29. teden

Že nekaj časa sem se spravljala delat nosečniški avtoportret. Danes sem si končno vzela čas, si pripravila svoj mini studio in šla fotkat. Na srečo nama je zaradi pomanjkanja časa ni uspelo prebarvat v kakšno nežno rdečo barvo in je ostala bela. Pri fotkanju, pri slabi svetlobi je bela barva super . Namreč bliskavica se od nje odbija .

Delanje avtoportreta je kar zahtevna naloga, ampak nekaj slikic mi je uspelo, vendar jih je večina bolj za privat, nekaj je popolnoma brezveznih, nekaj jih je pa dejansko uspelo. Svoj podvig nameravam ponoviti še vsaj enkrat, saj sem dobivala ideje in sedaj se znam tudi orientirat.

Mnenja, zaželjena .

Jane Slalom Pro H19

No, končno ga imamo. Bitka za voziček Jane Slalom je neusmiljena. Pardon, rabljenega. Namreč moraš imeti hudičevo srečo, da ga dobiš za dobro ceno in da ti ga ne prodajo tik pre nosom. Ok, priznam lahko bi ga imeli že prej, ampak enega nisem želela vzeti, saj ga nameravamo obdržati še za drugega otroke, če bo . Namreč tisti je imel poškodovan športni del, ampak ta je tako ali tako največ v uporabi in zato sem tistega odklonila.

Nato so mi dva prodali pred nosom in je potem se je moj lov nadaljeval. Nakar sem našla enega lepega, malo rabljenega in cenovno ugodnega, ampak se nismo mogli dogovoriti za prevzem. Najprej so čakali na nov voziček, jaz sem čez vikende delala, nato so oni odšli na morje za 14 dni. Nakar sem jih teden dni skušala dobiti na telefon, žal neuspešno. In se na koncu odločila, da pokličem druge ponudnike, ki so se pojavili .

Ti so v tem času še malce znižali ceno (-50€), kar moram priznati, da mi je bilo ZELO všeč in še barva vozička mi je bila VELIKO bolj všeč kot pri prejšnjem . Tako smo se v soboto zapeljali v belo Ljubljano ponj

zraven osnovne opreme smo dobili še zimsko vrečo, ki je resnično topla in mehka ter dežnik oz. senčnik za sonce . Razlika v ceni med zadnjima dvema je bila 100€, vendar glede na dodatke bom rekla, da upravičeno . Na poti domov sem videla še eno presenečenje, ki se je skrivalo v torbi. V torbi je še bila podloga za previjanje, tega nisem pričakovala in sem vesela, da je. Vsaj za prvih nekaj mesecev, ker nama je ni potrebno kupiti , saj ne da bi bil to problem, ampak je fajn, če ni potrebno.

Sedaj sva športni del vozička in lupinico pospravila, košara in podvozje pa še morava, saj je vse lepo ohranjeno in se mi zdi škoda, da bi se gor nabiral prah .

Sedaj morava kupiti še samo malenkosti, ampak te bodo počakale , ker se nam nikamor ne mudi in imamo še kar nekaj časa.

Prvi nakupi

Včerajšnji praznik sva oz. smo izkoristili za potep čez mejo in nakup prvih večjih zadev za našega tamalega lumpa . Že pred mesecem dni smo skočili v toysa, saj so imeli takrat v akciji eno luškano posteljico za 150€ oz. nekaj takega . Vendar ko smo prišli gor, smo bili že prepozni, niso jih imeli nič več. Zato je veliki Lump, ki je veliko bolj vešč v nemščini, povprašal kdaj jih spet dobijo. In rekli so, da jih dobijo nekje junija. In takrat smo vzeli samo eno majčkeno darilo za Tinkaro, ki je naslednji dan praznovala svoj prvi rojstni dan in za na posteljico leteče medvedke za našega tamalega lumpija .

