Tag Archives: moja razmišljanja

Moji novi začetki

Glede na to, da je Maks takšen mali priden fant 🙂 in lepo hodi v vrtec, je tudi čas, da naredim nekaj zase. Da si poiščem delo, službo. O tem sem razmišljala že kar nekaj mesecev prej. Kaj početi? Kje delati? Za koga? Kaj me veseli?

Že dolgo sem si želela in sanjala o svojem malem podjetju. Da počnem stvari povezane z multimedijo, pomagam ljudem, otrokom in si s tem tudi nekaj zaslužim. Na srečo imam tudi doma pri mojem najboljšem Lumpu podporo, praktično pri vsem česar se lotim 🙂 .

Smešen dogodek. Smo se eno lepo popoldne sprehajali po Mariborskih ulicah in sva se pogovarjala o moji prihodnosti, službi ipd. Govorila sva o majhni prenovi stanovanja (bolj ali manj nujnih popravilih), drugemu malemu lepemu bitju, … Skratka delala en majhen načrt. Ob tem pogovoru sem se praktično odločila, da grem v redno službo vsak dan 8h ali več dela, pač kjerkoli bi delo dobila, saj se mi je to zdela najenostavnejša rešitev, sploh finančna 🙂 .

Nakar prideva domov in vidim na mailu hudo mamljivo ponudbo, ki je enostavno ne moreš zavrniti. Zadeve so se začele preobračati zelo hitro, v moj prid. Ja, tudi jaz očitno pridem pri komu na vrsto, za malo več sreče pri delu. Dobila sem delo, ki mi bo pomagalo začet samostojno pot podjetnika, hudo dobrega mentorja, ki mi bo s svojimi izkušnjami pomagal “how to” in izobraževanje v Ljubljani, ki je zelo zanimivo 🙂 .

Torej sedaj delam na projektih za mlade, ustvarjam vsebine za dijake, študente, mlade starše. Kmalu bom pomagala še bolj spromovirat en portal in držite pesti, tudi oblikovno spremenit, saj menim, da se to da izdelat in delat bolje 🙂 . Zraven vsega tega bom lahko z Maksom takrat, ko me potrebuje in želi. Ok, normalno, da ne 100%, ampak se bomo potrudili, da čim več 🙂 .

Sedaj v teh dneh še moram narediti finančni načrt, si ustvariti osnovno idejo podjetja, ime itak, da že obstaja 🙂 . Edino kar mi je malo žal je to, da bi to podjetje lahko že obstajalo vsaj tri leta in bi bilo vtečeno, ampak bolje pozneje kot nikoli 🙂 .

 

končna vsota:  vsi tisti, ki ste bili pred dvema letoma v Sodincih, ste bili deležni enega dolgega pogovora… stvari se uresničujejo in odvijajo v mojo prid 🙂 . Hvala DrMagnum 😉 . Life is beautifull 😉 .

 


Nekaj resnic

Ne glede nato, kako ti povem, da me nekaj moti, je zamera na koncu.

Moj otrok ne glede na količino hrane čez dan, se še vedno zbudi enkrat na noč.

Ne maram alkohola pri odraslih, ko pa nekdo da vino dojenčku, ostanem brez besed.

Če te ne vprašam za mnenje ali nasvet, to pomeni, da ga ne potrebujem oz. ne želim.

Obožujem filme z vsebino.

Pločnik ni parkirišče za avtomobile.

Ne maram bančnih kartic.


Dojenje

je zame ena izmed najlepših, naintimnejših in zelo lepih vezi v starševstu. In super je, če nam uspe 😉 . Pri nama je bilo na začetku zelo fajn. Dojila sva se na 2,3h, dolgo 1h. Vendar meni to ni bilo nikoli odveč, saj sem videla, da je mali zaspal 🙂 . Nato se malo predramil in spet jedel, tako kot so nam to predstavili v šoli za starše in sva uživala 🙂 . Vse dokler ni prišla sobota 19.9. , ko nama je patronažna prinesla tehnnico in smo ugotovili, da ni šel 0g gor.

