Tag Archives: osebno

o mamah in babicah

Biti nekomu mama je zame privilegij. To je nekaj kar ni dano vsakomur. Poznam nekaj parov, ki so si dolga leta prizadevali, da bi imeli otroka in jim ni uspelo. Zato cenim vsak trenutek, ki ga lahko preživim z otrokom. Kadar me potrebuje, sem tukaj.

Moji mami to ni preveč všeč. Pravi, da je razvajen, da je mamin sinček in ne vem kaj vse. Res sem, ko je bil majhen zahtevala, da se ga pravilno dviguje, nosi itd. Predvsem to ji je bilo napoti in naporno. No, obema babicama. Sama Maksa nisem postavljala na nogice, kadar je imel priložnost in možnost, se je sam. Vsega kar sedaj zna se je z malo moje pomoči naučil sam.

V tem vmesnem času, preden se je naučil hodit, sem poslušala, kako sem lena mama, da ga ne sprehajam,… da s tem ni nič narobe, saj sem jaz tebe tudi… AAAAA! Tukaj se mi je sprožil alarm, ker moja draga mama, ti mene nisi nikoli vzgajala. Ti ne veš kaj pomeni imeti otroka in ga vzgajati. Mene sta vzgajala ati in babi. Ti si pa skrbela zase. Zato da si lepo oblečena, da imaš čiste čevlje, vsak mesec novo frizuro,… To si vedno znala in za te zadeve tudi pri meni poskrbela, ampak jaz sem imela drugačne želje od tebe 🙂 .

No, priznati moram, znala si me skregat za vsako slabo in lepo oceno, oblečeno trenerko, branje knjig, poslušanje drugačne glasbe, pokazat, da so moje prijateljice boljše od mene. Da o tem, da niti ne znaš poslušat raje ne bi,…

Ampak jaz ti to sedaj oprostim, saj vem, da si samo ena izmed kokoši v kokošnjaku. Želim si samo, da boš nekje v sebi našla dovolj volje, da se spremeniš in ugotoviš, da imaš krasnega vnuka.

Menim, da od babic ne pričakujem čisto nič posebnega. Ne želim, da ga silijo v gledanje risank, govorjenje, stvari, ki jih trenutno še ne zmore ali ne želi. Sladkarije v zmernih količinah, zaradi zobkov, ker nima dobre kvalitete zob. Želim, da prisluhnejo njegovim željam, ker zna zelo lepo izrazit kaj si želi, samo prisluhnit mu je potrebno 🙂 .


Leto 2011

Pozdravljeni v letu 2011 🙂 .

ognjemet

Za to leto si želim, da bi bilo moje dobro leto.  NE želim si da, bi bilo to eno izmed mojih najboljših let.  Imam veliko idej, načrtov in ciljev. Trudila se bom, da se bodo v največji meri izpolnili.

Torej moje želje in cilji za prihodnje leto so:

  • do konca uredit en hudo dober spletni portal, ki sedaj sameva,
  • se naučiti veliko o SEO, facebooku, twiterju in podobnih novih tehnologijah,
  • narediti čim več dobrih potretnih družinskih fotografij,
  • da  v prvi polovici leta 2012 dobi Maks brateca Miheja ali sestrico Majo 😉 ,
  • da pomagam svojim prijateljem na poti k uspehu,
  • večkrat kaj zanimivega zapisat na blog,  objavit več fotografij na flickrju,
  • spoznat še veliko zanimivih ljudi in
  • predvsem premagat svoj bedni strah, ki me ovira pri vsem tem 🙂 .

Vam moji obiskovalci, naključni mimoidoči pa želim v prvi meri veliko zdravja, veliko sreče, medsebojnega razumevanja in vsega kar si sami želite 🙂 .


Nekaj resnic

Ne glede nato, kako ti povem, da me nekaj moti, je zamera na koncu.

Moj otrok ne glede na količino hrane čez dan, se še vedno zbudi enkrat na noč.

Ne maram alkohola pri odraslih, ko pa nekdo da vino dojenčku, ostanem brez besed.

