Ko sva se odpravila z Bordonove domačije naju je pot zanesla v Ankaran. Namreč v Ankaranu sem približno pet let zapored dopustovala z zvezo prijateljev mladine v takratnem gradisovem domu. Vendar to ni bil dom, ampak je bilo to apartmajsko naselje s hišicami. Nazadnje sem bila tam v začetku avgusta 1998 leta, torej 10 let nazaj. A toliko sem že stara ?
Že zelo dolgo sem se želela vrniti tja, ker sem se tam imela vedno izredno lepo in zanimalome je, kaj je danes tam. Namreč tistega leta 1998, so govorili, da bodo vse to podrli in naredili na novo. In meni radovednost niti v sanjah ni dala miru, zato sem morala vsaj še enkrat vrniti tja…
Ko sva prispela tja je bilo na začetku vse videti na novo, kakor da ni ostalo nič… Prva stvar, ki sem jo naredila, ko sem stopila iz avta, me je vonj naravnost odnesel proti plaži. Do plaže me je ločilo x-stopnic in vrata, ki so bila žal zaklenjena. Malo sem postala pred tistimi grdimi, zelenimi vrati, ki so me ločevale od tega, da bi ponovno po skoraj 10 letih stopila na to plažo… Bila sem malce jezna, a vendar ničesar ne morem spremenit. Tako sva z Lumpom ostala tam, za zaprtimi vrati in vonjala tisti vonj morja… Prekrasno, čisti užitek…
Nato sva se vrnila po stopnicah navzgor in se malo razgledala… Po dalšjem razmisleku in vrnitvi nazaj, sem ugotovila, da vse skupaj le ni tako zelo, zelo spremenjeno. Nove hiške, ki so sedaj nastale so na istih mestih kot so bile tedaj. Le da so tokrat ožje in višje ter imenujejo se drugače. Takrat so se imenovale Medvode ipd. , če se prav spomnem po ljubljanskih naseljih in tovarnah, saj če me spomin ne vara, se je ena imenovala Litostroj. Tam kjer je bila včasih jedilnica, je sedaj še vedno gradbišče. Vendar še vseeno je lepo, ampak takrat je bilo bolje.
Zakaj? Ker so bili takrat zraven še moji novi prijatelji, ki sem jih na koloniji spoznala, tovariši in spremljevalci, ki sem jih že vse poznala, saj je bila zadnja izmena v 90% vedno enaka, le manjše spremembe, ki so bile čisto ok 🙂 . Edino kar je še ostalo popolnoma enako je mini graščina, v kateri sem enkrat spala in je še vedno tako simpatična. Ja, gradovi in antika so stvari, ki me zelo, zelo privlačijo. Saj sem mnenja, da je zgodovina zelo pomembna 😉 .
Nato sva se vsedla v avto in odločila, da greva dalje… Cesta je bila prazna in ponujala nama je svojevrstno in prosto dogodivščino. Pred vsakim znakom posebej sva se odločala kam bova zavila. Nato sva se ustavila v Izoli. Kjer sva malce posedela na obali in čakala isti vonj, ki sva ga vonjala malce prej, vendar ga nisva dočakala… Zato sva naredila kar nekaj fotografij:
Nato sva nadaljevala pot proti Piranu, natančneje proti Fiesi. Namreč to je edini del obale, ki ga še jaz nisem videla in moj najljubši Lump, je tam veliko dopustoval s svojo družino. Zato sva rekla, da greva tja. In še sonca se je tam dalo videti, ker ga prej ni bilo ravno veliko. Potrebovala in želela sva si ga oba…
Vendar ko sva že mislila, da sva ga našla in da se bova malo nadihala in naužila svežega, čistega in neponovljivega morskega zraka, se je v naju nekdo zaletel in tako je šlo vse tisto kar sva si želela pogobe. Vendar na srečo nihče ni bil poškodovan, le moj avtek je postal enooki Jack 🙂 .
Domov sva prišla tako, da sva s pomočjo ukradene vrvi privezala odbijač na pokrov motorja oz. tiste okvirne dele…
Ja, očitno bi morala ostati na Bordonovi domačiji, vendar če bi ostala tam, ne bi bila v Ankaranu, Izoli in morda bi se lahko na poti domov zgodilo še kaj hujšega… Življenje gre naprej in vse se da spremenit…
Vendar vseeno sva videla lep sončni zahod na Primorskem. Žal mi je, da nisva obiskala Lumpovih sorodnikov. Vendar se imava še namen vrniti, saj sva rekla, da bi šla po tisti kolesarski poti od Trsta do ne vem več kot, ki jo je omenil Kamper… in seveda obiskat sorodnike, ki jih še nisem utegnila spoznati.
