Tag Archives: moje blodnje

Maks

Pred skoraj dvema letoma sem izvedela, da te bova imela. Takrat in celih devet mesecev, sem se spraševala kakšen boš. Kakšen bo tvoj karakter, komu boš vizualno podoben, boš nasmejan, dobrovoljen fant, kaj boš imel rad, česa ne boš maral…

12. septembra, ko sva se z atijem še sama zadnjič in dolgo sprehajala po parku, sem sedela na klopi. V šali sem te spraševala, kdaj boš prišel na svet, da vidim, če imaš moje oči 🙂 . Neskončno sem si te želela prijeti, te varovati, te nasmejati, biti tvoja mami. Že takrat si bil priden fant in naslednji dan, sem te že imela 🙂 .

Danes lahko napišem, da si zame najlepši, najbolj priden in najbolj radoveden mali fantek 🙂 . Vsaka tvoja še tako grozna lumparija me spravlja v smeh, tvoj nasmeh mi daje poleta…

Všeč mi je, kadar slišim še toliko krat znan zvok, ko razipaš klupice po tleh 🙂 , všeč mi je ko pokažeš, da bi rad imel fen, všeč mi je ko mi daš nogico, da ti dam lubčka gor. Všeč mi je, da imaš rad glasbo, ne glede na zvrst, čeprav ti je rock bolj všeč 🙂 in jo zahtevaš takoj, ko se zbudiš ali stopiš čez vhodna vrata 🙂 . Malo manj mi je všeč, ko te najdem na elementu dnevne sobe, ko stojiš ob zvočniku in televiziji, da bi si prižgal novoletne lučke. Všeč mi je izraz na tvojem obrazu, ko ti jih prižgemo 🙂 . Všeč mi je, ko me zjutraj zbujaš. Vesela sem, ko mi daš poljubčka. Veseli me, da so ti všeč bagerji, žerjavi. Smešno mi je, ko si tako navdušen, da prenehaš jest, pit… samo opazuješ s svojimi zvedavimi očkami. Veseli me, da imaš zelo rad sesalec, metlo in čistila. Verjemi, da bom to z veseljem tudi v prihodnosti uporabila v svoj prid 😉 twisted .

Vem, da delam napake in vem, da čutiš prihajajoče spremembe, ampak vedi, da te imam neizmerno rada. Četudi me kdaj ne bo toliko ob tebi kot sem bila dosedaj. Upam, da bo takšnih dni čim manj in da bova še dalje skupaj spravljala ob živce atija, babice, tete itd. Glavno, da se imamo radi in se imamo fajn.

Zaradi tebe in tvojega atija je moj dan lepši, vrednejši in rada vaju imam moja lumpa! 🙂 Zaradi tebe želim biti še boljša 🙂 .


Poporodni pregled

Danes sem kočno prišla pri svoji ginekologinji na vrsto 🙂 , čeprav je po pravilih prvi poporodni pregled okrog 6. tedna. Pri meni to ni bilo mogoče, saj je bila na izobraževanju.

Tako sem bila naročena za danes med 9. in 10. uro. Ko sem čakala v čakalnici sem opazovala vse preostale nosečke in jim malce zavidala ta čas. In čas, ki pride takoj po porodu. Ko v rokah držiš novo bitjece, ki je tako ZELO tvoje, ki je tako ZELO lepo in še tako nedolžno 🙂 . Vmes prebirala svoje odpustno pismo s poroda ter se z nasmehom na obrazu spominjala prvih trenutkov z Maksom.

Ne vem, kaj je z menoj narobe, ampak jaz si želim še ene 😳 . Kmalu me je sestra poklicala k sebi, da me je stehtala, izmerila pritisk 🙂 . Tehnice sem bila kar vesela, saj mi je ostal le še 1kg viška. In zaradi tega se ne mislim niti malo sekirat 🙂 .

Najbolj smešen je bil naslednji pogovor:

MS: kakšen je bil porod?

MM: vredu

MS: kakšne težave?

MM: ne

MS: potrebujete kakšno kontracepcijo?