Če te ne vprašam za mnenje ali nasvet, to pomeni, da ga ne potrebujem oz. ne želim.

Obožujem filme z vsebino.

Pločnik ni parkirišče za avtomobile.

Ne maram bančnih kartic.


Ne maram je

… ker misli, da je edina, ki vse ve

… ker misli, da ve kaj otrok potrebuje

… ker misli, da mora svojemu otroku povedat kakšno frizuro lahko ima

… ker misli, da jo moramo vsi upoštevat

… ker misli, da če je imela dva otroka, da pozna vse

… ker želi vse nadzorovat

… ker živi v preteklosti

Je pa samo eno ubogo osamljeno revše, ki mi vedno pride do živega.


15.januar 2009

je bil v mojem življenju en prav poseben dan. Zunaj je bilo veliko snega, tako da sem po nekaterih pločnikih kar gazila po snegu. Ne, nisem in nad tem se nikoli ne pritožujem, saj to vedno rada počnem 🙂 .

Šla sem v foto Tabor nesti razvijat fotografije večjega formata in do mojih dveh, ki sta doma v bližini. In ker so bili prazniki ravno končani pri nas doma pa še veliko sladkarij, zlasti čokoladna klobasa, ki jo naravnost obožujem. Pod pogojem, da jo naredi moja babi, saj nihče drug, je ne naredi tako dobro. Na zadnjem obisku tam mi ni prijala in sem upala, da mi tokrat bo. Hm, pa mi spet ni. Tukaj je bilo meni in mojemu Lumpu že takoj jasno, da nekaj ni vredu. Saj sem sposobna tega pojest v velikih količinah 🙂 .

Ko sem odhajala od doma sem šla mimo lekarne in se pred lekarno spraševala ali naj vstopim ali ne. Namreč Lumpa ni bilo doma, je bil na terenu v Avstriji… Ampak radovednost me je premagala in sem šla po en test nosečnosti.  Po poti domov sem se skozi spraševala ali je to to ali ne. Opravila sva že nekaj testov v preteklosti, vendar takrat ni bilo takšne želje po plusu kot tokrat. Takrat je bila večja želja po minusu 😉 . A nekaj v meni je govorilo, da bo tokrat plus.

Ob prihodu domov sem takoj zavila v kuhinjo, po en jogurtov lonček in šla v kopalnico. Zelo hitro se je narisal plusek. Bila sem zelo vesela, a hkrati malo žalostna, saj sem bila sama. Zato sem hitro vzela telefon v roke in poklicala 🙂 . Ravno so odpravljali neke stvari na stroju in sem rekla, da če že stroj danes ne bo vredu deloval, je nekaj drugega več kot vredu narejeno 😉 . Čeprav sva se prej (kak dan ali dva prej) po telefonu pogovarjala, da bi počakala in skupaj naredila test, nama je bilo sedaj vseeno 🙂 . Bila sva vesela 🙂 .

Takoj za njim sem skušala priklicati svojo sestrično, ki je tudi meni oz. nama, takoj povedala za drugi plusek 🙂 . Vendar je ni bilo doma, zato sem zadevco pofotkala in poslala 🙂 . Zvečer se je pri meni še oglasil Lumpov brat in sem mu povedala, da bo stric 🙂 . Mamam sva želela povedat nekje istočasno, zato sva z njimi malo počakala 🙂 . Naslednja, ki je zvedela za nosečnost je bila najina prijateljica Melita, ki naju je “spravila” skupaj.

In sedaj imamo enega lepega, nasmejanega 4 mesečnega korenjaka, ki naju vsakodnevno razveseljuje s kakšno novo vragolijo 😉 . In upamo, da se nam čez leto ali dve pridruži še kakšen 🙂 .

Ah, vse skupaj je lepo in fajn 🙂 , uživajte in se ‘mejte radi 🙂 .


