Category Archives: razmišljanja, filozofiranja,

Ne maram je

… ker misli, da je edina, ki vse ve

… ker misli, da ve kaj otrok potrebuje

… ker misli, da mora svojemu otroku povedat kakšno frizuro lahko ima

… ker misli, da jo moramo vsi upoštevat

… ker misli, da če je imela dva otroka, da pozna vse

… ker želi vse nadzorovat

… ker živi v preteklosti

Je pa samo eno ubogo osamljeno revše, ki mi vedno pride do živega.


Dojenje

je zame ena izmed najlepših, naintimnejših in zelo lepih vezi v starševstu. In super je, če nam uspe 😉 . Pri nama je bilo na začetku zelo fajn. Dojila sva se na 2,3h, dolgo 1h. Vendar meni to ni bilo nikoli odveč, saj sem videla, da je mali zaspal 🙂 . Nato se malo predramil in spet jedel, tako kot so nam to predstavili v šoli za starše in sva uživala 🙂 . Vse dokler ni prišla sobota 19.9. , ko nama je patronažna prinesla tehnnico in smo ugotovili, da ni šel 0g gor.

Namreč zaradi negotove patronažne, ki ni zaupala svojim instiktom, smo ga tehtali čisto vsak dan odkar sva prišla domov. In ker jo je imela čez vikend doma, nam jo je posodila. In ker je bil Maks res pravi drobižek, čeprav je bil rojen le 6 dni pred rokom, naju je zajela panika. In sva poklicala patronažno, ki ga je zamenjala z drugim otrokom in nama svetovala, da mu naj dava dodatek. Kljub temu, da je moj fantek dobil v dveh dneh pridobil toliko teže kot bi jo moral v celem tednu. In glede nato da smo se na videz poznali in je medicinsko osebje, ki ima veliko znanja in predvsem izkušenj, sva ji verjela in mu dala celoten dodatek. Mali pa je bil star šele 6 dni.

Ker mi ni odgovarjalo, da bi moj fantek pristal na dodatku, sem hitela iskat informacije drugje 🙂 . Najprej sem iskala e-naslov zdravnice, ki nam je predavala v šoli za starše. Našla sem jo na naslednje seznamu Asist. Andreja Tekauc Golob, dr. med., specijalistka pedijatrije, IBCLC in ji poslala email kjer mi je svetovala, da jo naj pokličem naslednji dan, ko je v službi, da se pogovoriva. Po telefonskem nasvetu mi je svetovala, da naj ukinem dodatek in se samo dojiva. To sem tudi naredila, vendar je bil tretji dan naš mali fantek prav nervozen… in naslednji dan je prišla patronažna s tehnico, kjer sva ugotovili, da je šel v treh dneh gor samo 30g -> premalo.

Zato sem spet šla iskat informacije dalje in prišla naslednjo stran, kjer sem dobila nasvet, da mu naj počasi odvzemam dodatek, ne takoj. In to smo tudi počeli. Prejšnji mesec smo prišli tako daleč, da smo dali samo en dodatek v mali vrednosti čez praznike je prišel skoraj dan, ko ga ne bi dobil. Vendar sem malo skeptična, da bi ga pustila brez, saj so mi bile plenice sumljivo manj mokre in si nisem upala. Tehtamo ga sedaj samo v posvetovalnici, saj patronažne na srečo ni več. Zakaj? Ker mi je enostavno vlila preveč strahov glede tega. Vsakič razmišljam, če je dovolj pojedel ali mu kaj manjka. Ko vidim v plenicah rumen madež najprej pomislim, da nima dovolj tekočine in ne pridobiva dovolj. To, da mu primanjkuje tekočine mi je popolnoma jasno, saj ko kaka, je blato precej trdo, sploh tisto prvo. Čaja ali vode pa naš mali fant ne vzame, če ni lačen in tako sem sedaj malo grda mami, ki ko vidi, da je lačen mu najprej ponudim čaj ali vodo 😉 .