Namreč zaradi negotove patronažne, ki ni zaupala svojim instiktom, smo ga tehtali čisto vsak dan odkar sva prišla domov. In ker jo je imela čez vikend doma, nam jo je posodila. In ker je bil Maks res pravi drobižek, čeprav je bil rojen le 6 dni pred rokom, naju je zajela panika. In sva poklicala patronažno, ki ga je zamenjala z drugim otrokom in nama svetovala, da mu naj dava dodatek. Kljub temu, da je moj fantek dobil v dveh dneh pridobil toliko teže kot bi jo moral v celem tednu. In glede nato da smo se na videz poznali in je medicinsko osebje, ki ima veliko znanja in predvsem izkušenj, sva ji verjela in mu dala celoten dodatek. Mali pa je bil star šele 6 dni.

Ker mi ni odgovarjalo, da bi moj fantek pristal na dodatku, sem hitela iskat informacije drugje 🙂 . Najprej sem iskala e-naslov zdravnice, ki nam je predavala v šoli za starše. Našla sem jo na naslednje seznamu Asist. Andreja Tekauc Golob, dr. med., specijalistka pedijatrije, IBCLC in ji poslala email kjer mi je svetovala, da jo naj pokličem naslednji dan, ko je v službi, da se pogovoriva. Po telefonskem nasvetu mi je svetovala, da naj ukinem dodatek in se samo dojiva. To sem tudi naredila, vendar je bil tretji dan naš mali fantek prav nervozen… in naslednji dan je prišla patronažna s tehnico, kjer sva ugotovili, da je šel v treh dneh gor samo 30g -> premalo.

Zato sem spet šla iskat informacije dalje in prišla naslednjo stran, kjer sem dobila nasvet, da mu naj počasi odvzemam dodatek, ne takoj. In to smo tudi počeli. Prejšnji mesec smo prišli tako daleč, da smo dali samo en dodatek v mali vrednosti čez praznike je prišel skoraj dan, ko ga ne bi dobil. Vendar sem malo skeptična, da bi ga pustila brez, saj so mi bile plenice sumljivo manj mokre in si nisem upala. Tehtamo ga sedaj samo v posvetovalnici, saj patronažne na srečo ni več. Zakaj? Ker mi je enostavno vlila preveč strahov glede tega. Vsakič razmišljam, če je dovolj pojedel ali mu kaj manjka. Ko vidim v plenicah rumen madež najprej pomislim, da nima dovolj tekočine in ne pridobiva dovolj. To, da mu primanjkuje tekočine mi je popolnoma jasno, saj ko kaka, je blato precej trdo, sploh tisto prvo. Čaja ali vode pa naš mali fant ne vzame, če ni lačen in tako sem sedaj malo grda mami, ki ko vidi, da je lačen mu najprej ponudim čaj ali vodo 😉 .

Skratka, dojenje mi je super fajn, ne nameravam še odnehat, žal mi je samo to, da smo mu takrat ponudili dodatek, ko ga še ni potreboval 😦 . To je žal šola in izkušnja, ki je odprej nisem mogla imeti. Pri naslednjem otroku bom ravnala drugače. Jezna sem nase, ker nisem poslušala naju, ampak eno tretjo osebo. Čeprav opravlja to delo že lep čas, si ne zaupa, je nezaupljiva sama vase. Žal sem jaz takšna oseba, ki vse kar drugi povedo vzamem v obzir. V tem primeru celo preveč in popolnoma nepotrebno. Imam lepega, zdravega in razigranega fantka, ki ga znam poslušat in noro rada, to je pa tudi tisto kar največ šteje.


