je moral delat, da je prišel do te izobrazbe.

Priznam, da sama ne poznam veliko ljudi z magisterijem, vendar tiste, ki jih moram reči, da so zelo zanimivi in razgledani ljudje. Z njimi se je zelo prijetno pogovarjat in vedno lahko izveš nekaj novega, zanimivega. Nekako sem še vedno mnenja, da si zaslužijo spoštovanje. Čeprav so morda samo bolj strokovno podkovani v eni, drugje jim pa razgledanost malo šepa.

Takšno razmišljanje, kot ga je imel ta delodajalec, se mi zdi zelo nazadnjaško in strahopetno. Namreč nekakoga, ki je izobražen in želi nadgrajevati svoje znanje ter ob tem uživa, bi ga moral sprejeti in se zelo truditi ga obdržati. Menim, da so takšni ljudje vredni ogromno.

Zase vem, da nisem zadostila njegovih želja, ker v tem trenutku imam res premalo izkušenj in znanja. Vendar mi je dal, veliko za razmišljat. Namreč takrat sem dobila nov zagon in potem dobila mesečno delo pri Canonu, kjer je bilo zelo fajn in zanimivo delat, vendar je bilo samo za en mesec.

Nato sem pa že izvedela, da bomo dobili enega malega lumpija in prepričana, da me noseče in brez kakršnihkoli izkušenj, ne bo nihče zposlil, nehala iskati delo. Prednost sem dala otroku, za kar mi ni niti malo žal, delo pa upam, da najdem hitro po njegovem dopolnjenem enem letu. Vmes diplomiram in če ne dobim zaposlitve, zaprosim za nadaljevanje izrednega študija 🙂 .


…am… poroka?

Enkrat v tem tednu sem vsa navdušena še nekaj pospravljala po stanovanju. Dajala knjige, ki jih ne potrebujeva več v škatle, malo sesalec peljala na sprehod in razmišljala, da je skrajni čas, da pokličem nekaj prijateljev.

Tako najprej pokličem odštekano, zelo prijazno ter oh in sploh, prijateljico Lucio. S katero spregovoriva nekaj vljudnostnih besed, nato pa preidem k bistvu (zelo nerada se dlje časa pogovarjam po mobitelu, če le to ni nujno):

mm: kaj delate 18.4. ali 19.4

lucia: hmm, nič…

mm: ok, pol si pa rezervirajte ta dneva zame.

lucia: ok…

mm: gremo malo na sprehod, da se otroci in mi malo sprehodimo, pol pa k nama na tortico…

lucia: vredu… sem že misila, da kličeš, da naju vabita na poroko….

mm:  nekaj tišine…. am…. ja… no…. to bova tudi speljala…. samo takrat se vam bo še najmanj sanjalo

Evo, redko ostanem brez besed, ampak tokrat pa sem res ostala brez.

Namreč pred letom dni sem se šalila, da se bova za zadnjo pokojnino in moj rostni dan, ki je letos prišel na soboto poročila. Zakaj se nisva?

Hmm, ko sva v sredini januarja izvedela, da bova dobila enega malega lumpija, me je ta veliki vprašal, kako je z dogodkom poroka. In sem po resnici povedala, da se mi sedaj s tem ukvarjat ne da. Namreč jaz in njegova mama imava zelo različne poglede na ta dan, se mi sedaj ni z nekom za prepirat in sva opustila to idejo.

Nato sem se s prijateljicami malo pogovarjala o imenu in priimku našega lumpija in prišla do zagate, če bom kdaj slučajno šla sama z njim na obisk na Hrvaško. Namreč tumasto mi je, da bi imel otrok moj in njegov priimek, oba sta precej dolga (moj 7 in njegov 11 črk). Čez vikend smo imeli skupno kosilo (z njegovimi) in prišli do pogovora o imenu otroka in se pol šalili na račun dolgega priimka v primeru, da bi imel oba in zraven še kakšno daljše ime.

Po kosilu pa sva z Lumpom odpihala sama na sprehod, čeprav je njegova mama zelo želela it zraven, ji on ni dovolil, saj se je želel pogovorit o poroki. Tako sva se na sprehodu lepo odločila, da poroka sicer bo, vendar naslednje leto in zakrinkana z drugim dogodkom 😉 .

Za vse skupaj bodo vedeli samo priče in mogoče starši… in moji sorodniki iz Hrvaške, da bodo sploh prišli, ker drugače dvomim, da bi 🙂 .