MM: ne 😳

temu je sledil smeh 😀 .

Nato sem še malo počakala v čakalnici in šla na tisti meni čudni, grdi stol. Ampak kar je treba, je treba. Z menoj vse ok, odvzet bris. Dobila sem še napotnico za laboratorij. Namreč v času nosečnosti in po porodu sem bila precej slabokrvna. Tukaj sem bila že malce nejevoljna, ker sem mislila, da delajo samo do 10.00. Tako namreč delajo v laboratoriju nasproti mariborskega sodišča, vendar je rekla, da lahko grem kar pri njih.

Jupi, torej si moj Lump, ne bo rabil jemati dodatnih ur dopusta, da bom jaz lahko šla dat par kapljic krvi. Namreč moja mami, ga ne zna previt in nahraniti 😦 .  Vmes sem dobila še opozorilo, da naj redno uporabljava kondome, saj tako hitra druga nosečnost ni dobra.

Pri tem sem se zlahka nasmehnila, da ni nobene panike. Se ne bomo igrali, saj trenutno NI pogojev za še enega lumpija. Naslednje leto, ko bo Maks korakal proti 1. rojstnemu dnevu, bom pospešeno iskala zaposlitev. V vmesnem času pa moram še diplomirat. Ker državna porodniška 190€ in ostanek Lumpove plače , trenutno zadostuje za naše potrebe, z dodatnim članom, bi bilo pa malce težje.

Vendar grem z optimizmom naprej. Naslednje leto služba (karkoli, tudi delo v proizvodnji) vsaj za eno leto, nato porodniška. Po porodniški bi se pa verjetno lotila samozaposlitve. K temu me moj Lump preprečuje že za naslednje leto, vendar si tega še pred drugim otrokom ne želim 🙂 . Potem s kakšno dobro idejo, s kakšnimi delovnimi izkušnjami in morebitnimi novimi poznanstvi ter dobrim načrtom, z največjim veseljem 🙂 .

Ah, sem tečna, ne 😉 . Nič grem se cartat k moji mali, lepi štručki 🙂 .


Trije v postelji

Že nekaj časa občudujem sestričnino družino, kjer štirje spijo na 160×200cm veliki postelji. Midva z mojim Lumpom imava malo večjo in se mi že on včasih preveč približa. Nimam nič proti cartanju, bližini, ampak ko grem spat in ko želim spat, želim imeti dovolj prostora, da so roke na 45ih stopinjah, da mi ni prevroče ipd. Ne maram, da mi v spanju kdo “diha za ovratnik”.

Ta vikend smo imeli počitnikarja, ki je prvo noč želel spati z nama. In ker se za eno noč ne mislim z nikomer prepirat in ker sem želela ugotoviti, če je to ok ali ne, sem popustila. Tako smo se vsi trije vlegli in zaspali. Eden je prespal celo noč brez problema, vmes treniral boks, obračanje za 360 stopinj v postelji, druga dva sva se vmes pogovarjala, malo spala, se skušala ubraniti brcam v občutljive dele telesa. Že dolgo se nisva čez noč toliko pogovarjala. Proti jutru, po 6.00, sem končno zaspala kot klada.

Zjutraj sem se zbudila, tisti, ki je prespal celo noč, pa ni imel gumba za izklopit in poln energije. Spraševl 5 krat eno in isto stvar, po 5 krat mu je bilo treba povedat eno in isto stvar, jaz pa tečna in nenaspana. Sedaj je odločitev, da bo naš otrok spal v svoji postelji, dejansko 100%. In tistim, ki lahko spite zraven otrok, SVAKA VAM ČAST!

Jaz ne morem, meni se zmeša. To sem sedaj poskusila že drugič in sedaj se vdajam. Osel gre trikrat na led, pravijo, da človek večkrat. Mislim, da jaz ne bom med temi. V kolikor se bo to v naslednje pol leta spremenilo, pa javim 🙂 .