7 dni nazaj

V nedeljo zgodaj zjutraj okrog 1:00, ko sva se z Lumpom še veselo kramljala in se odpravljala spat, se je moja mala beba veselo premetavala po trebuščku. Sama pa si čisto sproščeno umivala zobe. Nakar čutim en konkreten udarec, nekje desno pod rebri, nato pa pretok tekočine po telesu navzdol. Tako kot ob mojih konkretnih menstrualnih ciklusih, kjer prav čutim curke krvi… si umijem zobe do konca in sedem še 100ič na WC školjko pred spanjem…

Na spodnjicah pa belo-rdeča tekočina. Še vedno menim, da ni nič posebnega, vendar se sprašujem, če je to res to… Ko sem čakala Lumpa, da se še on uredi in greva spat, me je še vedno mučil občutek, da moram na WC… in vedno več tiste tekočine na spodnjicah. Se spogledava in rečeva, da bova še malo počakala, da če je to-to. Ker ni odnehalo, sem začela zmedeno po stanovanju iskat stvari za bolnico. Čeprav je bil eden izmed PDP 14.9. je še nisem imela pripravljene. Vedno sem pa imela pripravljeno materinsko knjižico, vse izvide in napotnico. Ostalo nič. Zato sem hitela iskat navadno zobno ščetko (doma uporabljava električno) in ostale osnovne zadeve ter se oblačit. Na srečo je bolnišnica zelo blizu 🙂 .

Nato sva se zapeljala do UKC Maribor in odšla pozvonit na nočna vrata porodnišnice. Kjer nama je odprlo zaspano medicinsko osebje. Ko povem, da menim, da mi odteka plodovnica, se nameniva v ordinacijo, kjer je na hitro ugotovila, da je res plodovnica in da sem odprta 1 cm. Prinesla mi je še bolnišnično spalno srajco in natikače, povedala sem ji osnovne podatke in potem šla Lumpu sporočit, da lahko gre domov, a jaz ostanem noter.

Prijazna babica, ki se ni predstavila, me je odpeljala v porodno sobo št.2 in me priklopila na CTG ter odšla. Nato me je skozi do 8.00 preverjalo neko drugo dekle. CTG je izrisoval popadke, vendar niso bili močni, odpirala se tudi nisem ne vem, kako zelo. Nekdo v sosednji sobi je pa proti jutru že pestoval svojega dojenčka 🙂 . Pri meni se pa ni dogajalo nič. Po menjavi izmene je k meni prišla babica Rosemarie Franc, pogledala CTG in povprašala, če čutim kaj od tega kar je CTG narisal. Čutila nisem nič, odprta mislim, da tudi nisem bila ne vem koliko, zato sva se dogovorili, da se grem stuširat v porodno sobo 1, se vrnem in bomo videli, če se bo kaj začelo dogajat, če ne bomo morali iskati druge reštive… vmes mi je še dala antibiotik v žilo…

Vmes sva se dogovorili, da  lahko pokličem svojega Lumpa, saj mi je bilo tečno. Spati na tisti postelji ne moreš, pa tudi nervoze je malo, pogovarjat se nimaš s kom… in potem se je lahko prikazal v porodnišnici 🙂 . Po telefonu sem mu sporočila, da se nič ne dogaja, da naj kar pride peš (do bolnice imava maksimalno 20min peš). Ampak ko je prišel se je kmalu začelo dogajat. Popadki so postajali močnejši, pogostejši in seveda bolj boleči… S svojim govorjenjem me je napeljal na pravilno dihanje, me masiral v področju križa s pomočjo eteričnega olja, ki so nama ga prijazno posodili. Uradni začetek poroda je pisan 9.30, končali pa samo 11.52, ko se nam je pridružil 2990g in 48cm velik fant Maks.

mali_maks_takoj_po_rojstvu

Pri dokončanju poroda so mi prijazno pomagale prav vse babice, ki so bile takrat v službi. Glavna babica Rosemarie Franc je svoje delo opravila več kot odlično. Bila mi je v veliko pomoč. Predirala mi je še preostale ovoje, prinesla blazino iz sosednje sobe, me odlično masirala po podplatih in me pod nobenih pogojem ni želela prerezat presredka 🙂 . Za slednje sem ji sedaj ZELO hvaležna, čeprav priznam, ji takrat nisem bila 🙂 . Namreč ob koncu popadka mi je zmanjkovalo moči za zadnji potisk, vendar sem ob pomoči preostalih babic, tudi to zmogla 🙂 .

