Tag Archives: moji najdražji

Dojenje

je zame ena izmed najlepših, naintimnejših in zelo lepih vezi v starševstu. In super je, če nam uspe 😉 . Pri nama je bilo na začetku zelo fajn. Dojila sva se na 2,3h, dolgo 1h. Vendar meni to ni bilo nikoli odveč, saj sem videla, da je mali zaspal 🙂 . Nato se malo predramil in spet jedel, tako kot so nam to predstavili v šoli za starše in sva uživala 🙂 . Vse dokler ni prišla sobota 19.9. , ko nama je patronažna prinesla tehnnico in smo ugotovili, da ni šel 0g gor.

Namreč zaradi negotove patronažne, ki ni zaupala svojim instiktom, smo ga tehtali čisto vsak dan odkar sva prišla domov. In ker jo je imela čez vikend doma, nam jo je posodila. In ker je bil Maks res pravi drobižek, čeprav je bil rojen le 6 dni pred rokom, naju je zajela panika. In sva poklicala patronažno, ki ga je zamenjala z drugim otrokom in nama svetovala, da mu naj dava dodatek. Kljub temu, da je moj fantek dobil v dveh dneh pridobil toliko teže kot bi jo moral v celem tednu. In glede nato da smo se na videz poznali in je medicinsko osebje, ki ima veliko znanja in predvsem izkušenj, sva ji verjela in mu dala celoten dodatek. Mali pa je bil star šele 6 dni.

Ker mi ni odgovarjalo, da bi moj fantek pristal na dodatku, sem hitela iskat informacije drugje 🙂 . Najprej sem iskala e-naslov zdravnice, ki nam je predavala v šoli za starše. Našla sem jo na naslednje seznamu Asist. Andreja Tekauc Golob, dr. med., specijalistka pedijatrije, IBCLC in ji poslala email kjer mi je svetovala, da jo naj pokličem naslednji dan, ko je v službi, da se pogovoriva. Po telefonskem nasvetu mi je svetovala, da naj ukinem dodatek in se samo dojiva. To sem tudi naredila, vendar je bil tretji dan naš mali fantek prav nervozen… in naslednji dan je prišla patronažna s tehnico, kjer sva ugotovili, da je šel v treh dneh gor samo 30g -> premalo.

Zato sem spet šla iskat informacije dalje in prišla naslednjo stran, kjer sem dobila nasvet, da mu naj počasi odvzemam dodatek, ne takoj. In to smo tudi počeli. Prejšnji mesec smo prišli tako daleč, da smo dali samo en dodatek v mali vrednosti čez praznike je prišel skoraj dan, ko ga ne bi dobil. Vendar sem malo skeptična, da bi ga pustila brez, saj so mi bile plenice sumljivo manj mokre in si nisem upala. Tehtamo ga sedaj samo v posvetovalnici, saj patronažne na srečo ni več. Zakaj? Ker mi je enostavno vlila preveč strahov glede tega. Vsakič razmišljam, če je dovolj pojedel ali mu kaj manjka. Ko vidim v plenicah rumen madež najprej pomislim, da nima dovolj tekočine in ne pridobiva dovolj. To, da mu primanjkuje tekočine mi je popolnoma jasno, saj ko kaka, je blato precej trdo, sploh tisto prvo. Čaja ali vode pa naš mali fant ne vzame, če ni lačen in tako sem sedaj malo grda mami, ki ko vidi, da je lačen mu najprej ponudim čaj ali vodo 😉 .

Skratka, dojenje mi je super fajn, ne nameravam še odnehat, žal mi je samo to, da smo mu takrat ponudili dodatek, ko ga še ni potreboval 😦 . To je žal šola in izkušnja, ki je odprej nisem mogla imeti. Pri naslednjem otroku bom ravnala drugače. Jezna sem nase, ker nisem poslušala naju, ampak eno tretjo osebo. Čeprav opravlja to delo že lep čas, si ne zaupa, je nezaupljiva sama vase. Žal sem jaz takšna oseba, ki vse kar drugi povedo vzamem v obzir. V tem primeru celo preveč in popolnoma nepotrebno. Imam lepega, zdravega in razigranega fantka, ki ga znam poslušat in noro rada, to je pa tudi tisto kar največ šteje.


sorodnik in …

Mislim, da je mrzli bratranec, po mamini strani. Namreč najini mami sta sestrični.

