Tag Archives: filozofiranja

Internetni odvisnik

Priznam sem internetni odvisnik. Ne zdržim niti dneva brez interneta. Ok, izjema so počitnice na morji in snegu. Nekje kjer se vedno nekaj zanimivega dogaja, sicer je kriza. Hmm, verjetno se sedaj sprašujete zakaj se potem že skoraj mesec dni nisem oglasila. Preprosto, modem je crknil. O tem, da sem bila tečna, nadležna, naporna, predvsem sama sebi, ker je Lump priden in dela, raje ne bi.

Za en dan, za par uric mi je sestrična omogočila dostop do interneta in s tem tvegala Mihijevo dobro in njeno slabo voljo, zaradi interneta,… Ja, naporno je tole 🙂 . Ampak sedaj se je izkazal Lumpov brat, ki je prinesel nadomestni modem za nekaj dni 😀 . Jej, kako je fajn biti na internetu. Priznam sedaj sem šele 15 min aktivno na spletu in imam VELIKO za nadomestit. Prebrat vse vaše blogerske zapise, ki sem jih pogrešala, na flickrju obiskat vse moje drage spletne prijatelje itd. itd.

Ja dela veliko in veliko novih zanimivih, predvsem prijetnih stvari me čaka v prihodnji dneh…. To leto bo zanimivo 😉 😳


spet…

… se moram pohvalit z nekaj novimi stvarmi. Ja, saj vem, da to ni najbolj lepo, ampak meni so te stvari über všeč 🙂 .

Seveda, ne bo govora o oblačilih, čeprav je tudi res, da potrebujem novo zimsko bundo, ampak tokrat sem si privoščila naslednji dve zadevi:

katanahrbtnikdr465

katanahrbtnikdr465

namreč pri tamronovem me je po 30min bolel hrbet. Hrbtišče ima nenormalno trdo. Tale črno-rumeni lepotec, je bil z mano na Kreslinovem koncertu, a hrbet me ni bolel. Hvala Kati za ta noro dober nahrtbnik 🙂 .

No tole je pa še druga stvar, in sicer povezovalec flasha s fotoaparatom 🙂 .

canon oc-e3

canon oc-e3

No, testne slike sem že naredila, vendar jih še nisem potegnila s fotkiča, ko jih… jih pokažem.

P.S: a mogoče kdo ve, če božiček ali kak drug dobri mož hodi že novembra 😉 .


sorodnik in …

Mislim, da je mrzli bratranec, po mamini strani. Namreč najini mami sta sestrični.

V rani mladosti, ko je bil moj ati še živ in smo imeli avto, sva bila dobra prijatelja. Namreč oni živijo na vasi kar precej daleč od Lenarta, če nimaš avta in si odvisen od javnega prevoza, ki je zelo redek oz. ga sploh med vikendih ni, je zelo težko vzdrževati normalne odnose. In zaradi spleta teh okoliščin, sva izgubila stik…

… vse do srednje šole. Namreč oba sva se vpisala na Srednjo elektro-računalniško šolo v Mariboru, vendar v različni, a podobni smeri. Tam sva ponovno našla stik, imela nekaj skupnih prijateljev, hodila drug drugemu na rojstne dneve… Predvsem sva bila pa zaupnika… Seveda takrat glavne teme pri vseh najstnikih: prve ljubezni, spolni odnosi,… Vedno sva si bila pripravljena pomagat… da ne govorim o dolgih telefonskih pogovorih… Vedno, ko se spomnim ta ta leta in te dogodke, čeprav vsi niso bili lepi, se mi nariše nasmeh na obraz…

In danes me kliče mama, ki mi pravi, če vem, da bo njena sestrična postala babica. In valda, meni nič jasno, ker sva s tem sorodnikom spet izgubila stike 🙄 . Slišiva se vsake toliko časa preko msnja. Tudi pred parimi meseci sva se, pa ni ničesar omenil. Torej sem predvidevala, da je ta novica bolj ali manj nova.

Čeprav me malce boli grlo in se mi niti približno ne da govoriti več kot je potrebno, sem vzela telefon v roke in ga poklicala.

Hm, verjetno mi ni potrebno razlagat, da sem ga najprej nadrla, da zakaj ni povedal… pol sem izvedela še, da bo njegova draga rodila že v začetku januarja… In on to razlaga češ, kao saj to ni nič posebnega. A mi lahko prosim kdo pove, kako ni nič posebnega, če postaneš starš? A ni to nekaj najlepšega, a hkrati tudi najtežja naloga v življenju?  A smo le ženske, tako obsede s tem?

No, na koncu pogovora sem mu vseeno čestitala in mu povedala, da naj le pove, datum rojstva svojega otroka, ko bo…

… očitno bo še veliko otroškega smeha v moji okolici…

najlepši nasmeh

najlepši nasmeh

… da bi ga bilo čim več…


V rožicah

Od petka dalje sem veliko boljše volje. Za takšno razpoloženje ima boniteto kar nekaj “novih” ljudi. Hvala vam 🙂 .


