Nekaj resnic

Ne glede nato, kako ti povem, da me nekaj moti, je zamera na koncu.

Moj otrok ne glede na količino hrane čez dan, se še vedno zbudi enkrat na noč.

Ne maram alkohola pri odraslih, ko pa nekdo da vino dojenčku, ostanem brez besed.

Če te ne vprašam za mnenje ali nasvet, to pomeni, da ga ne potrebujem oz. ne želim.

Obožujem filme z vsebino.

Pločnik ni parkirišče za avtomobile.

Ne maram bančnih kartic.


Ne maram je

… ker misli, da je edina, ki vse ve

… ker misli, da ve kaj otrok potrebuje

… ker misli, da mora svojemu otroku povedat kakšno frizuro lahko ima

… ker misli, da jo moramo vsi upoštevat

… ker misli, da če je imela dva otroka, da pozna vse

… ker želi vse nadzorovat

… ker živi v preteklosti

Je pa samo eno ubogo osamljeno revše, ki mi vedno pride do živega.


Ena malo daljša misel

Če otroci doživljajo grajanje,

se naučijo obsojati.

Če otroci doživljajo sovražnost,

se naučijo nasilnosti.

Če otroci doživljajo strah,

se naučijo biti zaskrbljeni.

Če otroci doživljajo pomilovanje,

se naučijo smiliti sami sebi.

Če otroci doživljajo ljubosumje,

se naučijo zavisti.

Če otroci doživljajo sramoto,

se naučijo prevzemati krivdo.

Če otroci doživljajo spodbudo,

se naučijo samozavesti.

Če otroci doživljajo strpnost,

se naučijo potrpežljivosti,

Če otroci doživljajo pohvalo,

se naučijo ceniti sebe in druge

Če otroci doživljjo sprejemanje,

se naučijo ljubiti.

Če otroci doživljajo odobravanje,

se naučijo imeti radi sami sebe.

Če otroci doživljajo priznanje,

se naučijo zastavljati cilje.

Če otroci živijo tako, da delijo z drugimi,

se naučijo velikodušnosti.

Če otroci doživljajo iskrenost,

se naučijo resnicoljubnosti.

Če otroci doživljajo poštenost,

se naučijo biti pravični.

Če otroci doživljajo prijaznost in pozornost,

se naučijo spoštovanja.

Če se otroci počutijo varne,

se naučijo zaupati vase in v ljudi okrog sebe.

Če otroci doživljajo prijateljstvo,

se naučijo da je svet prijeten kraj za življenje.

Dorothy Law Nolte


15.januar 2009

je bil v mojem življenju en prav poseben dan. Zunaj je bilo veliko snega, tako da sem po nekaterih pločnikih kar gazila po snegu. Ne, nisem in nad tem se nikoli ne pritožujem, saj to vedno rada počnem 🙂 .

Šla sem v foto Tabor nesti razvijat fotografije večjega formata in do mojih dveh, ki sta doma v bližini. In ker so bili prazniki ravno končani pri nas doma pa še veliko sladkarij, zlasti čokoladna klobasa, ki jo naravnost obožujem. Pod pogojem, da jo naredi moja babi, saj nihče drug, je ne naredi tako dobro. Na zadnjem obisku tam mi ni prijala in sem upala, da mi tokrat bo. Hm, pa mi spet ni. Tukaj je bilo meni in mojemu Lumpu že takoj jasno, da nekaj ni vredu. Saj sem sposobna tega pojest v velikih količinah 🙂 .

Ko sem odhajala od doma sem šla mimo lekarne in se pred lekarno spraševala ali naj vstopim ali ne. Namreč Lumpa ni bilo doma, je bil na terenu v Avstriji… Ampak radovednost me je premagala in sem šla po en test nosečnosti.  Po poti domov sem se skozi spraševala ali je to to ali ne. Opravila sva že nekaj testov v preteklosti, vendar takrat ni bilo takšne želje po plusu kot tokrat. Takrat je bila večja želja po minusu 😉 . A nekaj v meni je govorilo, da bo tokrat plus.

Ob prihodu domov sem takoj zavila v kuhinjo, po en jogurtov lonček in šla v kopalnico. Zelo hitro se je narisal plusek. Bila sem zelo vesela, a hkrati malo žalostna, saj sem bila sama. Zato sem hitro vzela telefon v roke in poklicala 🙂 . Ravno so odpravljali neke stvari na stroju in sem rekla, da če že stroj danes ne bo vredu deloval, je nekaj drugega več kot vredu narejeno 😉 . Čeprav sva se prej (kak dan ali dva prej) po telefonu pogovarjala, da bi počakala in skupaj naredila test, nama je bilo sedaj vseeno 🙂 . Bila sva vesela 🙂 .