Nato smo se pa vsi trije carkljali v porodni sobi kar nekaj časa, saj postelje na oddelku še niso bile pripravljene. Vendar moram priznat, da je bilo prav fajn doli 🙂 . Nobene gužve, tišina, tako da sva se midva s tamalim veselo naspala preden so naju prepeljali na oddelek 🙂 . Lump je pa šel izčrpan domov 🙂 , saj celo noč ni nič spal, jedel tudi ne. Nato se proti večeru z obema babicama vrnil na obisk. Kjer smo bili nekaj časa sami, saj so Maksa pregledovali in nato končno tudi pripeljali k nam, da smo ga lahko cartali 🙂 .

mali_maks_nogica

Kmalu po porodu je Lump rekel, da če prideva kdaj sem. Sem mu hitro povedala, da sicer verjetno ja, ampak ne kmalu 🙂 .


Nakup fotoaparata

V preteklem mesecu sem delala v eni izmed BigBangovih poslovalnic, kjer sem promovirala fotoaparate in jih kar nekaj tudi uspešno prodala. In vedno znova, ko je k meni pristopil kupec, sem mu vedno postavila naslednja tri vprašanja:

  1. v kakšne namene želi uporabljat fotoaparat?
  2. koliko ste pripravljen odšteti zanj?
  3. ali ima priljubljeno znamko?

Večina ljudi me je pogledala zelo nenavadno, ko sem jim postavila 2. vprašanje. Po eni strani jih razumem zakaj, saj je to zelo osebno vprašanje. Ampak, kako naj jaz vem, kakšno je njihovo finančno stanje in koliko so pripravljeni za omenjen aparat odšteti. Nekomu je 100€ malo, nekomu veliko in kako naj jaz svetujem pravilno, če tega ne vem. Zavedam se pa tudi, da ljudje nimajo veliko prostega časa, ki bi ga lahko namenili temu, da jim predstavim celo prodajno paleto. In četudi bi ga imeli, ga nimam jaz, saj me v večini primerov čaka, drugi  kupec, ki ravno tako želi biti postrežen v doglednem času.

Ker potem, ko pozabiš na izraz na obrazu, ki ga je potencialni kupec naredil, ko si mu postavil drugo vprašanje in poveš, da imaš na zalogi in na razpolago fotoaparate od 100€ do 2000€ ter več, te pogledajo na tak način, da misliš, da si padel z neba 🙂 . In potem hitro povedo, kaj bi imeli oz. za kakšno ceno.

Večina potencialnih kupcev jih kupuje za družinsko uporabo, slika na avtomatiki in za te namene je dober skoraj vsak fotoaparat, ki je v cenovnem rangu do 150€.  Vendar fotoaparati za takšno ceno odpovedo v težjih razmerah (oblačno vreme, nočni posnetki oz. na kratko slabi svetlobni pogoji).

V kolikor mi oseba pove, da veliko potuje in kje ter da ga zanima makro fotografija, ampak še vedno fotografira večinoma na avtomatiki, da si želi dober fotoaparat, mu z veseljem ponudim fotoaparate višjega cenovnega razreda, nekje od 250€ naprej. Namreč za ta denar sedaj v tem trenutku dobimo široki kot (v večini 28mm) in nekje maksimalno 6kratni zoom (sony, olympus). Pri Canonu in Nikonu so ti pogoji dražji in se začnejo nad 300€. Govorim o cenah v BigBangu. V tujini MediaMarkt in na spletnih trgovinah je ceneje.

Najbolj zanimivi so tisti, ki so pripravljeni za fotoparat odšteti okrog 400€ ali več. Namreč v tem cenovnem razredu se srečajo zelo dobri kompaktni fotoaparati in vstopni zrcalno-refleksni. Razlika v ceni je res zelo mala, ampak v načinu slikanja in razmišljanja pa precej velika 🙂 .

Veliko ljudi misli, da če bodo kupili zrcalno-refleksni fotoaparat, da bodo slike same od sebe boljše. Da ni potrebnega nobenega dodatnega dela. Ker so cenovno precej dostopni, sploh v kakšnih akcijah, si jih ljudje kupujejo kot kruh. Nato pridejo domov, začnejo slikat in po parih posnetkih ali nekaj časa uporabe ugotovijo, da niso zadovoljni z njimi, da imajo premali zoom, slike niso ostre ipd.