Dojenje

je zame ena izmed najlepših, naintimnejših in zelo lepih vezi v starševstu. In super je, če nam uspe 😉 . Pri nama je bilo na začetku zelo fajn. Dojila sva se na 2,3h, dolgo 1h. Vendar meni to ni bilo nikoli odveč, saj sem videla, da je mali zaspal 🙂 . Nato se malo predramil in spet jedel, tako kot so nam to predstavili v šoli za starše in sva uživala 🙂 . Vse dokler ni prišla sobota 19.9. , ko nama je patronažna prinesla tehnnico in smo ugotovili, da ni šel 0g gor.

Namreč zaradi negotove patronažne, ki ni zaupala svojim instiktom, smo ga tehtali čisto vsak dan odkar sva prišla domov. In ker jo je imela čez vikend doma, nam jo je posodila. In ker je bil Maks res pravi drobižek, čeprav je bil rojen le 6 dni pred rokom, naju je zajela panika. In sva poklicala patronažno, ki ga je zamenjala z drugim otrokom in nama svetovala, da mu naj dava dodatek. Kljub temu, da je moj fantek dobil v dveh dneh pridobil toliko teže kot bi jo moral v celem tednu. In glede nato da smo se na videz poznali in je medicinsko osebje, ki ima veliko znanja in predvsem izkušenj, sva ji verjela in mu dala celoten dodatek. Mali pa je bil star šele 6 dni.

Ker mi ni odgovarjalo, da bi moj fantek pristal na dodatku, sem hitela iskat informacije drugje 🙂 . Najprej sem iskala e-naslov zdravnice, ki nam je predavala v šoli za starše. Našla sem jo na naslednje seznamu Asist. Andreja Tekauc Golob, dr. med., specijalistka pedijatrije, IBCLC in ji poslala email kjer mi je svetovala, da jo naj pokličem naslednji dan, ko je v službi, da se pogovoriva. Po telefonskem nasvetu mi je svetovala, da naj ukinem dodatek in se samo dojiva. To sem tudi naredila, vendar je bil tretji dan naš mali fantek prav nervozen… in naslednji dan je prišla patronažna s tehnico, kjer sva ugotovili, da je šel v treh dneh gor samo 30g -> premalo.

Zato sem spet šla iskat informacije dalje in prišla naslednjo stran, kjer sem dobila nasvet, da mu naj počasi odvzemam dodatek, ne takoj. In to smo tudi počeli. Prejšnji mesec smo prišli tako daleč, da smo dali samo en dodatek v mali vrednosti čez praznike je prišel skoraj dan, ko ga ne bi dobil. Vendar sem malo skeptična, da bi ga pustila brez, saj so mi bile plenice sumljivo manj mokre in si nisem upala. Tehtamo ga sedaj samo v posvetovalnici, saj patronažne na srečo ni več. Zakaj? Ker mi je enostavno vlila preveč strahov glede tega. Vsakič razmišljam, če je dovolj pojedel ali mu kaj manjka. Ko vidim v plenicah rumen madež najprej pomislim, da nima dovolj tekočine in ne pridobiva dovolj. To, da mu primanjkuje tekočine mi je popolnoma jasno, saj ko kaka, je blato precej trdo, sploh tisto prvo. Čaja ali vode pa naš mali fant ne vzame, če ni lačen in tako sem sedaj malo grda mami, ki ko vidi, da je lačen mu najprej ponudim čaj ali vodo 😉 .

Skratka, dojenje mi je super fajn, ne nameravam še odnehat, žal mi je samo to, da smo mu takrat ponudili dodatek, ko ga še ni potreboval 😦 . To je žal šola in izkušnja, ki je odprej nisem mogla imeti. Pri naslednjem otroku bom ravnala drugače. Jezna sem nase, ker nisem poslušala naju, ampak eno tretjo osebo. Čeprav opravlja to delo že lep čas, si ne zaupa, je nezaupljiva sama vase. Žal sem jaz takšna oseba, ki vse kar drugi povedo vzamem v obzir. V tem primeru celo preveč in popolnoma nepotrebno. Imam lepega, zdravega in razigranega fantka, ki ga znam poslušat in noro rada, to je pa tudi tisto kar največ šteje.