V rani mladosti, ko je bil moj ati še živ in smo imeli avto, sva bila dobra prijatelja. Namreč oni živijo na vasi kar precej daleč od Lenarta, če nimaš avta in si odvisen od javnega prevoza, ki je zelo redek oz. ga sploh med vikendih ni, je zelo težko vzdrževati normalne odnose. In zaradi spleta teh okoliščin, sva izgubila stik…

… vse do srednje šole. Namreč oba sva se vpisala na Srednjo elektro-računalniško šolo v Mariboru, vendar v različni, a podobni smeri. Tam sva ponovno našla stik, imela nekaj skupnih prijateljev, hodila drug drugemu na rojstne dneve… Predvsem sva bila pa zaupnika… Seveda takrat glavne teme pri vseh najstnikih: prve ljubezni, spolni odnosi,… Vedno sva si bila pripravljena pomagat… da ne govorim o dolgih telefonskih pogovorih… Vedno, ko se spomnim ta ta leta in te dogodke, čeprav vsi niso bili lepi, se mi nariše nasmeh na obraz…

In danes me kliče mama, ki mi pravi, če vem, da bo njena sestrična postala babica. In valda, meni nič jasno, ker sva s tem sorodnikom spet izgubila stike 🙄 . Slišiva se vsake toliko časa preko msnja. Tudi pred parimi meseci sva se, pa ni ničesar omenil. Torej sem predvidevala, da je ta novica bolj ali manj nova.

Čeprav me malce boli grlo in se mi niti približno ne da govoriti več kot je potrebno, sem vzela telefon v roke in ga poklicala.

Hm, verjetno mi ni potrebno razlagat, da sem ga najprej nadrla, da zakaj ni povedal… pol sem izvedela še, da bo njegova draga rodila že v začetku januarja… In on to razlaga češ, kao saj to ni nič posebnega. A mi lahko prosim kdo pove, kako ni nič posebnega, če postaneš starš? A ni to nekaj najlepšega, a hkrati tudi najtežja naloga v življenju?  A smo le ženske, tako obsede s tem?

No, na koncu pogovora sem mu vseeno čestitala in mu povedala, da naj le pove, datum rojstva svojega otroka, ko bo…

… očitno bo še veliko otroškega smeha v moji okolici…

najlepši nasmeh

najlepši nasmeh

… da bi ga bilo čim več…


Leto je okoli

in vsako leto preznujemo rojstni dan Lumpove mame na njihovi prekrasni parceli v Voličini. In tukaj so naslednje sestavine, ki jih potrebujemo za dober piknik:

piknik_rostilj

piknik rostilj

piknik pecenje hrane

piknik pecenje hrane

veliko dobre hrane

veliko dobre hrane

in zelo pomembne začimbe, na katere niti približno ne smemo pozabiti:

dobra druzba

dobra druzba

nogomet s prijatelji

nogomet s prijatelji

Na koncu greš domov nasmejan in vesel…


2 meseca

soncek tinkara

soncek tinkara

Bo jutri stara Tinkara in je že prava punčka. Bila je tudi že prvi razprodaji, tako da jo vzgajamo v pravo žensko 😉 😆 .


Tacka

mesancek tacka

Tale simpatična psička je “naš” najdenček, ki nas že vrsto let razveseljuje s svojimi potegavščinami in s svojo lepoto. Kot je iz slike možno videti, je mešanček in zares zelo prikupna psička.

Spomnim se enega februarskega dneva (2003), ko sem jo videla v spremstvu otrok, na plastičnem povodcu. Takšnem kot ga imamo za obešat perilo. Že takoj je privabila moj pogled. Isti dan, nekaj ur kasneje sva se s prijateljico odpravili v mesto in jo ponovno srečali. Tokrat je bila privezana k trafiki, kjer sem misila, da koga čaka. Vendar sem kasneje, ob povratku domov, videla da temu, žal ni tako.