In velikemu odstotku teh ljudi je skupno samo naslednja stvar: niso prebrali navodil. In potem po raznih forumih govorijo čez fotoaparate, da so slabi ipd. Potem se najde kakšen, ki bi po dveh letih uporabe imel malo večji zoom. Pride v trgovino in mu pokažeš ponudbo, kjer ugotovi, da so cene takšne kot bi si kupil novejši model fotoaparata, ki ga ima doma. In ko ga vprašaš, ali bi imel 200mm ali 300mm, te gleda, kakor da si prišel iz lune.

In potem smo mi prodajalci, promotorji čudaki, ker imamo cene takšne kot imamo, ker postavljamo čudna vprašanja in seveda tudi obratno.

V primeru, da kupujete fotoaparat in želite imeti dobrega, ne želite sami nastavljati zaslonke, časa, globinske ostrine. Prosim naredite sebi uslugo in kupite dober kompaktni fotoaparat, boste z njihovo kvaliteto slik zelo zadovoljni. Zrcalno-refleksne pa kupite takrat, ko boste imeli čas in željo nastavljat prej omenjene parametre. Namreč takrat pridejo v poštev, delajo noro dobre slike in ko ste enkrat zasvojeni s tem, vam ne bo težko dati za objektive in preostalo opremo, še enkrat toliko denarja kot ste ga ob nakupu fotoaparata.

In na ključno stvar ne pozabite: fotografije dela fotograf in ne fotoparat! Fotoaparat je le pripomoček, tako kot pri pisanju na list papirja, pisalo. Od vas je odvisno kaj in kako boste zapisali 🙂 .


Trije v postelji

Že nekaj časa občudujem sestričnino družino, kjer štirje spijo na 160×200cm veliki postelji. Midva z mojim Lumpom imava malo večjo in se mi že on včasih preveč približa. Nimam nič proti cartanju, bližini, ampak ko grem spat in ko želim spat, želim imeti dovolj prostora, da so roke na 45ih stopinjah, da mi ni prevroče ipd. Ne maram, da mi v spanju kdo “diha za ovratnik”.

Ta vikend smo imeli počitnikarja, ki je prvo noč želel spati z nama. In ker se za eno noč ne mislim z nikomer prepirat in ker sem želela ugotoviti, če je to ok ali ne, sem popustila. Tako smo se vsi trije vlegli in zaspali. Eden je prespal celo noč brez problema, vmes treniral boks, obračanje za 360 stopinj v postelji, druga dva sva se vmes pogovarjala, malo spala, se skušala ubraniti brcam v občutljive dele telesa. Že dolgo se nisva čez noč toliko pogovarjala. Proti jutru, po 6.00, sem končno zaspala kot klada.

Zjutraj sem se zbudila, tisti, ki je prespal celo noč, pa ni imel gumba za izklopit in poln energije. Spraševl 5 krat eno in isto stvar, po 5 krat mu je bilo treba povedat eno in isto stvar, jaz pa tečna in nenaspana. Sedaj je odločitev, da bo naš otrok spal v svoji postelji, dejansko 100%. In tistim, ki lahko spite zraven otrok, SVAKA VAM ČAST!

Jaz ne morem, meni se zmeša. To sem sedaj poskusila že drugič in sedaj se vdajam. Osel gre trikrat na led, pravijo, da človek večkrat. Mislim, da jaz ne bom med temi. V kolikor se bo to v naslednje pol leta spremenilo, pa javim 🙂 .

Vikendski počitnikar bi pri nama rad ostal polno (to pri njemu pomeni 10 dni) sva se spravila na pogajanja 🙂 . Ja s skoraj 5 letnim otrokom se da super pogajat. Dogovorila sva se, da bo lahko polno pri nama (spremenila na 7 dni), samo če bo spal v dojenčkovi posteljici, ker sva drugače midva z Lumpom (predvsem jaz) nenaspana in tečna. Stvar je dogovorjena. Sedaj moramo samo izbrati dober datum oz. se zanj dogovoriti 🙂 .