Skratka, dojenje mi je super fajn, ne nameravam še odnehat, žal mi je samo to, da smo mu takrat ponudili dodatek, ko ga še ni potreboval 😦 . To je žal šola in izkušnja, ki je odprej nisem mogla imeti. Pri naslednjem otroku bom ravnala drugače. Jezna sem nase, ker nisem poslušala naju, ampak eno tretjo osebo. Čeprav opravlja to delo že lep čas, si ne zaupa, je nezaupljiva sama vase. Žal sem jaz takšna oseba, ki vse kar drugi povedo vzamem v obzir. V tem primeru celo preveč in popolnoma nepotrebno. Imam lepega, zdravega in razigranega fantka, ki ga znam poslušat in noro rada, to je pa tudi tisto kar največ šteje.


Flash back 2009

januar:

  • mesec veselja
  • veliko potepanja po snegu
  • nekaj neuspešnih poskusov na foto razpisih
  • nakupovanje dnevne sobe

februar:

  • malo strahu, zaradi manjše krvavitve
  • pripravljanje diplome, prostora doma
  • praznovanje rojstnega dneva
  • prvi obisk šole za starše 🙂
  • prvi obisk Račkih ribnikov

marec:

  • urejanje in dokončanje dnevne sobe
  • plesanje in fotkanje na abrahamu Lumpove tete
  • obveščanje o prihajajočem članu še preostalim prijateljev
  • prihod Tadeja

april:

  • praznovanje mojega rojstnega dne z eno mesečno zamudo
  • Easyriderka dobila fantka 😉

maj:

  • Tinkarin prvi rojstni dan
  • srečanje s nosečo sestrično pri ginekologinji
  • sesznanitev nepreveč bližnjih sorodnikov o prihajajočem članu
  • poslovitev Ch. Šana
  • promocije Canona v BB
  • zamujeno srečanje blogerjev v CE ;(

junij:

  • se je pridružil še en fantič Rene v naši družini
  • mladički v psarni srednjedravski
  • Miha prvič pri nama na počitnicah
  • nakup postelje in vozička za prihajajočega novega člana
  • prvič bila v ZOO

julij:

  • 60. rojstni dan tašče 😉
  • 40. rojstni dan Mihijevega in Tinkarinega atija 😉
  • obiskovanje šole za starše
  • nisva našla prostega termina za obisk primorja ;(

avgust:

  • Lump imel dopust
  • na sprehodih iskanje stranišč
  • Mihi na počitnicah
  • razvijanje slik 1. del za leto 2009, 2. del še čaka

september:

  • rojstvo mojega malega lumpa
  • veliko razočaranje glede dojenja
  • mamin rojstni dan
  • smrt enega gospoda
  • piknik psarne srednjedravske

Zadnji trije meseci so pa posvečeni našemu malemu fantku 😉 . Njegovim potrebam in željam. Za to leto lahko napišem, da je bilo zame fantastično, še malo boljše bi lahko bilo, če bi še diplomirala 😉 .

Ali kot je Lump danes rekel, da je bilo to leto zelo plodno in lepo. Jaz sem mu pa vrnila, da naj bo še naslednje leto 2011 😉 .


The world is just awesome

Tole mi je tako všeč … 🙂 . Ja, ta svet je lep 😉 .


Različni pogledi

Naslednji stavki me silijo na bruhanje.

Dojenček mora imeti dudo, če ne ni dojenček.

Če ima hladnejše rokice ga zebe.

Pusti ga malo jokat, ga boš razvadila.

Preveč poljubčkov dobi.

Ne nosi ga po rokah, ga boš razvadila.

Dojenček ne sme bit na tleh, ker se bo preveč okužil.

Vsi otroci se ne plazijo.

Ne vem, mogoče se še spomnim kakšnega, ampak ob teh stavkih mi je enostavno slabo. In ja pravilno ste ugotovili, da naš mali mucek nima dude, ima včasih hladnejše rokice, ne puščam ga jokat, saj nikoli ne joka zastonj. Na tleh bo veliko, saj ne bomo uporabljali hojice, bomo pa veliko sesali 😉 .


