Leto 2011

Pozdravljeni v letu 2011 🙂 .

Za to leto si želim, da bi bilo moje dobro leto.  NE želim si da, bi bilo to eno izmed mojih najboljših let.  Imam veliko idej, načrtov in ciljev. Trudila se bom, da se bodo v največji meri izpolnili.

Torej moje želje in cilji za prihodnje leto so:

• do konca uredit en hudo dober spletni portal, ki sedaj sameva,
• se naučiti veliko o SEO, facebooku, twiterju in podobnih novih tehnologijah,
• narediti čim več dobrih potretnih družinskih fotografij,
• da  v prvi polovici leta 2012 dobi Maks brateca Miheja ali sestrico Majo 😉 ,
• da pomagam svojim prijateljem na poti k uspehu,
• večkrat kaj zanimivega zapisat na blog,  objavit več fotografij na flickrju,
• spoznat še veliko zanimivih ljudi in
• predvsem premagat svoj bedni strah, ki me ovira pri vsem tem 🙂 .

Vam moji obiskovalci, naključni mimoidoči pa želim v prvi meri veliko zdravja, veliko sreče, medsebojnega razumevanja in vsega kar si sami želite 🙂 .

Shame

Tale pesem mi je všeč. Še posebej besedilo, ki pove tako zelo veliko. Bolj ko poslušam, bolj mi je všeč.

V moji okolici opažam, da je veliko nerazumevanja za drugačnost, spremembe. Pogovor in poskusiti nekoga razumeti, pomeni ogromno. Dajmo se pogovarjat (pa ne o vremenu 🙂 ).

Well there’s 3 versions of this story mine,
yours and then the truth
And we can put it down to circumstance,
…our childhood, then our youth
Out of some sentimental gain I wanted you to feel my pain
but it came back return to sender
I read your mind and tried to call,
my tears could fill the Albert Hall,
is this the sound of sweet surrender?

What a shame we never listened
I told you through the television
And all that went away was the price we paid
People spend a lifetime this way
Oh what a shame.

So I got busy throwing everybody underneath the bus
And with your poster 30 foot at the back of Toys R Us
I wrote a letter in my mind,
but the words were so unkind,
about a man I can’t remember
I don’t recall the reasons why,
I must have meant them at the time,
is this the sound of sweet surrender?

What a shame we never listened
I told you through the television

And all that went away was the price we paid
People spend a lifetime this way
And that’s how they stay
Oh! what a shame!

Words come easy, when they’re true.
Words come easy, when they’re true.

So I got busy throwing everybody underneath the bus
And with your poster 30 foot at the back of Toys R Us
Now we can put it down to circumstance,
our childhood then our youth.

What a shame we never listened,
I told you through the television
And all that went away was the price we paid
People spend a lifetime this way
And that’s how they stay
Oh! what a shame!

People spend a lifetime this way
Oh! what a shame!
Such a shame, what a shame

“domače” branja

Po dolgem času sem si zaželela malce drugačnega branja. Da ne bom brala samo knjig o usabilityju, seo,… in ker imava doma goro knjig o fotografiji… v glavnem je vsebina hdr in potem post-produkcija…

in ker sem si vse življenje želela delat z otroci, vseh starosti, navihanosti, vragolijami,… in ker rada slikam… sem si predkratkim naročila še knjige o fotografiranju otrok, ki jih sedaj z veseljem prebiram… da dobivam nove ideje…

z veseljem pa tudi ugotavljam, da veliko stvari že vem in se moram samo še spravit v akcijo in začet delat. no, saj imam doma tudi enega takega malega lepega vrageca, ki je že sprijaznjen z vso foto kramo, ki jo imata njegova stara dva…

edini problem je ta, da bi tudi on rad slikal… pa saj mu tudi pokaževa kaj in kako, tako da… me prav zanima kaj bo čez par let :)…  možno je, da se bo rad slikal, da bo rad slikal druge, ali pa da bo uničeval našo drago opremo…

ampak ker sem optimist bom rekla, da zadnjega ne bo 😉

Jutra

Nisem jutranja oseba. Rada sem in še vedno spim dolgo in zvečer dolgo gor. No, slednje – dolgo bedenje, je samo še želja, saj me ob aktivnem Maksu, zvečer kar hitro zmanjka. A na srečo je naš mali pišek mišek ;), tudi bolj jutranji zaspanček in ga vedno budimo, razen ob vikendih, ko se vsi skupaj zbudimo okrog 8.30.