Vikendski počitnikar bi pri nama rad ostal polno (to pri njemu pomeni 10 dni) sva se spravila na pogajanja 🙂 . Ja s skoraj 5 letnim otrokom se da super pogajat. Dogovorila sva se, da bo lahko polno pri nama (spremenila na 7 dni), samo če bo spal v dojenčkovi posteljici, ker sva drugače midva z Lumpom (predvsem jaz) nenaspana in tečna. Stvar je dogovorjena. Sedaj moramo samo izbrati dober datum oz. se zanj dogovoriti 🙂 .

Namreč nisem prepričana, da če bo počitnikarjeva mami preživela 7 dni brez njega. Sama pa nisem prepričana, da bom zmogla še toliko energije, da zadovoljim njegove potrebe 🙂 . Sicer smo se okvirno dogovorili, da bomo en dan gledali risanke, drugi dan obiskali prijateljice, za preostale dni si moram še nekaj izmislit 🙂 .


Jane Slalom Pro H19

No, končno ga imamo. Bitka za voziček Jane Slalom je neusmiljena. Pardon, rabljenega. Namreč moraš imeti hudičevo srečo, da ga dobiš za dobro ceno in da ti ga ne prodajo tik pre nosom. Ok, priznam lahko bi ga imeli že prej, ampak enega nisem želela vzeti, saj ga nameravamo obdržati še za drugega otroke, če bo 🙂 . Namreč tisti je imel poškodovan športni del, ampak ta je tako ali tako največ v uporabi in zato sem tistega odklonila.

Nato so mi dva prodali pred nosom in je potem se je moj lov nadaljeval. Nakar sem našla enega lepega, malo rabljenega in cenovno ugodnega, ampak se nismo mogli dogovoriti za prevzem. Najprej so čakali na nov voziček, jaz sem čez vikende delala, nato so oni odšli na morje za 14 dni. Nakar sem jih teden dni skušala dobiti na telefon, žal neuspešno. In se na koncu odločila, da pokličem druge ponudnike, ki so se pojavili 🙂 .

Ti so v tem času še malce znižali ceno (-50€), kar moram priznati, da mi je bilo ZELO všeč in še barva vozička mi je bila VELIKO bolj všeč kot pri prejšnjem 🙂 . Tako smo se v soboto zapeljali v belo Ljubljano ponj

jane_slalom_pro_h19zraven osnovne opreme smo dobili še zimsko vrečo, ki je resnično topla in mehka ter dežnik oz. senčnik za sonce 🙂 . Razlika v ceni med zadnjima dvema je bila 100€, vendar glede na dodatke bom rekla, da upravičeno 🙂 . Na poti domov sem videla še eno presenečenje, ki se je skrivalo v torbi. V torbi je še bila podloga za previjanje, tega nisem pričakovala in sem vesela, da je. Vsaj za prvih nekaj mesecev, ker nama je ni potrebno kupiti 🙂 , saj ne da bi bil to problem, ampak je fajn, če ni potrebno.

Sedaj sva športni del vozička in lupinico pospravila, košara in podvozje pa še morava, saj je vse lepo ohranjeno in se mi zdi škoda, da bi se gor nabiral prah 🙂 .

Sedaj morava kupiti še samo malenkosti, ampak te bodo počakale 🙂 , ker se nam nikamor ne mudi in imamo še kar nekaj časa.


easy vikend

Že nekaj časa nisva imela tako praznega vikenda. Brez obveznosti za oba dneva. Ko točno veš, da moraš biti ob tej in tej uri tam in tam, in početi točno nekaj. Namreč od aprila sva imela vsak vikend takšen. Ne rečem, da ni OK, ampak nisva imela tistega najinega časa zase,ki ga imava ponavadi ob koncih tedna.

Spiva dokler nama ugaja, ko se prebudiva, preživiva še nekaj časa v postelji se pogovarjava, načrtujeva kaj bi počela tisti dan, ali enostavno ne počneva nič 🙂 . Že prejšnji teden mi nekaj ni odgovarjalo, nekaj mi je manjkalo. Enostavno mi je manjkal čas samo za naju, čeprav se vsak dan vsaj 2 uri sprehajava in pogovarjava. Tako sva to soboto, končno imela nekaj takšnega časa. Prav čudno je bilo, da sva doma, da sva (skoraj) sama. Pri kosilu je Lump rekel, da se mu zdi, da je sredi tedna in da je nek praznik 🙂 .