Trije v postelji #2

Pred malo manj kot pol leta sem pametovala. Bila sem prepričana, da najin otrok ne bo spal med nama, da bo spal v svoji postelji. Sedaj, ko je to malo zlato bitje staro skoraj 3 mesece… 😳 😳 😳 😳 😳 😳 😳 😳 😳 😳 😳 😳 😳 😳 😳 😳 😳 😳 😳 😳 😳 😳 😳 😳 😳 😳

Trikrat lahko ugibate kje spi? Jap, čisto nič se niste zmotili, če ste na to odgovorili, da spi med nama. Prve tri dni je v bolnici prespal z menoj v postelji, občasno oz. natančneje zadnjo noč sem ga dala spat v “njegovo”, da sem se malo spočila in po ZELO dolgem času malce odspala na trebuhu. Hudimano je pasalo 😉 .

Ko sva 16. septembra prišla domov je velik Lump rekel, da ga dava spat k nama, da se malo pocartamo. In tako je nekaj dni spal pri nama, ko je taisti Lump rekel, da ga dava v svojo posteljico. In sva ga položila, zaspal in se kmalu zbudil, pobruhan. Sedaj ga pa jaz nisem želela dati v njegovo posteljico. In tako je ostalo do cca. teden dni nazaj. Ko je zaspal med nama sem ga dala v njegovo posteljico in malce zaspala, ko me je prebudil jok. Jokal je, ker ga je napenjalo in je moral prdnit. Sama sem šla na WC in ko sem se vrnila, sta se z velikim Lumpom cartala v veliki postelji.

Ponoči pa tudi čez dan ga pogosto napenja, tako da ubožec spi bolj malo. Ko končno zaspi, se čez 30 min zbudi. Sploh, kadar je sam. V kolikor je pa eden izmed naju blizu, je še nekaj možnosti, da bo zaspal.

Tako sedaj spimo vsi skupaj, prostora na postelji je še vedno dovolj. Cartamo se celo noč in zanekrat nam tako še ugaja. Vendar ko bodo krčki ponehali, sledi selitev v svojo posteljo.


Potep

Včeraj sta me moja dva poskusno peljala malo ven. Šli smo na obisk h Kitakom 🙂 . To so tisti, ki imajo fantka in punčko. In zaradi njih imam kar nekaj dodatnih stvari za obleči 😉 . Namreč kot je mami že v komentarjih zapisala, mi voziček in avto, še nista najbolj všeč.

In ker sta moja dva kar potepuha, bi me rada navadila na oba prevozna sredstva. No, saj sedaj pozimi, niti ni tako nujno. Potem spomladi, bi bilo pa fajn se kam odpeljat. Obiskat kakšne prijatelje izzven Maribora, mogoče celo malo na morje skočit… Ampak včeraj nam je delno uspelo 🙂 . Oblekla sta me na hitro v toplega pajaca, mi dala kapico na glavo in me položila v košaro. Do tod je bilo še vse precej vredu. Ko smo se začeli peljati, mi ni bilo več preveč všeč. In sem začel jokat, kar počnem zelo redko.

Zato mi je mami, ki je sedela odzadaj dala tolažilno dudico, kar mi je prijalo. To je ugotovila že, ko sta me z atijem peljala domov s porodnišnice, ko mi je dala prst za sesat*. In smo se v miru prepeljali na obisk. Potem mala sirena po stopnicah navzgor in ko smo prišli k njim.

Ja, kaj se čudite, če je to vse novo zame. Nič mi ni kaj preveč všeč. Nato je mami ugotovila, da imam mokro ritko in je tudi to razlog za moj jok. Lulam namreč konkretno 🙂 . In ko me je začela previjat, ji je na pomoč priskočila na pomoč moja velika prijateljica Tinkara. S čistilnim robčkom me je umila. Zato hvala Tinkara! Nato me je skozi hodila gledat in božat.

Kmalu zatem sta domov prišla še njena mamica in brat Miha. Takoj je mamici pokazala kje sem. In ko sem ležal se je nežno nagnila k meni, me pobožala, dala lubčka. Ja, očitno sem ji všeč 😉  😳 .

Nato mi je še njen brat Miha, ki navadno še zelo nerad deli igrače, posodil svoja nova Lego avtomobila. In me nežno in zadržano pobožal. Kot da mu je nerodno, se mi približat. Miha, ti kar pridi k meni, saj ne grizem. No, vsaj zaenkrat 😉 .