Takoj za njim sem skušala priklicati svojo sestrično, ki je tudi meni oz. nama, takoj povedala za drugi plusek 🙂 . Vendar je ni bilo doma, zato sem zadevco pofotkala in poslala 🙂 . Zvečer se je pri meni še oglasil Lumpov brat in sem mu povedala, da bo stric 🙂 . Mamam sva želela povedat nekje istočasno, zato sva z njimi malo počakala 🙂 . Naslednja, ki je zvedela za nosečnost je bila najina prijateljica Melita, ki naju je “spravila” skupaj.

In sedaj imamo enega lepega, nasmejanega 4 mesečnega korenjaka, ki naju vsakodnevno razveseljuje s kakšno novo vragolijo 😉 . In upamo, da se nam čez leto ali dve pridruži še kakšen 🙂 .

Ah, vse skupaj je lepo in fajn 🙂 , uživajte in se ‘mejte radi 🙂 .


Dojenje

je zame ena izmed najlepših, naintimnejših in zelo lepih vezi v starševstu. In super je, če nam uspe 😉 . Pri nama je bilo na začetku zelo fajn. Dojila sva se na 2,3h, dolgo 1h. Vendar meni to ni bilo nikoli odveč, saj sem videla, da je mali zaspal 🙂 . Nato se malo predramil in spet jedel, tako kot so nam to predstavili v šoli za starše in sva uživala 🙂 . Vse dokler ni prišla sobota 19.9. , ko nama je patronažna prinesla tehnnico in smo ugotovili, da ni šel 0g gor.

Namreč zaradi negotove patronažne, ki ni zaupala svojim instiktom, smo ga tehtali čisto vsak dan odkar sva prišla domov. In ker jo je imela čez vikend doma, nam jo je posodila. In ker je bil Maks res pravi drobižek, čeprav je bil rojen le 6 dni pred rokom, naju je zajela panika. In sva poklicala patronažno, ki ga je zamenjala z drugim otrokom in nama svetovala, da mu naj dava dodatek. Kljub temu, da je moj fantek dobil v dveh dneh pridobil toliko teže kot bi jo moral v celem tednu. In glede nato da smo se na videz poznali in je medicinsko osebje, ki ima veliko znanja in predvsem izkušenj, sva ji verjela in mu dala celoten dodatek. Mali pa je bil star šele 6 dni.

Ker mi ni odgovarjalo, da bi moj fantek pristal na dodatku, sem hitela iskat informacije drugje 🙂 . Najprej sem iskala e-naslov zdravnice, ki nam je predavala v šoli za starše. Našla sem jo na naslednje seznamu Asist. Andreja Tekauc Golob, dr. med., specijalistka pedijatrije, IBCLC in ji poslala email kjer mi je svetovala, da jo naj pokličem naslednji dan, ko je v službi, da se pogovoriva. Po telefonskem nasvetu mi je svetovala, da naj ukinem dodatek in se samo dojiva. To sem tudi naredila, vendar je bil tretji dan naš mali fantek prav nervozen… in naslednji dan je prišla patronažna s tehnico, kjer sva ugotovili, da je šel v treh dneh gor samo 30g -> premalo.

Zato sem spet šla iskat informacije dalje in prišla naslednjo stran, kjer sem dobila nasvet, da mu naj počasi odvzemam dodatek, ne takoj. In to smo tudi počeli. Prejšnji mesec smo prišli tako daleč, da smo dali samo en dodatek v mali vrednosti čez praznike je prišel skoraj dan, ko ga ne bi dobil. Vendar sem malo skeptična, da bi ga pustila brez, saj so mi bile plenice sumljivo manj mokre in si nisem upala. Tehtamo ga sedaj samo v posvetovalnici, saj patronažne na srečo ni več. Zakaj? Ker mi je enostavno vlila preveč strahov glede tega. Vsakič razmišljam, če je dovolj pojedel ali mu kaj manjka. Ko vidim v plenicah rumen madež najprej pomislim, da nima dovolj tekočine in ne pridobiva dovolj. To, da mu primanjkuje tekočine mi je popolnoma jasno, saj ko kaka, je blato precej trdo, sploh tisto prvo. Čaja ali vode pa naš mali fant ne vzame, če ni lačen in tako sem sedaj malo grda mami, ki ko vidi, da je lačen mu najprej ponudim čaj ali vodo 😉 .