Čeprav sva včeraj bila na prvem pikniku letos 🙂 , marčevski je letos odpadel, saj je njegova teta praznovala 50tko v lokalu. “Stara” zbrana družba, nekaj novic, nekaj novih zgodb in novih ljudi. To vse paše na Urban in mi je zelo prijetno 🙂 . Edino včeraj sva imela uro, kdaj morava biti tam in bila sva celo med prvimi 🙂 . In še celo najdlje sva šla peš, čeprav sem se jaz na začetku bala, da ne bo šlo 🙂 , ampak je. Še celo koš ni ostal nedotaknjen, sicer z odbojkarsko žogo, ampak bolje išta nego ništa pravijo 🙂 .

Po dobrih lepinjah, čevapih, perutničkah, bučkah in gobicah na žaru, smo obsedeli na klopeh in se pogovarjali. Nekateri so odigrali par rund odbojke. Jaz bi še igrala odbojko, vendar priznam, da me je strah njihovih servisov in mojega trebuščka 🙂 . Bomo pač naslednje leto. Na otroka bo pa že popazila kaka teta tam. Imam občutek, da se ne bodo preveč branile 🙂 . Ali pa ata, ki ni preveč navdušen nad tem športom 🙂 .

Ker sva jih imela dovolj sva se zapeljala na pokopališče, prižgat svečko svojima očetoma in se nato zapeljala v Rače. Natančneje njihove ribnike 🙂 . Tam je ogromna površina sprehajalnih poti, zanimivih in lepih živali, ki jih skoraj nihče ne moti. Tako sva včeraj uživala v družbi kačjih pastirev, mnogih žabic, labodov, račk in dveh štorkelj, se sprehodila mimo treh ribnikov in ugotavljala, da bo ta točka v naslednjih letih zelo obiskana z naše strani 🙂 . Edino za kar je potrebno poskrbeti je to, da se uporabiš sredstva proti komarjem, ki jih tam resnično ne primanjkuje in tudi za klope. Midva sva imela včeraj srečo, domov sva prišla brez njih. Čeprav jih je Ronja (kuža), na Urbanu, ne vem kje staknila 😦 .

Čeprav sva bila na račkih ribnikih letos že nekaj krat vsakič najdeva kaj novega, zanimivega in vrednega raziskovanja ter fotorafiranja. Slovenija je zelo lepa dežela 🙂 . Rače in rački ribniki naju pa kmalu spet vidijo, ko bova oborožena z obema fotoparatoma, ker drugače se skoraj skregava, kdo bo kaj slikal 🙂 . Ja, sva že malce razvajena 🙂 .


Berete knjige?

Danes je svetovni dan knjige. Sama zelo rada berem že iz otroštva, jih spoštujem in pravilno negujem. Ne maram popisanih knjig, politih in uh na njih.

V otroštvu sem zelo pogrešala, da nismo imeli skoraj nobene knjige doma. Takšne berljive, kakšnega romana, zgodovinske ali knjige pokrajin. Vedno sem morala v knjižnico ponje. Saj nimam čisto nič proti knjižnicam, ampak rada jih imam in rada jih prebiram. Ko se je na začetku študija prikazal en promotor Sveta knjige, sem se včlanila in zaenkrat še tam tudi ostala. Tako sem sama povečala svojo bralno polico. Na njej se najdejo kakšni romani, kuharske, zgodovinske in knjige, ki jih želim imeti. Zelo rada bi nekega dne, ko bom velika imela v svoji zbirki Cankarja, Prešerna, Voranca, Antigono in še kakšno svetovno klasiko.