Nato sem blaženo zaspal. Vmes si je Tinkara sposodila mojo flaško in želela spiti moje mleko. Hm, ne vem, če mi je to ravno najbolj všeč. Se bova že še zmenila, ko odrastem 😉 . Ali pa bova skupaj jedla iz enega krožnika?

Ati je popravil računalnik kolikor je lahko, zato je bil čas, da gremo domov. In moja dva sta me spet nekaj oblačila, dala v neko grdo košaro, me še čez glavo pokrila,… Eh, nič nista pridna. In smo se peljali domov. Tokrat je za tolažbo, pomagala flaška. Po nekaj minutah vožnje, ko se je mami zdelo vredu, da mi jo umakne. Ja, očitno je želela ugotoviti, če mi je vožnja že kaj bolj všeč. In nisem več jokal 🙂 . Zato smo še poskusno naredili malo večji krog, preden smo prišli domov. Ko smo prišli domov, se tudi po stopnicah nisem jokal. Torej mogoče sta me prepričala, da potepi niso tako slabi. Bomo morali kmalu spet ponoviti, da se vidimo, če je res temu tako.

Nič, ker sem utrujen grem spat. Fajn se mejte 😉 .

*nismo še imeli dude 🙂


Lepa misel

Verjamem, da so otroci naša bodočnost.

Učite jih dobro,

dajte jim možnost, da izkoristijo svoje sposobnosti.

Pokažite jim vso lepoto,

ki jo nosijo v sebi,

naučite jih,

da bodo ponosni nase.

Naj vaju otroški smeh spominja na vse lepo v vajini mladosti.

Linda Creed

To je ena izmed voščil, ki sva jih prejela ob Maksovem rojstvu in menim, da je zelo prijetna in resnična ter jo želim deliti z vami 🙂 .


Pranje in likanje

Do sedaj sva z Lumpom odkar sva skupaj (4leta plus nekaj malega zraven) likala stvari mogoče samo enkrat. Ne vprašajte naju kje imava likalnik ali destilirano vodo 🙂 . Likalno desko vidiva velikokrat, saj zraven nje vedno pospravljala stojalo za perilo skozi celo leto. Namreč na stojalu sušiva nogavice in spodnje perilo konstantno. Šparava na klupicah 😉 .

Sedaj se bo pa s prihodom enega malega Lumpija malce spremenilo. Namreč odsvetuje se uporaba mehčalcev, kar pomeni malce tršo perilo… kar pa ni niti malo prijetno. Zato bova stvari morala začeti likati, vsaj na začetku in dokler se nama bo dalo. Torej dosedaj sva oprala oblekice za našo bebico v naslednjih rundah:

  • modra, zelena in turkizna oblačila,
  • bela, bež, svetlo rjava oblačila,
  • rumena, oranžna barva oblačila,
  • otroška posteljina.

Naslednje stvari še čakajo na pranje:

  • plenice Štorklja,
  • nekaj dekic in koc,

Namreč kar nekaj stvari so nama eni dobri ljudje posodili in jim želim vrniti stvari takšne kot so, nezbarvane. Našim ta novim, pa tudi ohraniti tale lep izgled.

Torej ves čas, ki sva ga v dosedanjih 5 letih privarčevala, ga bova porabila sedaj oz. v prihodnosti 🙂 . No, pa saj tisto kar se mora ni težko, ne?


Nakup fotoaparata

V preteklem mesecu sem delala v eni izmed BigBangovih poslovalnic, kjer sem promovirala fotoaparate in jih kar nekaj tudi uspešno prodala. In vedno znova, ko je k meni pristopil kupec, sem mu vedno postavila naslednja tri vprašanja:

  1. v kakšne namene želi uporabljat fotoaparat?
  2. koliko ste pripravljen odšteti zanj?
  3. ali ima priljubljeno znamko?

Večina ljudi me je pogledala zelo nenavadno, ko sem jim postavila 2. vprašanje. Po eni strani jih razumem zakaj, saj je to zelo osebno vprašanje. Ampak, kako naj jaz vem, kakšno je njihovo finančno stanje in koliko so pripravljeni za omenjen aparat odšteti. Nekomu je 100€ malo, nekomu veliko in kako naj jaz svetujem pravilno, če tega ne vem. Zavedam se pa tudi, da ljudje nimajo veliko prostega časa, ki bi ga lahko namenili temu, da jim predstavim celo prodajno paleto. In četudi bi ga imeli, ga nimam jaz, saj me v večini primerov čaka, drugi  kupec, ki ravno tako želi biti postrežen v doglednem času.