Avto

Najprej sva razmišljala o menjavi stanovanja. Manjše za večje ob doplačilu. Ampak ker se moj ex sosed še ni pripravljen selit iz 3 sobnega v manjšega, sva si prišla na čisto, da si tega sedaj ne moreva privoščit. Namreč to stanovanje je v bližini mojega bivšega naslova, je staro in neobnovljeno, predvsem smo znanci. In sva upala, da se bo dalo kaj uredit. Namreč gospod, ki trenutno tam živi, je psihično bolan, nezaposlen (nezmožen opravljanja, kateregakoli dela) in stežka plačuje svoje stroške. Zato sva pomislila, da bi zamenjali ob poštenem doplačilu. Razdalja med obema stanovanjema je 30 min hoje ali manj. Odvisno kako hiter si. Lahko pa tudi manj, če te vmes dobi dež in si brez marele 😉 , preverjeno. Trenutno mu pomaga sestra in mu tudi bo dokler lahko, me veseli 🙂 .

In tako sem sama začela razmišljat o svojem avtku. Renault Clio letnik 1999, z prevoženimi manj kot 100.000 km, zelo vredu ohranjen. Nekaj neškodljivih risov, ki so jih pustili prijazni sosedje, drugače pa redno vzdrževan. Lani, ko je bil malce karamboliran, smo ga popravili in mu dali nove dele gor, natančneje blatnik, tako da se niti ne ve, da je bil poškodovan. Motor ni bil niti malo poškodovan, tako da mi ga je prav žal. Žal mi je, da ga na nek način moram prodat.

Že sedaj je bil vožen maksimalno 3,4 krat na teden, na becinski postaji sva stala 1× na mesec (poleti, pozimi še manj) in mi ga je škoda gledat doma, na parkirišču. Ko pa vem, da bo nekomu prišel zelo, zelo prav. Namreč dosedaj sem še občasno kaj slikala izzven Maribora, imela kakšno delo preko študenta…. česar pa sedaj več ne bo. Tako da je avto čisto odvečen strošek.

Potem sem Lumpu omenila, da bi prodala en avto. Namreč on ima Ford Fiesto, mogoče leto ali dve starejšo od Cliota. In sva se začela spraševat kaj bi se bolj splačalo obdržat doma. In prišla do zaključka, prodat oba in vzet nekaj novejšega ali celo novega. Glede na to, da se nama kmalu pridruži še en član, ki bo zahteval tudi svoj prostor sva začela razmišljat, kaj bi imela in ali rabljenega (3 leta) ali novega. Prišla sva do zaključka, da je na “novem” avtu zaželjeno, da ima:

  • klimo
  • velik prtljažni prostor (foto oprema, voziček,….)
  • drsna vrata.

Predvsem je najbolj pomembno, da ima drsna vrata. Namreč doma sva v bloku, prostora med dvema avtoma je ravno toliko, da pride ena oseba mimo (močnjejša težko). Pri prihajajočem družinskem članu pa bo vsaj do 8 meseca ponavljajoča vaja: daj lupinico noter, vzami jo ven. Pri čemer mora biti dovolj prostora, da normalno odpreš vrata in ne da bi se zraven polomil, da vzameš otroka ven. Torej sva pristala na vozilih kot so: Renault Kangoo, Citroen Berlingo, Peugeot Partner, Mazda 5 in VW Caddy. VW in Mazda žal odpadeta takoj, zaradi visoke cene. Tako so “glavni” favoriti ostali Renault, Citroen in Peugeot.

r_kangoo

c_berlingo

p_partnerObiskala sva salona od Renaulta in Citroena. Do Peugeot salona nama pa ne uspe prit. Namreč nama najbližji je v Pesnici in Lump dela do 16.00, domov pride okrog 16.30. V Pesnici pa imajo odprto do 17.00. V petek sva se zapeljala gor, da bi si ga pogledala in se pogovorila o ceni, a sva ostala pred zaprtimi vrati. Morda bova še poskusila priti tja dokler imajo odprto, a dvomim, da nama bo uspelo.

Sedaj pa tuhtava med Renaultjem in Citroenom. Jutri se bom probala dogovorit za testno vožnjo Berlingota, saj sva že skoraj odločena, da ga bova vzela. Tuhtava le med lanskim in letošnjim letnikom ter malenkostmi.

Za nov avto sva se odločila iz čisto preprostega razloga. Vema kdo ga je vozil, kaj se je na njem delalo in kako. Namreč želiva ga imeti naslednjih 10 let.


Butec, za volanom

Danes pred slabo uro lepo leživa zleknjena na kavču in normalno, kakor vsak dan do sedaj, gledava TV. Ko na dvorišču in parkirišču poslušava dizlaša. Ok, jaz moram priznat, da sem tudi bila že malce v drugem svetu. Ko se Lump spravi na balkon gledat, čez par minutk, pobere fotoaparat, se obuje (brez nogavic), da nase jakno (spodaj samo kratki rokavi) in leti čez vrata.