Mir…

potka

potka

Tale potka deluje, tako spokojno in vodi k premišljanju o samemu sebi. Zlasti, ko posameznik zaključuje eno obdobje in razmišlja o novem, išče nove poti, ideje …

Počasi zaključujem študij, se približujem nazivu inženirka multimedije, a v meni je še kar nekaj nejasnosti, želja… Čeprav sem bila pred parimi, natančneje 2, 3 meseci prepričana, da bom nadaljevala študij v Ljubljani, danes temu ni tako. Čeprav imam finančno zaledje za nadaljevanje študija, sem si premislila. Namreč ta denar si šparam že skoraj 16 let. Od konca srednje šole, če se ne motim, sem govorila, da bom ta denar namenila svoji hišici. Mislim, da sem približno 6000€ porabila že za to dvoletno šolanje, kar mi ni žal, vendar najprej moram pridobiti vsaj nekaj tega denarja nazaj, da nato nadaljujem…

Nekega dne, morda že naslednje leto, bom prav gotovo spet sedla za šolske klopi, saj se želim izobraževati, dopolnjevati in tako tudi rasti. To sem ugotovila na nedeljskem koncertu Vlada Kreslina. Namreč, kakor že ptički na vejah čivkajo, pri nas poteka Festival Lent, kjer je nastopil na Glavnem odru. Smešno, na koncert sem se šla sprostit. A med pesmimi, razmišljala, kako bi lahko pomagala mojemu mestu, do morda malo boljšega Festivala Lent. Namreč na sredini hudičevo dobrega koncerta je začelo deževati, Kreslin in vsi ostali smo bili mokri kot miške. Ko sva videla, da ne bo odnehalo deževati in so glasbeniki odšli z odra, sem razmišljala na kakšen način bi to lahko preprečili. Kako bi lahko večkrat v Mariboru organizirali podobne, kakovostne koncerte, na prostem. Nič ni boljšega kot slišati vsak inštrument posebej in uživat v petju, pesmi, celotni zgodbi… ob Dravi.

No, da bi znala te zadeve dobro izpeljat, je treba pridobiti dobro znanje in predvsem izkušnje. In ja, danes pri svojih 25 letih, nimam niti enega delovnega dne, niti enega pametnega zanimivega, zaključenega projekta. Čeprav se ravno sedaj, tiska ena moja reklama v 4000 izvodih, ki mi je precej všeč. Za istega naročnika tudi pripravljam spletno stran. Tale spletna stran je pravi izziv 🙂 , namreč narediti moram osnovno predstavitveno spletno stran in tudi spletno trgovino. Verjemite, to ni malo dela, vendar to počnem z velikim veseljem.

Ah, te poti, odločitve, so naporne.

Le za eno vem, da je sprva zelo zabavna, enostavna, v njej cel čas uživaš, nato postane zaskrbljujoče, spiš skoraj ne, a se veseliš… vsakega trenutka posebej… in to precej let… Za to pot vem, da je prava in upam, da uspe sama od sebe… mogoče kmalu…


Želim se vrniti

… pa še niti mesec ni minil od kar sem doma 🙂

opatija hrvaška morje

No, verjetno bova še pred “uradnim” dopustom na Visu, se še skočila malo namočit v Rijeko, k teti 🙂 . No, bomo videli 🙂 .

V kolikor pa to bere nekdo, ki je že bil na otoku Visu, se priporočam za nasvete kaj se splača ogledat 🙂 .


Tacka

mesancek tacka

Tale simpatična psička je “naš” najdenček, ki nas že vrsto let razveseljuje s svojimi potegavščinami in s svojo lepoto. Kot je iz slike možno videti, je mešanček in zares zelo prikupna psička.

Spomnim se enega februarskega dneva (2003), ko sem jo videla v spremstvu otrok, na plastičnem povodcu. Takšnem kot ga imamo za obešat perilo. Že takoj je privabila moj pogled. Isti dan, nekaj ur kasneje sva se s prijateljico odpravili v mesto in jo ponovno srečali. Tokrat je bila privezana k trafiki, kjer sem misila, da koga čaka. Vendar sem kasneje, ob povratku domov, videla da temu, žal ni tako.

Namreč psička ni bila več pri trafiki, temveč je bivakirala v trgovini, v kateri je delala moja botrca. Kjer sem se ob povratku domov (z mesta) velikokrat oglasila, da sem se malce ogrela. Sedela je v ozkem hodniku in prijazno gledala ter postavala na kartonu. In jaz ne bi bila jaz, če ne bi šla takoj k njej, jo pobožala… Namreč moja botrca se je bala, da je okužena, bolana. Hm, meni pri taki ljubki stvarci to nikoli ni prišlo na misel. Zato mi je tudi zaupala, da sem jo peljala ven, na lulanje. Kjer sva se še malo bolje spoznali (beri: dala mi je velikega, mokrega in prijaznega poljubčka). Zelo sem si ji želela odpeljati domov, vendar ker moja mama, ne mara živali sem oklevala in nazadnje tudi nisem.

Čeprav je moja bortca dala oglas na RadioCity, da se je izgubil mali, prisrčen kuža na območju Tabora, se  do 19ih, ni oglasil nihče. In ga je vzela domov. Prestrašena, kako bo reagiral njen partner itd. Vendar se je ta dečko zaljubil v tole psičko, ki nas še danes razveseljuje.