Ta del skupnega prebujanja mi je nekaj najelpšega. Ko sva bila sama, so bila jutra vsekakor drugačna 😳 . Z drugačnim zbujanjem in dlje časa nama je uspelo ostati v postelji. Z malim radovednežem nam to na žalost ne uspe. Ok, mislim, da smo vseeno še dobri, saj nam večkrat uspe ostati vsaj pol ure v postelji, se cartat, lubčkat, pogovarjat… Magic 😉 .

Najbolj prijetno je, ko se mali lump prebudi, se vsede na posteljo, nasloni name in nama vsakemu posebej vrže poljubčka. Nato mi sleče majco in se priklopi. Vse to naredi še napol buden in napol zaspan. To je tako posebno, tako fajn… upam, da bo trajalo še nekaj časa.

Potem pa navadno zagleda sesalec, delfinčke na stropu,… ali se spomni na fen v kopalnici in je že akcija. Danes zjutraj je naš priden fant, posušil atiju lase s fenom, potem še malo meni… sebi segrel nogice ipd.

Fajn nam je 🙂 in imamo se radi 😉 .

Moji novi začetki

Glede na to, da je Maks takšen mali priden fant 🙂 in lepo hodi v vrtec, je tudi čas, da naredim nekaj zase. Da si poiščem delo, službo. O tem sem razmišljala že kar nekaj mesecev prej. Kaj početi? Kje delati? Za koga? Kaj me veseli?

Že dolgo sem si želela in sanjala o svojem malem podjetju. Da počnem stvari povezane z multimedijo, pomagam ljudem, otrokom in si s tem tudi nekaj zaslužim. Na srečo imam tudi doma pri mojem najboljšem Lumpu podporo, praktično pri vsem česar se lotim 🙂 .

Smešen dogodek. Smo se eno lepo popoldne sprehajali po Mariborskih ulicah in sva se pogovarjala o moji prihodnosti, službi ipd. Govorila sva o majhni prenovi stanovanja (bolj ali manj nujnih popravilih), drugemu malemu lepemu bitju, … Skratka delala en majhen načrt. Ob tem pogovoru sem se praktično odločila, da grem v redno službo vsak dan 8h ali več dela, pač kjerkoli bi delo dobila, saj se mi je to zdela najenostavnejša rešitev, sploh finančna 🙂 .

Nakar prideva domov in vidim na mailu hudo mamljivo ponudbo, ki je enostavno ne moreš zavrniti. Zadeve so se začele preobračati zelo hitro, v moj prid. Ja, tudi jaz očitno pridem pri komu na vrsto, za malo več sreče pri delu. Dobila sem delo, ki mi bo pomagalo začet samostojno pot podjetnika, hudo dobrega mentorja, ki mi bo s svojimi izkušnjami pomagal “how to” in izobraževanje v Ljubljani, ki je zelo zanimivo 🙂 .

Torej sedaj delam na projektih za mlade, ustvarjam vsebine za dijake, študente, mlade starše. Kmalu bom pomagala še bolj spromovirat en portal in držite pesti, tudi oblikovno spremenit, saj menim, da se to da izdelat in delat bolje 🙂 . Zraven vsega tega bom lahko z Maksom takrat, ko me potrebuje in želi. Ok, normalno, da ne 100%, ampak se bomo potrudili, da čim več 🙂 .

Sedaj v teh dneh še moram narediti finančni načrt, si ustvariti osnovno idejo podjetja, ime itak, da že obstaja 🙂 . Edino kar mi je malo žal je to, da bi to podjetje lahko že obstajalo vsaj tri leta in bi bilo vtečeno, ampak bolje pozneje kot nikoli 🙂 .