Pred včerajšnjim odhodom je Lump poklical gor in so mu povedali, da tiste, ki je bila maja v akciji, nimajo in da jo dobijo sredi julija. Ok, saj bi lahko še morda počakali 14 dni, vendar mi ni do tega, da se vozim v Avstrijo v času dopustov, saj je potem gužva za nazaj, nikoli ne vem, kako se bo moje počutje spremenilo (seveda razmišljam pozitivno, ampak nikoli ne veš) in smo se odločili za ta drugo.

En dan prej sva se še sprehodila po naši trgovini pikapolnici in malo pregledala cene, da jih znava približno primerjat z zgornjimi. Če sem že tam in če najdem kaj lepega, zanimivega in za dodatek še kaj cenejšega, potem tudi vzamem . Predvsem naju je zanimala posteljina in drugi morda malo večji pripomočki .

Na koncu smo kupili posteljico, ki jo mora Lump še sestaviti, kar jo bo v krajšem času, saj ga zanima, če je vse v škatli. Sam dela na servisu in organizira montaže ter ve, kako se kje kaj pozabi . Tako jo bova sestavila, dala gor še zavit jogi in ga potem avgusta do konca pripravila za našega Lumpija. V primeru, da ne dobimo obiska za par dni, sicer bomo to naredili malo prej . Zraven postelje smo dobili en komplet posteljine že zraven in ker je najin cilj, da otrok spi v svoji postelji, dokupila še dve posteljini zraven .

Nato sva našla še eno tako lepo, nežno dekico,

ki se ji nisem znala upreti, saj je bila tako prijetno mehka. Me je Lump zabaval, da ne ve za koga bo na koncu tale dekica. Za naju ali tamalega .

Temu kompletku:

se tudi nisem mogla upreti . Namreč je tako lep in mehek . Upam samo, da mu ne bo premajhen, čeprav je št. 50. Manjše številke skoraj ne upam kupovat .

Zraven sva kupila še tudi nekaj bodijev, saj teh ni nikoli premalo. Bodije sva vzela v C&A, saj so nama bili cenovno ugodni in všečni. Zelo všeč mi je bil tale:

in tale:

Ah, mali komaj čakava, da se nama pridružiš .

Tako sedaj imao posteljico, nekaj stvari za obleči, tako da nag ne boš . Jutri, če bo vse vredu, dobiš še prevozno sredstvo za naslednji dve leti .

Dober film

Po dolgem času sem včeraj spet na naši televiziji gledala en dober film. Namreč že nekaj časa razmišljam, zakaj sploh plačujem naročnino. Ponavljajo se sami stari, glupi, znucani filmi. Večina brez zgodba in resnično nič uporabnega. Ja, vem, da bi bil moj čas veliko pametneje uporabljen, če bi prebrala kakšno knjigo ali počela kaj drugega bolj pametneta, ampak zvečer okrog 21te ali 22te, mi najbolj paše dat vse štiri od sebe in uživat v kakšnem filmu/dokumentarcu (ok, ti so prej okrog20ih na National Geographic, National Planet in Animal planet (moj favorit )) ali zanimivi seriji.

Pop TV in kanal A že kakšna dva meseca ponavljata stare serije, ki smo jih v tem obdobjih videli, nekatere so sicer še vedno zanimive, a večina že znucanih (ala Dr.House, Prison Break, Shark, ne vem mogoče še kaj).  In tako vedno pristanem na hrvaškem programu, kjer vrtijo stare filme iz 80ih ali še starejše. Kar me niti malo ne moti, saj imajo te VEDNO zanimivo zgodbo. In filmi z zgodbo me pritegnejo. Ok, priznam pa tudi, da znam uživat v kakšnih risankah, ravno tako . Pač sem en velik otrok, ki nikoli ne želi odrasti .

