Tag Archives: sreča

15.januar 2009

je bil v mojem življenju en prav poseben dan. Zunaj je bilo veliko snega, tako da sem po nekaterih pločnikih kar gazila po snegu. Ne, nisem in nad tem se nikoli ne pritožujem, saj to vedno rada počnem 🙂 .

Šla sem v foto Tabor nesti razvijat fotografije večjega formata in do mojih dveh, ki sta doma v bližini. In ker so bili prazniki ravno končani pri nas doma pa še veliko sladkarij, zlasti čokoladna klobasa, ki jo naravnost obožujem. Pod pogojem, da jo naredi moja babi, saj nihče drug, je ne naredi tako dobro. Na zadnjem obisku tam mi ni prijala in sem upala, da mi tokrat bo. Hm, pa mi spet ni. Tukaj je bilo meni in mojemu Lumpu že takoj jasno, da nekaj ni vredu. Saj sem sposobna tega pojest v velikih količinah 🙂 .

Ko sem odhajala od doma sem šla mimo lekarne in se pred lekarno spraševala ali naj vstopim ali ne. Namreč Lumpa ni bilo doma, je bil na terenu v Avstriji… Ampak radovednost me je premagala in sem šla po en test nosečnosti.  Po poti domov sem se skozi spraševala ali je to to ali ne. Opravila sva že nekaj testov v preteklosti, vendar takrat ni bilo takšne želje po plusu kot tokrat. Takrat je bila večja želja po minusu 😉 . A nekaj v meni je govorilo, da bo tokrat plus.

Ob prihodu domov sem takoj zavila v kuhinjo, po en jogurtov lonček in šla v kopalnico. Zelo hitro se je narisal plusek. Bila sem zelo vesela, a hkrati malo žalostna, saj sem bila sama. Zato sem hitro vzela telefon v roke in poklicala 🙂 . Ravno so odpravljali neke stvari na stroju in sem rekla, da če že stroj danes ne bo vredu deloval, je nekaj drugega več kot vredu narejeno 😉 . Čeprav sva se prej (kak dan ali dva prej) po telefonu pogovarjala, da bi počakala in skupaj naredila test, nama je bilo sedaj vseeno 🙂 . Bila sva vesela 🙂 .

Takoj za njim sem skušala priklicati svojo sestrično, ki je tudi meni oz. nama, takoj povedala za drugi plusek 🙂 . Vendar je ni bilo doma, zato sem zadevco pofotkala in poslala 🙂 . Zvečer se je pri meni še oglasil Lumpov brat in sem mu povedala, da bo stric 🙂 . Mamam sva želela povedat nekje istočasno, zato sva z njimi malo počakala 🙂 . Naslednja, ki je zvedela za nosečnost je bila najina prijateljica Melita, ki naju je “spravila” skupaj.

In sedaj imamo enega lepega, nasmejanega 4 mesečnega korenjaka, ki naju vsakodnevno razveseljuje s kakšno novo vragolijo 😉 . In upamo, da se nam čez leto ali dve pridruži še kakšen 🙂 .

Ah, vse skupaj je lepo in fajn 🙂 , uživajte in se ‘mejte radi 🙂 .


Presenečenje, zadetek v polno

Lani aprila, ko smo šli s stricem na pasjo razstavo v Celju, je stric imel hudo zagato. Ni vedel, katero kravato si naj “obleče” 🙂 . In me spraševal, kaj si mislim o dveh kravatah. Da ne bo pomote, nobena ni bila slaba, pravzaprav imata obe zelo zanimivo zgodbo v ozadju, ampak ni bilo to to. Tisto v čemer bi bilo meni všečno, lepo… In takrat mi je padla ideja v glavo 🙂 .

Imam prijateljico, ki dela noro dobre slike, kravate, poslikave na majice, … punca dela noro dobre zadeve. Vse ročno in vse prekrasno, da bi človek lahko to opisal z besedami 🙂 . In ker večkrat sodelujeva, ji včasih pomagam pri šolskih projektih, pri tehničnih zadevah… je vedno imela občutek, da mi je nekaj dolžna. Ampak, takšen občutek je imela RESNIČNO samo ona. Namreč je takšna pozitivna oseba in predvsem prijateljica, za katero ni nič težko narediti. In mi je enkrat vsiljevala denar za mojo pomoč. O denarju s strani prijateljev, žal ne morem slišat, niti ne želim. Sem mnenja, da si prijatelji, tisti ta pravi pomagajo takrat in kolikor lahko 🙂 .

In tako je enkrat spet načela to temo, … da mi je nekaj dolžna in bla bla bla… in sem rekla, da če mi naredi eno uslugo. Da imam enega, pravzaprav EDINEGA pravega strica, kateri ima “en problem” 🙂 . Ker je prava prijateljica, mi je priskočila na pomoč in rekla, da mi bo naredila kravato. Povedati ji moram samo kaj želim 🙂 . Torej dobila je navodila, da mora na kravati biti ime psarne in dve psički, katerih sliko sem priložila zraven 🙂 .

To kravato sem nameravala pokloniti stricu za njegov roj. dan, ki ga je imel junija. Vendar prijateljici, zaradi družinskih in študijskih obveznosti ni uspelo, in mi jo je prinesla za Lumpov rojstni dan. O kravati ne želim izgubljati besed, ker je fantastična, lepa, natanko tisto kar sem želela 🙂 .

No sedaj, je morala le dobiti novega lastnika. Vendar novembra je stric še prenavljal fasado doma, decembra sem bila polno zaposlena z Canonom, januarja Lumpa praktično skoraj ni bilo doma ali s(m)o bili bolani, na eni ali drugi strani. In danes oz včeraj, se je pokazala priložnost, da se letos celo prvič vidimo 😳 .

Ko sva prispela k njim, sem vzela iz avta svoj nahrbtnik in z njega vzela majhno vrečko, v kateri je bila kava in kravata. Stric se je nekaj zmrdoval, da kaj nosim neke stvari itd. Teta pa brez besed vzela vrečko in iz nje vzela najprej kravato in mu rekla, da to najverjetneje ni zanjo 🙂 . Stričev pogled, nasmeh,… kakor da bi pogledal osebo, ki je zadela veliki milijonski zadetek na lotu… majhnega otroka željnega sladkarij, pred tono sladkarij…. obenem veselje, sramežljivost, veliko čustev, ki se jih niti sam ni zavedal… Na trenutke, kakor da gledam Mihija in njegov pogled, ko je dobil kakšen večji avto za darilo 🙂 , ja tale stric je njegov dedi 🙂 . Isti pogled, ista sramežljivost, enaka sreča…

Ah, kako dobro se človek počuti, ko vidi nekoga tako srečnega. Ne vem, to je nekaj nepopisno lepega, veselega, nekaj kar se dejansko spet ne da opisat z besedami. Ko bi lahko, bi vsakič osrečila nekoga na tak način.