Skratka, dojenje mi je super fajn, ne nameravam še odnehat, žal mi je samo to, da smo mu takrat ponudili dodatek, ko ga še ni potreboval 😦 . To je žal šola in izkušnja, ki je odprej nisem mogla imeti. Pri naslednjem otroku bom ravnala drugače. Jezna sem nase, ker nisem poslušala naju, ampak eno tretjo osebo. Čeprav opravlja to delo že lep čas, si ne zaupa, je nezaupljiva sama vase. Žal sem jaz takšna oseba, ki vse kar drugi povedo vzamem v obzir. V tem primeru celo preveč in popolnoma nepotrebno. Imam lepega, zdravega in razigranega fantka, ki ga znam poslušat in noro rada, to je pa tudi tisto kar največ šteje.


Flash back 2009

januar:

  • mesec veselja
  • veliko potepanja po snegu
  • nekaj neuspešnih poskusov na foto razpisih
  • nakupovanje dnevne sobe

februar:

  • malo strahu, zaradi manjše krvavitve
  • pripravljanje diplome, prostora doma
  • praznovanje rojstnega dneva
  • prvi obisk šole za starše 🙂
  • prvi obisk Račkih ribnikov

marec:

  • urejanje in dokončanje dnevne sobe
  • plesanje in fotkanje na abrahamu Lumpove tete
  • obveščanje o prihajajočem članu še preostalim prijateljev
  • prihod Tadeja

april:

  • praznovanje mojega rojstnega dne z eno mesečno zamudo
  • Easyriderka dobila fantka 😉

maj:

  • Tinkarin prvi rojstni dan
  • srečanje s nosečo sestrično pri ginekologinji
  • sesznanitev nepreveč bližnjih sorodnikov o prihajajočem članu
  • poslovitev Ch. Šana
  • promocije Canona v BB
  • zamujeno srečanje blogerjev v CE ;(

junij:

  • se je pridružil še en fantič Rene v naši družini
  • mladički v psarni srednjedravski
  • Miha prvič pri nama na počitnicah
  • nakup postelje in vozička za prihajajočega novega člana
  • prvič bila v ZOO

julij:

  • 60. rojstni dan tašče 😉
  • 40. rojstni dan Mihijevega in Tinkarinega atija 😉
  • obiskovanje šole za starše
  • nisva našla prostega termina za obisk primorja ;(

avgust:

  • Lump imel dopust
  • na sprehodih iskanje stranišč
  • Mihi na počitnicah
  • razvijanje slik 1. del za leto 2009, 2. del še čaka

september:

  • rojstvo mojega malega lumpa
  • veliko razočaranje glede dojenja
  • mamin rojstni dan
  • smrt enega gospoda
  • piknik psarne srednjedravske

Zadnji trije meseci so pa posvečeni našemu malemu fantku 😉 . Njegovim potrebam in željam. Za to leto lahko napišem, da je bilo zame fantastično, še malo boljše bi lahko bilo, če bi še diplomirala 😉 .

Ali kot je Lump danes rekel, da je bilo to leto zelo plodno in lepo. Jaz sem mu pa vrnila, da naj bo še naslednje leto 2011 😉 .


srečno


The world is just awesome

Tole mi je tako všeč … 🙂 . Ja, ta svet je lep 😉 .


Preseljen

Maks namreč me ima dovolj in je šel na svoj blog 😉 .


Različni pogledi

Naslednji stavki me silijo na bruhanje.

Dojenček mora imeti dudo, če ne ni dojenček.

Če ima hladnejše rokice ga zebe.

Pusti ga malo jokat, ga boš razvadila.

Preveč poljubčkov dobi.

Ne nosi ga po rokah, ga boš razvadila.

Dojenček ne sme bit na tleh, ker se bo preveč okužil.

Vsi otroci se ne plazijo.

Ne vem, mogoče se še spomnim kakšnega, ampak ob teh stavkih mi je enostavno slabo. In ja pravilno ste ugotovili, da naš mali mucek nima dude, ima včasih hladnejše rokice, ne puščam ga jokat, saj nikoli ne joka zastonj. Na tleh bo veliko, saj ne bomo uporabljali hojice, bomo pa veliko sesali 😉 .