Namreč nisem prepričana, da če bo počitnikarjeva mami preživela 7 dni brez njega. Sama pa nisem prepričana, da bom zmogla še toliko energije, da zadovoljim njegove potrebe 🙂 . Sicer smo se okvirno dogovorili, da bomo en dan gledali risanke, drugi dan obiskali prijateljice, za preostale dni si moram še nekaj izmislit 🙂 .


Jane Slalom Pro H19

No, končno ga imamo. Bitka za voziček Jane Slalom je neusmiljena. Pardon, rabljenega. Namreč moraš imeti hudičevo srečo, da ga dobiš za dobro ceno in da ti ga ne prodajo tik pre nosom. Ok, priznam lahko bi ga imeli že prej, ampak enega nisem želela vzeti, saj ga nameravamo obdržati še za drugega otroke, če bo 🙂 . Namreč tisti je imel poškodovan športni del, ampak ta je tako ali tako največ v uporabi in zato sem tistega odklonila.

Nato so mi dva prodali pred nosom in je potem se je moj lov nadaljeval. Nakar sem našla enega lepega, malo rabljenega in cenovno ugodnega, ampak se nismo mogli dogovoriti za prevzem. Najprej so čakali na nov voziček, jaz sem čez vikende delala, nato so oni odšli na morje za 14 dni. Nakar sem jih teden dni skušala dobiti na telefon, žal neuspešno. In se na koncu odločila, da pokličem druge ponudnike, ki so se pojavili 🙂 .

Ti so v tem času še malce znižali ceno (-50€), kar moram priznati, da mi je bilo ZELO všeč in še barva vozička mi je bila VELIKO bolj všeč kot pri prejšnjem 🙂 . Tako smo se v soboto zapeljali v belo Ljubljano ponj

jane_slalom_pro_h19zraven osnovne opreme smo dobili še zimsko vrečo, ki je resnično topla in mehka ter dežnik oz. senčnik za sonce 🙂 . Razlika v ceni med zadnjima dvema je bila 100€, vendar glede na dodatke bom rekla, da upravičeno 🙂 . Na poti domov sem videla še eno presenečenje, ki se je skrivalo v torbi. V torbi je še bila podloga za previjanje, tega nisem pričakovala in sem vesela, da je. Vsaj za prvih nekaj mesecev, ker nama je ni potrebno kupiti 🙂 , saj ne da bi bil to problem, ampak je fajn, če ni potrebno.

Sedaj sva športni del vozička in lupinico pospravila, košara in podvozje pa še morava, saj je vse lepo ohranjeno in se mi zdi škoda, da bi se gor nabiral prah 🙂 .

Sedaj morava kupiti še samo malenkosti, ampak te bodo počakale 🙂 , ker se nam nikamor ne mudi in imamo še kar nekaj časa.


Prvi nakupi

Včerajšnji praznik sva oz. smo izkoristili za potep čez mejo in nakup prvih večjih zadev za našega tamalega lumpa 🙂 . Že pred mesecem dni smo skočili v toysa, saj so imeli takrat v akciji eno luškano posteljico za 150€ oz. nekaj takega 🙂 . Vendar ko smo prišli gor, smo bili že prepozni, niso jih imeli nič več. Zato je veliki Lump, ki je veliko bolj vešč v nemščini, povprašal kdaj jih spet dobijo. In rekli so, da jih dobijo nekje junija. In takrat smo vzeli samo eno majčkeno darilo za Tinkaro, ki je naslednji dan praznovala svoj prvi rojstni dan 🙂 in za na posteljico leteče medvedke za našega tamalega lumpija 🙂 .

Pred včerajšnjim odhodom je Lump poklical gor in so mu povedali, da tiste, ki je bila maja v akciji, nimajo in da jo dobijo sredi julija. Ok, saj bi lahko še morda počakali 14 dni, vendar mi ni do tega, da se vozim v Avstrijo v času dopustov, saj je potem gužva za nazaj, nikoli ne vem, kako se bo moje počutje spremenilo (seveda razmišljam pozitivno, ampak nikoli ne veš) in smo se odločili za ta drugo.