V kolikor se pojavi priložnost za hiško, bi si zelo rada uredila takšno malo knjižnico. Nekaj omar s policami, z veliko knjigami in prejetno zofo z bralno lučko v ozadju. Se pravi v prostor, kamor prideš, ko si želiš popolne samote ali samote s knjigo v roki 🙂 . Pri enem znancu so imeli eno veliko sobo polno knjig, me je kar mikala 🙂 in tam sem tudi dobila idejo o takšnem prostoru 🙂 .

Moja najljubša knjiga je en čisto navaden roman Danielle Steel z naslovom Dragulji. Tole knjigo sem dobila pred leti za rojstni dan od prijateljev. Nekaj časa je nisem vzela v roke, nimam pojma zakaj. Ko sem jo začela brati, sem jo prebrala na dušek. Všeč mi je zgodba, všeč mi je njihovo življenje. Ob tej knjigi sem tudi odrasla. Namreč takrat sem bila s fantom, s katerim se nisva in nisva mogla normalno pogovarjat in povezano s tem, tudi ne razumeti.

S to zgodbo sem spoznavala koga želim in potrebujem ob sebi. Kakšnega življenja si želim, kaj mi je v življenju vredno. Vsa ta vprašanja sem si postavljala ob tej “limonasti” knjigi. Glavno je, da sem si jih takrat postavila in šla dalje… Seveda, se zavedam, da je to zapisana zgodba, ki z realnim življenjem nima nobene zveze. Niti si ne želim enakega življenja in finačnega stanja, kot ga imajo glavni junaki. Od te zgodbe si želim le to ljubezen, ki je med glavnima junakoma. Ni povsem rožnata, imata svoje probleme, vendar jih premagata. Ljubezen ni le romantična in samoumnevna, zanjo je treba delati: jo spoštovati in negovati.

Mislim, da ne obstajajo slabe knjige, samo prave bralca morajo najti. To je podobno kot v slikarstvu in kiparstu, stvar subjektivne presoje in enostavno trenutnega vzdušja opazovalca.


Nekaj slabega, nekaj dobrega

Prva sem se malo  pred 4.oo zbudila jaz, da sem ša na wc. Ko sem prišla nazaj v posteljo nisem in nisem mogla zaspat nazaj. Čez 20 minut se je Lump ravno tako odpravil na wc. Vendar prvotno na osnovno človeško potrebo. Čez par minutk pa sem slišala že znani zvok.

Se počasi skobacala s postelje, da vidim, če potrebuje kakšno pomoč. Ni je potreboval. Nazaj sva odšla skupaj. Noben od naju ni mogel zaspat. Mene so začele boleti noge. Pri tem mi je še najbolj smešno to, da tudi ko smo šli na Peco, me niso tako bolele. Takrat bi dala veliko za eno konkretno masažo, ampak ker nikogar ni bilo sem se morala drugače znajti. V dnevno sobo sem šla po dolg valjast vzglavnik in si ga dala pod noge. Kljub temu nisem mogla zaspat, Lump pa tudi ne.

Tako sva se pogovarjala in režala drug drugemu. Ko sem ob koncu trebuha začutila neke male nežne brce. Niso bile prvič, so bile že precej znane, ampak Lump jih še ni imel sreče čutit. Tako sem mu samo vzela roko in dala na trebuh. Tokrat ni dolgo trajalo, ko se je gibanje ponovilo.

Nikoli si nisem mislila, da me bo tako brcanje, v času slabosti pa tudi normalnem, tako razveselilo. No, ne samo mene, ampak oba. Iz tega sem predvidevala, da se tamali še vedno dobro počuti in da mu najverjetneje nič ne manjka 🙂 .

Nekaj me je brcalo tudi sedaj, ko sem to pisala. Samo problem je v tem, da pa res ne vem kaj vam želi povedat 😉 . Ja, očitno ve, da se ga omenja 🙂 .


Trebušna gripa

je ena hudo tečna, zoprna zadeva. V “normalnih” okoliščinah čisto ok, sedaj ko sem pa noseča, pa moram priznat, da me je bilo kar malo strah.