 

končna vsota:  vsi tisti, ki ste bili pred dvema letoma v Sodincih, ste bili deležni enega dolgega pogovora… stvari se uresničujejo in odvijajo v mojo prid 🙂 . Hvala DrMagnum 😉 . Life is beautifull 😉 .

 

Vrtec

Kaj? V vrtec ga boš dala?  Zakaj? Če je pa taki mali še?! Veš kako bo jokal?!Veš koliko bo bolan?! In še več takšnih podobnih komentarjev bi lahko našla. Poslušala sem jih več kot pol leta, ko sem Maksa vpisala v vrtec.

In naš fant je šel 4. septembra lepo v vrtec 🙂 . Najprej sva bila tam skupaj kakšno ur’co, da sva spoznala vzgojiteljici in da je spoznal okolico. Naslednji dan sva bila tudi malo skupaj tam.In ker sem doma, sva se z vzgojiteljico, dogovorili, da ga bomo počasi in lepo vpeljali, da ne bo šoka.  Čez dva dni je bil noter sam 2 urci 🙂 . Ko je odšel niti opazil ni, da grem, saj se je zaigral z avtomobilčki 🙂 . Ko sem prišla ponj, je želel, da greva skupaj nazaj v igralnico. Vendar sva odšla domov. In tako sva počasi podaljševala čas vrtca do konc meseca je bil noter do kosila. Začel je jesti tam tudi kosilo 🙂 . Ta teden ali z začetkom naslednjega tedna ga bom pustila spat tam, da jaz napišem diplomo in naredim poslovni načrt za svoje podjetje 🙂 . O tem več v naslednjem zapisu 🙂 .

Bolezni? spadajo v otroštvo, je nekaj brez česa ne gre in menim, da je bolje da se nekatere prebolijo prej kot kasneje. V dnevih vrtca smo bili dosedaj bolani samo enkrat. Maks je imel šesto bolezen. Nič hudega, nič bolečega. Eni otroci so bolani več, drugi manj. V tem sama ne vidim večjega problema.

Končna vsota: Vrtec je fajn. Otroci zbolijo, nič hudega. Maks se ima fajn :), mama zadovoljna, vsi zadovoljni ;).

Tako sedaj naš fant hodi v vrtec brez problema in nekega velikega joka.

Nov začetek

Že dolgo, dolgo časa. Ma kaj dolgo časa, že odkar vem zase bi rada delala medijske vsebine. Ampak nikoli pred kamerami, to je za tiste lepe punce 🙂 , ki rade pozirajo in soše bolj rade v središču pozornosti. Ok, pozornost paše vsem, tudi meni, vendar ne pred kamero. Zame je največja pozornost, ko mi nekdo prinese v roke nekaj tehničnega. Nesojena tašča še kar upa, da me bo spremenila v zgledno gospodinjo, ki bo rada kuhala, prala, sesala, bila vesela rožic za vsak praznik. Haha, pustimo ji še nekaj upanja 😉 . Na srečo, njen sin ve, s čim se mene najbolj razveseli, zato me je danes zjutraj  v jedilnici pričakal tale popolnoma nov paketek.

Za moj nov začetek, ki ga je moj najljubši Lump prinesel včeraj, ko sva s tamalim že sladko drnjohala v postelji 🙂 .

Ja, nov začetek, jupi, čeprav se ga zelo veselim, me ga je tudi kar precej strah. Najbolj pomembno pa je tole, da nisem popolnoma sama, imam nekaj ljudi, ki so mi pripravljeni pomagat in stvar mora zalaufat, tako kot je treba 🙂 .

Začenjam svojo samostojno podjetniško pot, delala bom stvari, ki sem si jih vedno želela, porabila kar nekaj 1000€ za izobraževanja in zraven vsega tega, bom pomagala ljudem. A ni to fajn?!

No, sedaj pa še zares. No, tokrat zares prodajam Canona 400D, z gripom in dodatnima baterijama 🙂 . Dobi ga najboljši ponudnik 🙂 .