En dan prej sva se še sprehodila po naši trgovini pikapolnici in malo pregledala cene, da jih znava približno primerjat z zgornjimi. Če sem že tam in če najdem kaj lepega, zanimivega in za dodatek še kaj cenejšega, potem tudi vzamem 🙂 . Predvsem naju je zanimala posteljina in drugi morda malo večji pripomočki 🙂 .

Na koncu smo kupili posteljico, ki jo mora Lump še sestaviti, kar jo bo v krajšem času, saj ga zanima, če je vse v škatli. Sam dela na servisu in organizira montaže ter ve, kako se kje kaj pozabi 🙂 . Tako jo bova sestavila, dala gor še zavit jogi in ga potem avgusta do konca pripravila za našega Lumpija. V primeru, da ne dobimo obiska za par dni, sicer bomo to naredili malo prej 😀 . Zraven postelje smo dobili en komplet posteljine že zraven in ker je najin cilj, da otrok spi v svoji postelji, dokupila še dve posteljini zraven 🙂 .

posteljina_maks_medek_vlakec

posteljina_maks

Nato sva našla še eno tako lepo, nežno dekico,

dekica_za_maksa

ki se ji nisem znala upreti, saj je bila tako prijetno mehka. Me je Lump zabaval, da ne ve za koga bo na koncu tale dekica. Za naju ali tamalega 😉 .

Temu kompletku:

kompletek_za_maksa

se tudi nisem mogla upreti 🙂 . Namreč je tako lep in mehek 🙂 . Upam samo, da mu ne bo premajhen, čeprav je št. 50. Manjše številke skoraj ne upam kupovat 😳 .

Zraven sva kupila še tudi nekaj bodijev, saj teh ni nikoli premalo. Bodije sva vzela v C&A, saj so nama bili cenovno ugodni in všečni. Zelo všeč mi je bil tale:

body_st_62_maks

in tale:

maks_bodi_gozdne_pravljice

Ah, mali komaj čakava, da se nama pridružiš 🙂 .

Tako sedaj imao posteljico, nekaj stvari za obleči, tako da nag ne boš 🙂 . Jutri, če bo vse vredu, dobiš še prevozno sredstvo za naslednji dve leti 🙂 .


Naša parcela

parcela_stari_log

Stari_log_parcela_panorama

Pred cca. 20 leti sta moja starša kupila zgornjo parcelo (tam kjer je rjavo). Nato čez nekaj let ločila. V vmesnem času nakupila osnovne potrebščine za začetek gradnje takrat naše bodoče hiške. Nato sta se ločila.

Nato  se je ati smrtno ponesrečil avgusta 1992 in od takrat je parcela stala na miru. No, čisto na miru ne. Vsaj po pogovoru sosedov so se čez njo fletno sprehajale srnice, v njej bivale kače, občasno jo je nekdo pokosil. Kdo? Nimam pojma, ampak hvala mu 🙂 . Ta parcela je od Maribora oddaljena cca. 30 min in je kar fletna, sploh sedaj ko je pokošena 🙂 in je dosedaj mirovala.

Vse do prejšnjega tedna, ko me je poklicala ena gospa in rekla, da jo parcela zanima in če je na prodajo. S tem vprašanjem me je ZELO presenetila, saj vem, da obstaja, ampak o prodaji nisem oz. nismo razmišljali. Namreč sedaj se parcel (nepremičnin na splošno) tako ali tako neizplača prodajat in predvsem  sem nanjo še vedno čustveno navezana. Nato povem mami, da je nekdo klical za parcelo in ona je takoj za prodajo, seka po temeljitem pogovoru doma, tudi. Jaz zadržana in normalno, večina prevaga.

In zato smo se sedaj skupaj odločile, da parcelo sicer prodamo, vendar je ne mislimo prodati pod ceno. Namreč nobenemu izmed nas se sedaj ne mudi. Uredili smo jo tudi, saj če je v doglednem času ne bi, bi lahko plačali kazen. Vendar smo tudi to s prijaznim sosedom uredili.