Najbolj se mi je utrnil v spomin naslednji dogodek:

Bilo je nekega zimskega popoldneva, ko smo bili bolj ali manj vsi sosedje na hodniku, saj je bila na obisku tale prelepa gospodična. In midve sva se igrali oz. tekali. Najraje od vsega ima moje copate. Ne grize nobenih drugih, ne nosi okoli nobenih drugih copat, ampak v moje se pa zapiči iz neznanega razloga 🙂 . Seveda, najraje med tekom 😉 . In moja mati, da naj se grem preoblečt, da greva v mesto. Jaz, ravno ne navdušena, ampak primorana, sem se to naredila, prišla na hodnik, kjer sem na to še malo čakala mamo. Nato se tale psička zapodi v moje teniske ter boli in laja vanje. Jo gledam, ker česa takega še ni naredila (razen, ko sem imela točno določene copate) in ji bolj v šali kot zares pravim:” Ne lajaj, vame, ker itak nočem it v mesto. Raje bi tukaj norela s teboj. Na mamo se jezi.” Pes me v isti sekundi spusti, gre in se vsede natanko pred mojo mamo, jo pogleda in začne lajat nanjo.

O tem, kakšne salve smeha in odobravanja je dobila takrat, raje ne bi. Zaradi takšnih malenkosti ima življenje neprecenljivo vrednost, za vse ostalo je mastercard 😉 .


Skoraj končano

Nisem si mislila, da dve šolski leti mineta tako izredno hitro. Še spominjam se, kako smo na začetku oktobra 2006 sedeli v klopeh in poslušali uvodni seminar. In prvih predavanj. Ko sem sedela zraven prijetnega in zanimivega sošolca, ki je iz nenzanega razloga opustil študij. Zanj mi je zelo žal, saj je bil in verjetno še vedno je dober dečko. S sošolcema, ki sta sedela za nama, smo se tudi izredno dobro razumeli, prednjima “televizijcama” ravno tako 🙂 .

Prva predavanja so bila zelo zanimiva. Začeli smo s predmetom multimediji in skoraj brez slabe vesti, lahko napišem z enim izmed najboljših, naših predavateljev dr. Petrom Purgom 🙂 . Z njim smo uživali, si prosto izmenjavali mnenja. Z njim smo si bili enakopravni. Na naši šoli smo imeli sistem enega predmeta naenkrat in potem v 14 dneh izpit. Kar je bilo v večini primerov super (beri: takrat, ko so bila zanimiva predavanja), slabo v primerih, da so bila tečna oz. nezanimiva predavanja (vanje uvrščam: zakonodaje s področja multimedijev, ekonmika in trženje ipd. ).

Tudi končali smo na dober način 🙂 . S predavanjem o 3d animaciji, natančneje programu Maya, ki jo najbolje opiše sošolčev stavek:” Ta Maya je pa res dobra bejba” 😆 . Tako hudičevo dobra, da sem si jo danes namestila in jo bom spet malo sprobavala, čeprav če jo želiš RES obvladat, je po moje potrebnih kar nekaj ur konkretnega dela. Zmore namreč ogromno 🙂 .

In tako se ena izmed premnogih zgodb končuje.

Do konca imam še izpit (tekoči) in diplomo za napisat. Nato se pa sprašujem kako dalje… Vem, da sem v preteklih dveh mesecih veliko govorila o Ljubljani (IAM, študiju media production manager), vendar imam sedaj manjše pomisleke…


10 dni

Ena izmed naši predavateljic je definitivno postavila rekord 🙂 . Popravljanje 5 izpitov in ene seminarske naloge je reči in piši, popravlja natanko 10 dni.

Na ta račun sem se danes zabavala, da je prišel božiček in mi prinesel lepo darilo -> opravljen izpit in do konca sta samo še 2 in diploma.

O diplomi in njeni dispoziciji pa raje kdaj drugič (beri: ko bo diploma opravljena).


Nova Slovenka

Danes je en lep dan 🙂 . Namreč moja sestrična je dobila svojega drugega otročička, ki je bil že kar težko dočakan. Čeprav je ta mala punčka prišla na svet malo prezgodaj, tako kot njen veliki bratec, je z njo vse vredu 🙂 . Informacije o mamici pa še čakamo.

Tejle mali punčki so dali najlepše ime kar jih je možno, ime ji je Tinkara. Tako je sedaj moja babica po očetovi strani, že petič prababica in ima 3 vnuke in 2 vnukinji 🙂 .

V kolikor jo bo zdravje še najprej tako dobro držalo in če bom nam preostalim vnukinjam šlo vse po načrtu, bo naslednje leto dobila še dva 🙂 .Sedaj sem že malo off topic.

Takole, novemu bitjecu želim čim več zdravja in da bi bila takšen dobrovoljček kot njen veliki bratec 🙂 .

Staršema pa želim čim manj nočnega programa 😉 .

IN VSE VAS IMAVA RADA 🙂 .

za tinkaro

za mihija