Namreč psička ni bila več pri trafiki, temveč je bivakirala v trgovini, v kateri je delala moja botrca. Kjer sem se ob povratku domov (z mesta) velikokrat oglasila, da sem se malce ogrela. Sedela je v ozkem hodniku in prijazno gledala ter postavala na kartonu. In jaz ne bi bila jaz, če ne bi šla takoj k njej, jo pobožala… Namreč moja botrca se je bala, da je okužena, bolana. Hm, meni pri taki ljubki stvarci to nikoli ni prišlo na misel. Zato mi je tudi zaupala, da sem jo peljala ven, na lulanje. Kjer sva se še malo bolje spoznali (beri: dala mi je velikega, mokrega in prijaznega poljubčka). Zelo sem si ji želela odpeljati domov, vendar ker moja mama, ne mara živali sem oklevala in nazadnje tudi nisem.

Čeprav je moja bortca dala oglas na RadioCity, da se je izgubil mali, prisrčen kuža na območju Tabora, se  do 19ih, ni oglasil nihče. In ga je vzela domov. Prestrašena, kako bo reagiral njen partner itd. Vendar se je ta dečko zaljubil v tole psičko, ki nas še danes razveseljuje.

Najbolj se mi je utrnil v spomin naslednji dogodek:

Bilo je nekega zimskega popoldneva, ko smo bili bolj ali manj vsi sosedje na hodniku, saj je bila na obisku tale prelepa gospodična. In midve sva se igrali oz. tekali. Najraje od vsega ima moje copate. Ne grize nobenih drugih, ne nosi okoli nobenih drugih copat, ampak v moje se pa zapiči iz neznanega razloga 🙂 . Seveda, najraje med tekom 😉 . In moja mati, da naj se grem preoblečt, da greva v mesto. Jaz, ravno ne navdušena, ampak primorana, sem se to naredila, prišla na hodnik, kjer sem na to še malo čakala mamo. Nato se tale psička zapodi v moje teniske ter boli in laja vanje. Jo gledam, ker česa takega še ni naredila (razen, ko sem imela točno določene copate) in ji bolj v šali kot zares pravim:” Ne lajaj, vame, ker itak nočem it v mesto. Raje bi tukaj norela s teboj. Na mamo se jezi.” Pes me v isti sekundi spusti, gre in se vsede natanko pred mojo mamo, jo pogleda in začne lajat nanjo.

O tem, kakšne salve smeha in odobravanja je dobila takrat, raje ne bi. Zaradi takšnih malenkosti ima življenje neprecenljivo vrednost, za vse ostalo je mastercard 😉 .


Delo

priprave za delo

akcija

koncano

popravljanje vrat

Včeraj sta bila moj Lump in njegov bratec zelo, zelo pridna. Namreč nažagala sta staro črešnjo in slivo ter nato še popravila vrata na drvarnici.

Bila sta pridna 🙂 .


Nova Slovenka

Danes je en lep dan 🙂 . Namreč moja sestrična je dobila svojega drugega otročička, ki je bil že kar težko dočakan. Čeprav je ta mala punčka prišla na svet malo prezgodaj, tako kot njen veliki bratec, je z njo vse vredu 🙂 . Informacije o mamici pa še čakamo.

Tejle mali punčki so dali najlepše ime kar jih je možno, ime ji je Tinkara. Tako je sedaj moja babica po očetovi strani, že petič prababica in ima 3 vnuke in 2 vnukinji 🙂 .

V kolikor jo bo zdravje še najprej tako dobro držalo in če bom nam preostalim vnukinjam šlo vse po načrtu, bo naslednje leto dobila še dva 🙂 .Sedaj sem že malo off topic.

Takole, novemu bitjecu želim čim več zdravja in da bi bila takšen dobrovoljček kot njen veliki bratec 🙂 .

Staršema pa želim čim manj nočnega programa 😉 .