Začelo se je v sredo. Najprej sem mislila, da sem nervozna zaradi avtomobila, vendar po 2 ali 3 kratnem sedenju na stranišču, mi je dalo mislit. Prvo sem nehala jesti müslije, ki jih tako zelo rada jem, nato še vodo.Vmes se je nekako umirilo. Sva šla še z Lumpom na žalostno zadnjo testno vožnjo in potem še razočarana pogledat za kakšnim rabljenim, ampak ok podobnim avtkom.

Ko sva prišla domov je Lump še nekaj pojedel, jaz pa malo klepetala po telefonu s sestrično. Se pogovarjava kratek čas, ko pač moram prekinit. Komaj sem prišla do wcja, je šlo že vse iz mene ven. O podrobnostih raje ne bi. Namreč tisti dan sem bruhala na koncu še samo slino in tista dva mini požirka borovničevega čaja kar sem ga spila.

Potem mi ni prijala ne hrana ne pijača. Ok, v kolikor gre samo zame, mi je bolj ali manj vseeno. Ampak sedaj imamo eno malo bitje v sebi, za katerega mi ni vseeno. Tako je moj najboljši, najljubši in vse hvalnice kar jih lahko najdete,  Lump našel recept za napitek, da ne dehidriraš. V liter vrele vode daš 4 žlice soli, 4 žlice sladkorja in noter stisneš dve oranži. Super napitek, glede na to kakšnega je njegova mama prinesla iz lekarne. Kjer je tak okus kot bi lizal sol, bljek. Že preveč slane hrane ne maram.

No, potem se mi je čez noč pridružil še on 😦 . In tako sva se na koncu drug drugemu smejala, ko je moral kateri na wc. Če se kdaj selimo v hišo bomo imeli vsaj 2 wcja. V takih primerih pride zelo, zelo prav 🙂 . Tako sva skoraj ostala brez toaletnega papirja. Pri tem nama je na pomoč priskočila Lumpova mama. Čeprav se drugače ne razumeva povsem dobro, ker rada, zelo rada dela po svoje in ne upošteva nikogaršnjega mnenja, sem ji tokrat precej hvaležna. Hkrati pa tudi malo jezna, ker je prinesla nekaj stvari, ki jih nisva potrebovala, ampak je ona menila, da jih bova in “pozabila” na tiste, ampak se njej niso zdeli preveč pametni, pozabila.

Namreč kupila je dvojne tablete Linex, ki kot vemo zapirajo, ampak ne poznam pa njihovega vpliva na plod. In ker tega ne vemo, jih jaz niti pod točko razno ne bom vzela. Veliko raje se držim drugega domačega, preverjeno delujočega napitka: zluftane coca-cole in bobi palčk.

No, ampak sedaj sva že dva dni ok in danes prvi jedla normalne obroke 🙂 . Jupi, hrana… Upam, da naš mali ni utrpel kakšnega večjega pomanjkanja in da bo na naslednjem pregledu (morfoligiji) vse ok 🙂 .


Naj gre blok nekam…

Bila sva že 90% odločena, da greva kupit in plačat Citroena Berlingota HDi90. Skrbel naju je še samo parkirni prostor pred najinim blokom. Živiva v bloku, ki ima 8 ali 9 nadstropij in še 2 ali 3 so takšni. Povpračno so 2 in 2,5 sobna stavnovanja, torej se ve približno koliko prebivalcev je. Po resnici povedano, se mi ne da računat, sem preveč slabe volje.

Namreč avtomobilov je na dvorišču kar precej, med njimi pa toliko prostora, da se že sedaj vprašam, kako se bom čez 3 mesece spravila sama iz avta. Namreč občasno gre že na tesno, pa se še nisem skoraj nič zredila 🙂 . In zaradi tega sva imela dvome pri novem berlingu, saj je velik in sem včeraj dopoldne prosila prodajalca Gorazda Soršaka, če bi nama ga dal na testno vožnjo za kakšno ur’co, da vidima, kako se obnese pri nas doma. Prijazno so nama ga odstopili, ponudba je bila celo do jutri. Vendar…

In kako se obnese? Se ne 😦 . Niti približno… Preširok je… Niti enega normalnega parkirnega prostora ni zanj… Pa tako je lep, in oh in sploh. Bila sva že odločena, da plačava aro in komaj čakala, da čez 2 meseca dobiva najinega luciferja (izbrala bi rdečo barvo z imenom lucifer)… Tako sva danes razočarana, ker se nama tale ne bo pridružil… Enostavno nama ga je preveč škoda… Namreč imava že slabe izkušnje s pijančki na dvorišču. O tem, da je kar nekaj starejših sosedov, ki parkirajo, da ti je slabo, raje ne bi.