Ok, sedaj sem že vedela, da se je nekaj zgodilo. Glede na rekacijo, ziher eden od najinih avtov, ki sta sparkirana precej skupaj. Nič grem na balkon, da vidim za kaj se gre. Lump hladnokrvno se postavi za tovornjak, slika tablico, gre do mojega avteka, slika, se vrne do tovornjaka onega tipa noter tak nabliska, ker sem še jaz videla flash v 1. nadstropje 🙂 . Prav smešno, ga je bilo gledat, ko pleše zunaj po dežju s fotoaparatom 😉 .

Se skuša nekaj pogovorit s tipom, ki sedi v avtu. Sama že iščem dodatne kose oblačil. Namreč, malo prej sva prišla iz Celja, se zleknila na kavč, sezula zokne, dala nase domača, tanka oblačila, po domače 🙂 . Pridem nazaj na balkon, kjer dobim prošnjo, da pokličem policijo.

Ok, kaj jim pa naj povem? Namreč kaj se dogaja doli, nimam pojma. Nič pokličem policijo, se zmenimo in se vrnem, na svoj “delovni” prostor. Ko mi spet reče, da naj pridem dol s prometno in osebno za oba. Vzamem še ključe od avta, za vsak slučaj. Pridem dol… Oni tip iz tovornjaka pijan, tako da hodit ne more… Pol izvem, da je še brez papirjev, brez denarja… Namreč moj avtek jo je odnesel z manjšimi poškodbami: šla je samo kljuka od vrat. Ampak, ker je bil butec brez papirjev, brez centa, skratka ni imel ničesar, pa tudi pogovarjat se ni želel, sem bila ZELO srečna, da sem že poklicala policijo. Čeprav glede na škodo, mi je še sedaj smešno. No, upam, da me jutri ne čaka kakšno večje presenečenj 😉 .

Pol se tip začne veselo opravičevat, da ni mislil,… Normalno, da ni mislil, če bi mislil:

  1. ne bi pil
  2. v kolikor bi pil, bi poklical nekoga, da pride ponj
  3. bi privolil v dogovor, ki mu ga je ponudil Lump (daj ključe od avta, daj nekaj denarja, te zapeljem domov -> vse brez policije, ni želel slišat )

Pride policija, priznam, da so bili hitrejši kot lani v Fiesi 🙂 . Najprej seveda povprašajo, se pogovorimo, vzamejo osnovne podatke… Da tipu za pihat, nama pa da naj raje stopiva pod streho in se slišimo, ko bodo opravili z njim. Frajer je napihal 1,18.

Vem, da ima Eva veliko za povedat preko kadilce, se tudi precej strinjam z njo. Vendar se mi zdijo takšni pijančki, veliko bolj nevarni in veliko bolj ogrožajo ljudi okoli sebe. Namreč v času, ko smo čakali na policijo, se nama je opravičeval… in to na veliko. Ampak, a vam lahko priznam, da meni je vseeno za tole škodo. Ta škoda je najmanjša, ki jo je danes lahko naredil… Glede na to, da je doma malo iz Maribora, je imel še precej poti pred seboj. Koliko ljudi, koliko mladih, neprevidnih, bi mu lahko prekrižalo pot? Koliko očetov, mam in otrok se znajde na cesti? Nesreče se dogajajo, zanje je potrebno le malce nepazljivosti in lahko nekoga povozimo, tudi do smrti. Da pa sedemo, v avto vidno vinjeni, tako da komaj hodimo, je pa to dodatno izzivanje. Da o tem, da je rekel, da ima nosečo ženo doma niti ne govorim. Tudi njemu bi se lahko kaj zgodilo in še nerojen otrok, bi ostal brez očeta. Zakaj? Ker je bil ta najbolj pameten in najbolj sposoben za vožnjo.

Policisti so ga lepo posravili v kareto in odpeljali na policijsko postajo. O tem, kakšne težave bo imel, raje ne razmišljam. Sicer pa si jih je tako ali tako sam zakuhal. Ampak tokrat je po najini zaslugi, vsaj en bedak manj na cesti. Ja, preklemano dobro se počutim, zaradi tega.


Delovni marec

Mesec marec se je začel precej naporno 🙂 .

Namreč konec januarja sva naročila pohištvo: dnevno sobo in eno veliko spalnično omaro. Vse to sva vzela pri Rutarju, kjer so nama predvsem zelo dobro svetovali, bili cenovno ugodni in sedaj lahko napišem tudi točni, zelo točni z dobavo. Namreč isti dan bi lahko dobila vso pohištvo razen dnevne sobe, ki je pošla.