Presenečenje, zadetek v polno

Lani aprila, ko smo šli s stricem na pasjo razstavo v Celju, je stric imel hudo zagato. Ni vedel, katero kravato si naj “obleče” 🙂 . In me spraševal, kaj si mislim o dveh kravatah. Da ne bo pomote, nobena ni bila slaba, pravzaprav imata obe zelo zanimivo zgodbo v ozadju, ampak ni bilo to to. Tisto v čemer bi bilo meni všečno, lepo… In takrat mi je padla ideja v glavo 🙂 .

Imam prijateljico, ki dela noro dobre slike, kravate, poslikave na majice, … punca dela noro dobre zadeve. Vse ročno in vse prekrasno, da bi človek lahko to opisal z besedami 🙂 . In ker večkrat sodelujeva, ji včasih pomagam pri šolskih projektih, pri tehničnih zadevah… je vedno imela občutek, da mi je nekaj dolžna. Ampak, takšen občutek je imela RESNIČNO samo ona. Namreč je takšna pozitivna oseba in predvsem prijateljica, za katero ni nič težko narediti. In mi je enkrat vsiljevala denar za mojo pomoč. O denarju s strani prijateljev, žal ne morem slišat, niti ne želim. Sem mnenja, da si prijatelji, tisti ta pravi pomagajo takrat in kolikor lahko 🙂 .

In tako je enkrat spet načela to temo, … da mi je nekaj dolžna in bla bla bla… in sem rekla, da če mi naredi eno uslugo. Da imam enega, pravzaprav EDINEGA pravega strica, kateri ima “en problem” 🙂 . Ker je prava prijateljica, mi je priskočila na pomoč in rekla, da mi bo naredila kravato. Povedati ji moram samo kaj želim 🙂 . Torej dobila je navodila, da mora na kravati biti ime psarne in dve psički, katerih sliko sem priložila zraven 🙂 .

To kravato sem nameravala pokloniti stricu za njegov roj. dan, ki ga je imel junija. Vendar prijateljici, zaradi družinskih in študijskih obveznosti ni uspelo, in mi jo je prinesla za Lumpov rojstni dan. O kravati ne želim izgubljati besed, ker je fantastična, lepa, natanko tisto kar sem želela 🙂 .

No sedaj, je morala le dobiti novega lastnika. Vendar novembra je stric še prenavljal fasado doma, decembra sem bila polno zaposlena z Canonom, januarja Lumpa praktično skoraj ni bilo doma ali s(m)o bili bolani, na eni ali drugi strani. In danes oz včeraj, se je pokazala priložnost, da se letos celo prvič vidimo 😳 .

Ko sva prispela k njim, sem vzela iz avta svoj nahrbtnik in z njega vzela majhno vrečko, v kateri je bila kava in kravata. Stric se je nekaj zmrdoval, da kaj nosim neke stvari itd. Teta pa brez besed vzela vrečko in iz nje vzela najprej kravato in mu rekla, da to najverjetneje ni zanjo 🙂 . Stričev pogled, nasmeh,… kakor da bi pogledal osebo, ki je zadela veliki milijonski zadetek na lotu… majhnega otroka željnega sladkarij, pred tono sladkarij…. obenem veselje, sramežljivost, veliko čustev, ki se jih niti sam ni zavedal… Na trenutke, kakor da gledam Mihija in njegov pogled, ko je dobil kakšen večji avto za darilo 🙂 , ja tale stric je njegov dedi 🙂 . Isti pogled, ista sramežljivost, enaka sreča…

Ah, kako dobro se človek počuti, ko vidi nekoga tako srečnega. Ne vem, to je nekaj nepopisno lepega, veselega, nekaj kar se dejansko spet ne da opisat z besedami. Ko bi lahko, bi vsakič osrečila nekoga na tak način.


V rožicah

Od petka dalje sem veliko boljše volje. Za takšno razpoloženje ima boniteto kar nekaj “novih” ljudi. Hvala vam 🙂 .