In s tem tednom je Pop tv uvedel nočni filmski maraton. Dosedaj nisem utegnila pogledat nobenega – vse do včeraj, ko me je pritegnil film z naslovom Navadni ljudje.

film je letnika 1980, ampak resnično vreden ogleda. Po mojem mnenju bi si ga moral ogledati resnično vsak starš. Če le imate nekaj časa na voljo, si ga oglejte do konca, ne bo Vam žal.

knjige in nočna mora

Prejšnji mesec sem si kupila knjigo Nega matere in otroka. Namreč ob prelistavanju v knjigarni se mi je zdela zelo priročna. Saj je res, da na internetu najdeš vse informacije, ki jih potrebuješ, vendar je to medij v katerega lahko piše čisto vsak, ki ni nujno, da ima kaj pojma o vsem tem. Nekako še vedno bolj verjamem (zdravstvenim) zadevam zapisanih v knjigah .

In tako, ko imam nekaj odvečnega časa, si jo vzemem v roke in preberem kaj ven. Tako sem v nekem xy tednu prebrala, da se začnejo nočne more, o tam ali bo otrok zdrav, … Pa sem se temu, tako zlahka nasmejala in se malo delala norca na to temo. Napaka!

Namreč v soboto sem delala 9h na nogah in prvič, mi je bila res muka. Vsako soboto okrog 11.00 mi je slabo. Zakaj? Nimam pojma samo naenkrat se moram vsest, ker imam občutek, da bom skupaj padla. Vse ostale dneve, ure je vse super. Zato mi je ta 11.00 ZELO smešna . Vse sobote sem dosedaj zlahka preostale ure oddelala in je bilo ok. Tokrat je bilo pa drugače. Prava muka, sploh zadnji dve uri. Potem me je pa še Lump zvlekel k njegovi mami na obisk oz. večerjo . Saj hvala ji za večerjo, ampak stopmice do 2. nadstropja po 9h urah na nogah so bile prava muka.

Po resnici povedano, komaj sem čakala, da pridem domov, se slečem, spravim na kavč ter dam vse 4 od sebe. Mogoče pogledam še kak film, še to se mi po resnici povedano, ni dalo . Zaspala sem v dnevni sobi in se okrog 3h zjutraj preselila v spalnico. Tam pa bolel trebuh, mali se še nekaj premetaval,… nič kaj prijetno…

Posledice so bile še včeraj. Samo ležala bi, nikamor šla. Ampak ker je bilo tako lepo vreme in svetovni oblaki za fotkat, me je Lump spravil ven. Šla sva na sprehod od Marlesa do Limbuša. Na tem sprehodu pa našla tudi lepe, mirne in zanimive kotičke ob Dravi. Jap, sprehode ob Dravi oz. splošno vodi so nama najljubši . V vsem tem času sva morala hodit, ker stanje, me je ubijalo, noge bolele, …. AAAA, ne da se mi , ampak pasalo pa je . Še bolj pa namakanje v topli vodi, v bani. To je sprostilo moje telo in je bilo super .

Ponoči pa sanjam… da na pregledu pri ginekologinji, kjer se je naenkrat znašel en prfoks iz srednje šole, ki ga takrat nisem preveč marala . In polno ljudi, ki jih ne poznam… kakor da so imeli neko srečanje zdravnikov. Pri pregledu ni bilo ginekologinje, ampak samo sestra, ki je rekla, da ne smem početi ničesar več, samo počivat… ker se je maternični vrat odprl in da moram pazit, ker bom ziher rodila prej kot je napovedano, tudi če pazim… AAAA! Panika. Poiščem ginekologinjo, ki sta naenkrat bili kar dve, nobena me noče še enkrat pregledat,… Za naslednji datum pregleda mi napiše 10 dni po porodu. Gledam začudeno, zmedeno, jezno,…  Kaj pa še dva meseca? Mislim v času nosečnosti imamo preglede na 4 tedne!! In a res ne smem nič? Ne smem it na morje?! Še stvari za otroka morava nabavit, saj doma praktično nimava nič.