Ne dam 16.000€ + kasko zavarovanje za naše dvorišče in svoje soseda. Ker vem, da bi prej ali slej nastala praska. Midva sva se pa v ta avtek zaljubila. Najprej v njegovo barvo, ko sva jo videla (ni trajalo niti 5min), nato v njegovo prožnost (niti 1km)…

Tako sva se sedaj odločila, da kupiva 2 ali 3 leta rabljen avto. Ti so manjši, grši, ampak ga bova brez problema parkirala na dvorišču, če se bo kdo vanj butnil, nama ga ne bo tako žal… Ja, ampak najin milni mehurček je počen… Imela bi novega Berlingota, v luciferjevi barvi,… Mogoče nekoč, ko bova velika in se bomo preselili v kakšno hiško…


…am… poroka?

Enkrat v tem tednu sem vsa navdušena še nekaj pospravljala po stanovanju. Dajala knjige, ki jih ne potrebujeva več v škatle, malo sesalec peljala na sprehod in razmišljala, da je skrajni čas, da pokličem nekaj prijateljev.

Tako najprej pokličem odštekano, zelo prijazno ter oh in sploh, prijateljico Lucio. S katero spregovoriva nekaj vljudnostnih besed, nato pa preidem k bistvu (zelo nerada se dlje časa pogovarjam po mobitelu, če le to ni nujno):

mm: kaj delate 18.4. ali 19.4

lucia: hmm, nič…

mm: ok, pol si pa rezervirajte ta dneva zame.

lucia: ok…

mm: gremo malo na sprehod, da se otroci in mi malo sprehodimo, pol pa k nama na tortico…

lucia: vredu… sem že misila, da kličeš, da naju vabita na poroko….

mm:  nekaj tišine…. am…. ja… no…. to bova tudi speljala…. samo takrat se vam bo še najmanj sanjalo

Evo, redko ostanem brez besed, ampak tokrat pa sem res ostala brez.

Namreč pred letom dni sem se šalila, da se bova za zadnjo pokojnino in moj rostni dan, ki je letos prišel na soboto poročila. Zakaj se nisva?

Hmm, ko sva v sredini januarja izvedela, da bova dobila enega malega lumpija, me je ta veliki vprašal, kako je z dogodkom poroka. In sem po resnici povedala, da se mi sedaj s tem ukvarjat ne da. Namreč jaz in njegova mama imava zelo različne poglede na ta dan, se mi sedaj ni z nekom za prepirat in sva opustila to idejo.

Nato sem se s prijateljicami malo pogovarjala o imenu in priimku našega lumpija in prišla do zagate, če bom kdaj slučajno šla sama z njim na obisk na Hrvaško. Namreč tumasto mi je, da bi imel otrok moj in njegov priimek, oba sta precej dolga (moj 7 in njegov 11 črk). Čez vikend smo imeli skupno kosilo (z njegovimi) in prišli do pogovora o imenu otroka in se pol šalili na račun dolgega priimka v primeru, da bi imel oba in zraven še kakšno daljše ime.

Po kosilu pa sva z Lumpom odpihala sama na sprehod, čeprav je njegova mama zelo želela it zraven, ji on ni dovolil, saj se je želel pogovorit o poroki. Tako sva se na sprehodu lepo odločila, da poroka sicer bo, vendar naslednje leto in zakrinkana z drugim dogodkom 😉 .

Za vse skupaj bodo vedeli samo priče in mogoče starši… in moji sorodniki iz Hrvaške, da bodo sploh prišli, ker drugače dvomim, da bi 🙂 .