In ker se nama ni nikamor mudilo, saj sva morala teh nekaj obstoječih omar spraznit, na novo prebarvat dnevno sobo in pripravit prostor. Tako sva prejšnji vikend prebarvala dnevno sobo. Nato pa cel teden postopoma praznila omare. Namreč meni, moj mali lump, ne dovoli pretiranega dela. Saj ne da bi ga čutila (njegovo gibanje ali kaj podobnega), ampak me malo začne boleti in ker ne želim pretiravat, ga raje poslušam in grem počivat. Potem, postopoma, ko si spočijem pa nadaljujem, saj se vseeno nikamor ne mudi 🙂 .

Nato sva v ponedeljek dobila sms, da imajo pripravljeno “robo” za naju in da lahko prideva ponj. Ko sem klicala za kombi, so rekli, da imajo prostega za torek, vendar sva imela pomembnejši opravek 🙂 , sredo je bil tovornjak zaseden in tako smo se dogovorili za četrtek 🙂 . Na pomoč sva za dve uri poklicala Lumpovega brata, ki sta bila zelo pridna in v dobri uri in pol, spraznila poln tovornjak robe.

V petek je na srečo Lump dobil prosto, tako da se je lahko lotil montaže dnevne sobe, ki jo je tudi uspešno zaključil 🙂 . Zvečer sva si malo ogledala televizijo v novem pohištvu 🙂 , skupaj v družbi Lumpovega malega brata 😉 . V soboto nisva mogla nadaljevati z delom, saj je spalnična omara velika Š/V/G: 250*213*67 cm in ko jo začneš, jo moraš dokončat 🙂 . Kar pa ni bilo izvedljivo, saj smo ob 17ih šli na abarahama.

Nadaljevali oz. nadaljevala sta  (Lump in Lumpov brat) včeraj, ko sta do konca sestavila tole veliko omaro 🙂 . Moram priznati, da sta bila zelo pridna in da stanovanje počasi deluje bolj kot dom. Sedaj morava samo še napolniti vse omare in upat, da bo ostalo še kaj prostora 😉 . Do konca marca bo vse tako kot mora bit.

Namreč odločila sva se, da bi si pobarvala še spalnico, malo dodelala jedilnico in se počasi odpravila na lov za drugim avtom 🙂 . O tem pa kdaj drugič 😉 .

Slik prenovljene dnevne sobe danes namerno ne objavljam, saj vem, da sestrično precej zanima, kako izgleda. Ampak ker želim, da je malo presenečenja, ko pridejo na obisk, jih bom objavila, nekje v začetku naslednjega meseca 🙂 .


Nuhalna svetilna

Jap, včeraj smo jo imeli 🙂 . Ker je bil lep dan in ker imava do centra mesta lep 30 min sprehod v eno smer, sva se odločila, da greva peš. Namreč ne da se nama ukvarjat z iskanjem parkirnega mesta, pol še plačevat parkirnine in osnaževat mesta na lep sončen dan 🙂 .

In ker je šlo vse kar po razporedu sva hitro prišla na vrsto 🙂 . Na vrsto že res, ostalo pa ne… Zakaj? Ker je naš mali lump veselo razgrajal noter… Ene 15 min smo ga pripravljali do tega, da se je pravilno namestil za pregled. Vmes sem šo morala malo potelovadit levo in desno… pol smo ga nekako prepričali 🙂 . In ugotovili, da pri mojih letih in njegovem prostoru v glavici, je zelo majhno tveganje za Downov sindrom 😀 . Pol smo še malo natančneje pogledali za tisto nepravilnost, ki jo imajo Lumpovi sorodniki in tudi tukaj ogotovili, da je vse vredu. Pač, kolikor se da sedaj videt. Bomo pa spet na morfologiji dobro pogledali, da se prepričamo 🙂 .

Spol…? Hm… midva vedno, ko se pogovarjava o otroku govoriva v moškem spolu, ker v kolikor osnovno šolska slovenščina ni pozabljena (otrok: sam.b., sam., m.sp. -> tisti, ki hoče it dalje razčlenjevat besedo naj to naredi sam 😉 ). In kolikor se je na nuhalni dalo videt, je rekla, da naj kar tako nadaljujeva… Kaj pa to sedaj pomeni? Bomo pa videli.

No, na njene podatke bi bil PDP 14.9.2009, PDP po UZ pa 19.9.2009. Kdaj se nam bo pridružil, se bo tako ali tako sam odločil… Samo upam, da se mu ne bo prehitro mudilo 😉 in da bo na varnem še vsaj 5,6 mesecev. Namreč če bo po naju dveh… bo en mesec prehiter 😳  😉  .