Ker potem, ko pozabiš na izraz na obrazu, ki ga je potencialni kupec naredil, ko si mu postavil drugo vprašanje in poveš, da imaš na zalogi in na razpolago fotoaparate od 100€ do 2000€ ter več, te pogledajo na tak način, da misliš, da si padel z neba 🙂 . In potem hitro povedo, kaj bi imeli oz. za kakšno ceno.

Večina potencialnih kupcev jih kupuje za družinsko uporabo, slika na avtomatiki in za te namene je dober skoraj vsak fotoaparat, ki je v cenovnem rangu do 150€.  Vendar fotoaparati za takšno ceno odpovedo v težjih razmerah (oblačno vreme, nočni posnetki oz. na kratko slabi svetlobni pogoji).

V kolikor mi oseba pove, da veliko potuje in kje ter da ga zanima makro fotografija, ampak še vedno fotografira večinoma na avtomatiki, da si želi dober fotoaparat, mu z veseljem ponudim fotoaparate višjega cenovnega razreda, nekje od 250€ naprej. Namreč za ta denar sedaj v tem trenutku dobimo široki kot (v večini 28mm) in nekje maksimalno 6kratni zoom (sony, olympus). Pri Canonu in Nikonu so ti pogoji dražji in se začnejo nad 300€. Govorim o cenah v BigBangu. V tujini MediaMarkt in na spletnih trgovinah je ceneje.

Najbolj zanimivi so tisti, ki so pripravljeni za fotoparat odšteti okrog 400€ ali več. Namreč v tem cenovnem razredu se srečajo zelo dobri kompaktni fotoaparati in vstopni zrcalno-refleksni. Razlika v ceni je res zelo mala, ampak v načinu slikanja in razmišljanja pa precej velika 🙂 .

Veliko ljudi misli, da če bodo kupili zrcalno-refleksni fotoaparat, da bodo slike same od sebe boljše. Da ni potrebnega nobenega dodatnega dela. Ker so cenovno precej dostopni, sploh v kakšnih akcijah, si jih ljudje kupujejo kot kruh. Nato pridejo domov, začnejo slikat in po parih posnetkih ali nekaj časa uporabe ugotovijo, da niso zadovoljni z njimi, da imajo premali zoom, slike niso ostre ipd.

In velikemu odstotku teh ljudi je skupno samo naslednja stvar: niso prebrali navodil. In potem po raznih forumih govorijo čez fotoaparate, da so slabi ipd. Potem se najde kakšen, ki bi po dveh letih uporabe imel malo večji zoom. Pride v trgovino in mu pokažeš ponudbo, kjer ugotovi, da so cene takšne kot bi si kupil novejši model fotoaparata, ki ga ima doma. In ko ga vprašaš, ali bi imel 200mm ali 300mm, te gleda, kakor da si prišel iz lune.

In potem smo mi prodajalci, promotorji čudaki, ker imamo cene takšne kot imamo, ker postavljamo čudna vprašanja in seveda tudi obratno.

V primeru, da kupujete fotoaparat in želite imeti dobrega, ne želite sami nastavljati zaslonke, časa, globinske ostrine. Prosim naredite sebi uslugo in kupite dober kompaktni fotoaparat, boste z njihovo kvaliteto slik zelo zadovoljni. Zrcalno-refleksne pa kupite takrat, ko boste imeli čas in željo nastavljat prej omenjene parametre. Namreč takrat pridejo v poštev, delajo noro dobre slike in ko ste enkrat zasvojeni s tem, vam ne bo težko dati za objektive in preostalo opremo, še enkrat toliko denarja kot ste ga ob nakupu fotoaparata.

In na ključno stvar ne pozabite: fotografije dela fotograf in ne fotoparat! Fotoaparat je le pripomoček, tako kot pri pisanju na list papirja, pisalo. Od vas je odvisno kaj in kako boste zapisali 🙂 .