Nato se oblečem, hočem it v dvigalo (ginekologinjo imam v 5. nadstropju), nikjer nobenega,… Sama tečna, jezna, kličem Lumpa, da bi prišel po mene. Ko ga končno prikličem, pravi da ima sestanek in da ne more… Kako naj pridem domov?! (40 min peš od doma do ginekologa drugače) Spet ga kličem, gnjavim, da si naj najde zamenjavo, saj mu moram par stvari povedat, kar pa ne želim preko telefona…Tukaj sem se potem zbudila .

Upam, da 7.7 pridem še domov s pregleda , da še skočimo na morje in nabavimo osnovno opremo za našega navihanca.

Torej, ja v nekem določenem tednu se pojavijo moraste sanje in ne podcenjujte stvari zapisanih v knjigah .

Naša parcela

Pred cca. 20 leti sta moja starša kupila zgornjo parcelo (tam kjer je rjavo). Nato čez nekaj let ločila. V vmesnem času nakupila osnovne potrebščine za začetek gradnje takrat naše bodoče hiške. Nato sta se ločila.

Nato  se je ati smrtno ponesrečil avgusta 1992 in od takrat je parcela stala na miru. No, čisto na miru ne. Vsaj po pogovoru sosedov so se čez njo fletno sprehajale srnice, v njej bivale kače, občasno jo je nekdo pokosil. Kdo? Nimam pojma, ampak hvala mu . Ta parcela je od Maribora oddaljena cca. 30 min in je kar fletna, sploh sedaj ko je pokošena in je dosedaj mirovala.

Vse do prejšnjega tedna, ko me je poklicala ena gospa in rekla, da jo parcela zanima in če je na prodajo. S tem vprašanjem me je ZELO presenetila, saj vem, da obstaja, ampak o prodaji nisem oz. nismo razmišljali. Namreč sedaj se parcel (nepremičnin na splošno) tako ali tako neizplača prodajat in predvsem  sem nanjo še vedno čustveno navezana. Nato povem mami, da je nekdo klical za parcelo in ona je takoj za prodajo, seka po temeljitem pogovoru doma, tudi. Jaz zadržana in normalno, večina prevaga.

In zato smo se sedaj skupaj odločile, da parcelo sicer prodamo, vendar je ne mislimo prodati pod ceno. Namreč nobenemu izmed nas se sedaj ne mudi. Uredili smo jo tudi, saj če je v doglednem času ne bi, bi lahko plačali kazen. Vendar smo tudi to s prijaznim sosedom uredili.

V kolikor ne dobimo prave cene, bo ostala. Že sanjam, kako fajn bi bilo (po eni strani) tam živet. Vstran od glavne ceste, blizu avtocesta, železniška postaja, mali potok nekje malo bolj vstran, še nisem šla na sprehod tam dolgo, da bi znala povedat. Vendar hkrati malo daleč do vrtca, šole ipd. Bi pa bil to vredu piknik prostor ali vikend.

Ah, bomo videli, kaj se bo še z njo zgodilo .

Dobrodošel

Rene .

Evo Maks, sedaj pa čakamo še samo tebe . So ti drugi priskrbeli moško družbo v širši družini .

Te bo trebušček bolel…

Lani, poleti, enkrat sva šla z Mihijem v Mariborsko mlekarno po sladoled. Tam mu kupim sladoled, lučko, ki si jo je sam izbral ter jo po poti do domov tudi pojedel . Za nas ta velike (sestrično in njenega moža, Ivo, sebe in morda še koga) pa kupila 1000ml Planico. To je bilo pred kosilom.

Po kosilu smo si pa ta veliki tudi privoščili sladoled. Seveda, normalno “veliko dozo” in tamalemu namenili tudi en manjši del. Ko smo pojedli prvo rundo, smo si vzeli še drugo… To pa njemu ni bilo najbolj všeč. Namreč on bi tudi, ampak dva sladoleda v 2,3 urah razlike sta zanj povsem dovolj. In tako, ko si je Iva sama dajala sladoled v skledčko, je mali tako čisto resno in mirno rekel:” Iva, ne smeš več sladoleda. Te bo trebušček bolel, če ga boš preveč, veš .