“A ti še misliš pisat?”

Me je prejnšnji teden, ko smo si vzeli čas in se srečali v Celju, vprašala Eva.
Saj vem, da ta in Maksov blog že kar nekaj časa samevata. Na ta blog pa vsake toliko časa prileti kak nov zapis, ki ni nič kaj zanimiv, ampak jaz imam še kar precej za povedat, vendar trenutno tako malo časa 🙂 .

Naš otrok je na srečo precej zdrav navihan fantič, ki cele dneve raziskuje, pregleduje, stika po stanovanju,… v glavnem ni da ni. Sem zelo vesela, da se zna zaigrati sam, vendar ko se odločim, da grem za računalnik, štedilnik, je naš radovednež vedno zraven. In tako mi do tipkanja in kakšnih “pametnih zapisov” niti ne pridem. Ko pa gresta z atijem, občasno, sama ven, se lotim diplome, ki še vedno kar čaka in čaka, da bi se sama napisala do konca, ki niti ni več tako zelo daleč 🙂 .

Vsekakor se boljši dnevi temu blogu napovedujejo septembra, ko bo naš lep navihanček šel v vrtec. Takrat si bom vzela čas in vsake toliko, tako kot prej zapisala 🙂 . Trenutno si pomembne in zanimive Maksove trenutke zapisujem v zvezek, tako da jih ne bomo nikoli pozabili.

malo joka, več smeha

Pri nas je vsak dan nekaj novega, vendar to ni nič posebnega, ko imaš takšnega malega navihanca kot ga imamo mi 🙂 . Sploh, ki nima časa spat, ima pa čas za  takšna in drugačna raziskovanja.

Ampak smo veseli, da ponoči spimo, podnevi pa komaj lovimo tiste urce po pravilih, ampak ko j*** pravila, samo da se mamo fajn 🙂 .

Najt je treba čisto vsako lučko, kabel, pilot, fotoaparat,… na srečo mu pri nas tega ne bo nikoli zmanjkalo, k večjemu bomo še kdaj kaj dodali 🙂 .

Zadnje dni je mama cel čas na tapeti, cartanja veliko… ja več kot očitno mislim, da se naznanja zobek številka 9, spodnja trojka. Namreč, če vidi prst, ga bo vgriznil, nič več lepo nežno, … in očitno bo treba ta zobek krivit za vročino, ki je bila prejšnji teden, drugače pa trkamo smo zdravi se veliko smejimo in malo jokamo 🙂 .

Jokamo, ko mama že ntič vzame pilot, smo koma utrujeni,… 🙂 skratka nič posebnega 🙂 .

Fajn nam je

Ah, zapisa ta in Maksov blog ni bilo že celo večnost. Zakaj? Enostavno ne pridem zraven, da kaj napišem. V kolikor pa pridem za računalnik sem tako utrujena, da ne vem več kaj sem želela napisat.

Naš velik fant raste in to z velikim pospeškom. Radoveden 100/h. Nima časa, jest, spat, previt. Ima pa čas za vse kable v našem stanovanju, vse možne lučke. Na njegovo srečo mu tega še hitro ne bo zmanjkalo ;). Uživa v vodi, bolj ko noriš, bolj je fajn. Lovljenje, skrivanje zakon 🙂 . Na srečo je en velik smeško tudi, ko je koma zaspan. Samo vožnja je še vedno problem. Voziček je postal vredu, saj je verjetno ugotovil, da se tako vidi več stvari. Jaz sem tukaj na slabšem, saj sedaj v vozičku se več ne spi, ampak ok 😉 . Sedaj je fajn zaspat samo še mami in njen ziz. Ko pa ima mami dovolj, je pa ati tudi vredu, ampak samo ponoči 🙂 .

Spoznavamo tudi prve prijatelje in krademo prve igrače. No slednje samo otrokom sorodnikov 😉 , zato smo skasirali tudi že kakšno po buči, ampak vse mine 🙂 .