V kolikor ne dobimo prave cene, bo ostala. Že sanjam, kako fajn bi bilo (po eni strani) tam živet. Vstran od glavne ceste, blizu avtocesta, železniška postaja, mali potok nekje malo bolj vstran, še nisem šla na sprehod tam dolgo, da bi znala povedat. Vendar hkrati malo daleč do vrtca, šole ipd. Bi pa bil to vredu piknik prostor 🙂 ali vikend.

Ah, bomo videli, kaj se bo še z njo zgodilo 🙂 .


easy vikend

Že nekaj časa nisva imela tako praznega vikenda. Brez obveznosti za oba dneva. Ko točno veš, da moraš biti ob tej in tej uri tam in tam, in početi točno nekaj. Namreč od aprila sva imela vsak vikend takšen. Ne rečem, da ni OK, ampak nisva imela tistega najinega časa zase,ki ga imava ponavadi ob koncih tedna.

Spiva dokler nama ugaja, ko se prebudiva, preživiva še nekaj časa v postelji se pogovarjava, načrtujeva kaj bi počela tisti dan, ali enostavno ne počneva nič 🙂 . Že prejšnji teden mi nekaj ni odgovarjalo, nekaj mi je manjkalo. Enostavno mi je manjkal čas samo za naju, čeprav se vsak dan vsaj 2 uri sprehajava in pogovarjava. Tako sva to soboto, končno imela nekaj takšnega časa. Prav čudno je bilo, da sva doma, da sva (skoraj) sama. Pri kosilu je Lump rekel, da se mu zdi, da je sredi tedna in da je nek praznik 🙂 .

Čeprav sva včeraj bila na prvem pikniku letos 🙂 , marčevski je letos odpadel, saj je njegova teta praznovala 50tko v lokalu. “Stara” zbrana družba, nekaj novic, nekaj novih zgodb in novih ljudi. To vse paše na Urban in mi je zelo prijetno 🙂 . Edino včeraj sva imela uro, kdaj morava biti tam in bila sva celo med prvimi 🙂 . In še celo najdlje sva šla peš, čeprav sem se jaz na začetku bala, da ne bo šlo 🙂 , ampak je. Še celo koš ni ostal nedotaknjen, sicer z odbojkarsko žogo, ampak bolje išta nego ništa pravijo 🙂 .

Po dobrih lepinjah, čevapih, perutničkah, bučkah in gobicah na žaru, smo obsedeli na klopeh in se pogovarjali. Nekateri so odigrali par rund odbojke. Jaz bi še igrala odbojko, vendar priznam, da me je strah njihovih servisov in mojega trebuščka 🙂 . Bomo pač naslednje leto. Na otroka bo pa že popazila kaka teta tam. Imam občutek, da se ne bodo preveč branile 🙂 . Ali pa ata, ki ni preveč navdušen nad tem športom 🙂 .

Ker sva jih imela dovolj sva se zapeljala na pokopališče, prižgat svečko svojima očetoma in se nato zapeljala v Rače. Natančneje njihove ribnike 🙂 . Tam je ogromna površina sprehajalnih poti, zanimivih in lepih živali, ki jih skoraj nihče ne moti. Tako sva včeraj uživala v družbi kačjih pastirev, mnogih žabic, labodov, račk in dveh štorkelj, se sprehodila mimo treh ribnikov in ugotavljala, da bo ta točka v naslednjih letih zelo obiskana z naše strani 🙂 . Edino za kar je potrebno poskrbeti je to, da se uporabiš sredstva proti komarjem, ki jih tam resnično ne primanjkuje in tudi za klope. Midva sva imela včeraj srečo, domov sva prišla brez njih. Čeprav jih je Ronja (kuža), na Urbanu, ne vem kje staknila 😦 .

Čeprav sva bila na račkih ribnikih letos že nekaj krat vsakič najdeva kaj novega, zanimivega in vrednega raziskovanja ter fotorafiranja. Slovenija je zelo lepa dežela 🙂 . Rače in rački ribniki naju pa kmalu spet vidijo, ko bova oborožena z obema fotoparatoma, ker drugače se skoraj skregava, kdo bo kaj slikal 🙂 . Ja, sva že malce razvajena 🙂 .