IN VSE VAS IMAVA RADA 🙂 .

za tinkaro

za mihija


Današnji dan

Danes sem s sestrično odšla po Mihija v vrtec. Vendar ker je bilo tako lepo in toplo vreme sva se hitro dogovorila za brcanje žoge. Njegova mami je šla gor, nama čez balkon vrgla žogo in sva šla nazaj na vrtčevsko igrišče.

Mali šefe 😉 je hitro povedal kdo bo kje stal in sva začela. Žoga sem, žoga tja. Vsi vemo, da žoga vedno ne gre v tisti smeri kjer bi mi želeli, da nam včasih pobegne ipd. In to je mojega malega sončka, tako razjezilo, da sva si za kratek čas prenehala brcat. Sedela sva na klopi in se pogovarjala. Žoga je namesto, da bi šla ravno proti njemu zavila proti tej klopci. Jeza pa velika. Zato sva začela z majhnimi osnovami fizike in pogovorom, da če nekaj ne pride k tebi, potem se moraš potrudit, da prestrežeš ali pristopiš, da ni potrebno hodit sem in tja.

Po tem pogovoru je padla odločitev, da se gre vozit po toboganu. Vožnja po toboganu je bila prijetna vse do takrat, ko ni šel s preveliko hitrostjo po toboganu in se spodaj zaustavil na riti. Priznam, da je moralo kar malo boleti, vendar sva kaj hitro preusmerila pozornost na druge stvari. Tako je v vrtcu še eno igralo, na katerega samo splezaš in potem si pač malo višje gori. Namreč spodaj so vrtčevske igrače. In tako je bil mali gori in jaz doli, sva si podajala žogico. Seveda me je moral malo testirat, tako da je skušal vreči žogo daleč vstran… Ni mu uspelo 😛 , sem jo zelo uspešno lovila. Kmalu zatem so prišli otroci z njegove skupine, ki so še bili v vrtcu.

Čeprav Miha šteje šele dobra 3 leta, že ima svojo “izbranko”, katero je takoj priklical, da je prišla k njemu. Zanimivo je tudi to, da je samo njej posodil žogo. Nato je ves čas, ki sva ga še preživela na tamkašnjem igrišču preživel z njo.

Kako simpatično je opazovati ta mala, prisrčna in iskrena bitja v takšnih situacijah 🙂 . In več kot očitno je Miha pričel zelo zgodaj osvajati, mama pazi se 😉  😛  .


Trije roj. dnevi

Danes praznujejo meni tri drage osebe rojstni dan 🙂 . Dve sta se rodili istega leta, dva dni pred menoj. V otroških in najstniških letih smo bile najboljše prijateljice, skupaj ušpičile marsikaj. Nato sem imela predolg jezik in to uničila, vendar se stvari počasi izboljšujejo…

voscilo

Tretja osebica je pa sedaj že velika punca (7 let), ki ji je ime Lara in je že precej časa nisem videla, je žal ne morem, vendar tukaj ji lahko voščim, morda pa kdaj prebere 😉 .

lara voscilo


K cerkvici

Z Mihijem sva se na pustno nedeljo dogovorila, da greva na pustni torek k cerkvici. To nama pomeni, da se sprehodiva na mariborsko Piramido, kjer sem bila nedolgo nazaj tudi sama… In ker je potem skoraj cel ponedeljek in torek dopoldne deževalo, je bila pot gor blatna in nisva šla… Šla sva le na kratek sprehodek okoli njegovega doma.

Ko sem se torkovo pozno popoldne poslovila od njega, sva se dogovorila, da bova šla naslednji teden, če bo lepo vreme in da bova od tam opazovala vlake :), ker se jih kar lepo vidi 😉 . No, in danes je bilo lepo vreme, tako da sem šla ponj v vrteca in sva šla… in se imela fino, mislim, da oba 🙂 .

In sedaj ena fotka by nokia 7390, ker velikega ali malega canona nisem želela jemati, saj sem se raje z njim lovila, skakala in drla po Piramidi. No, na srečo sva bila sama, tako da niso trpela kakšna druga ušesa 😉 .

miha na piramidi

Mihi naslednji teden ponoviva tole v daljši verziji… 😉 .