Tega sem se spomnila danes, ko sem nama pripravljala sladoled.Namreč brez njega sem zelo težko v zadnjem mesecu dni. Mislim, da ga že dolgo nisem toliko pojedla kot sedaj .  Miha ima še več takšnih zanimivih in pametnih izjav iz preteklosti. Morda še kakšno kdaj zapišem, če jih ne bom dobila po riti .

Life is …

Through The Eyes Of A Child lyrics

Sweet innocent child, with your open eyes,
you´ve seen us foul,
we really are
And I know that we will be tomorrow to their
how can held this glory day?
And I wish that this world will embrace you from magic stars and mystery.
My open heart…

Refrain:

Why did we make it so hard, this life is so complicated
until we see it through the eyes of a child.
Why did we make it so hard, this life is so complicated
until we see it through the eyes of a child.

I know you, I´ve seen your face before you brought me to this open door afraid to walk through
Please take my hand
And I know that they’ll be tomorrow to their
how can held this glory day?
And I wish that this world will embrace you from magic stars and mystery.
My open heart…

Refrain:

Why did we make it so hard, this life is so complicated
until we see it through the eyes of a child.
Why did we make it so hard, this life is so complicated
until we see it through the eyes of a child.

Se strinjate?

easy vikend

Že nekaj časa nisva imela tako praznega vikenda. Brez obveznosti za oba dneva. Ko točno veš, da moraš biti ob tej in tej uri tam in tam, in početi točno nekaj. Namreč od aprila sva imela vsak vikend takšen. Ne rečem, da ni OK, ampak nisva imela tistega najinega časa zase,ki ga imava ponavadi ob koncih tedna.

Spiva dokler nama ugaja, ko se prebudiva, preživiva še nekaj časa v postelji se pogovarjava, načrtujeva kaj bi počela tisti dan, ali enostavno ne počneva nič . Že prejšnji teden mi nekaj ni odgovarjalo, nekaj mi je manjkalo. Enostavno mi je manjkal čas samo za naju, čeprav se vsak dan vsaj 2 uri sprehajava in pogovarjava. Tako sva to soboto, končno imela nekaj takšnega časa. Prav čudno je bilo, da sva doma, da sva (skoraj) sama. Pri kosilu je Lump rekel, da se mu zdi, da je sredi tedna in da je nek praznik .

Čeprav sva včeraj bila na prvem pikniku letos , marčevski je letos odpadel, saj je njegova teta praznovala 50tko v lokalu. “Stara” zbrana družba, nekaj novic, nekaj novih zgodb in novih ljudi. To vse paše na Urban in mi je zelo prijetno . Edino včeraj sva imela uro, kdaj morava biti tam in bila sva celo med prvimi . In še celo najdlje sva šla peš, čeprav sem se jaz na začetku bala, da ne bo šlo , ampak je. Še celo koš ni ostal nedotaknjen, sicer z odbojkarsko žogo, ampak bolje išta nego ništa pravijo .

Po dobrih lepinjah, čevapih, perutničkah, bučkah in gobicah na žaru, smo obsedeli na klopeh in se pogovarjali. Nekateri so odigrali par rund odbojke. Jaz bi še igrala odbojko, vendar priznam, da me je strah njihovih servisov in mojega trebuščka . Bomo pač naslednje leto. Na otroka bo pa že popazila kaka teta tam. Imam občutek, da se ne bodo preveč branile . Ali pa ata, ki ni preveč navdušen nad tem športom .

Ker sva jih imela dovolj sva se zapeljala na pokopališče, prižgat svečko svojima očetoma in se nato zapeljala v Rače. Natančneje njihove ribnike . Tam je ogromna površina sprehajalnih poti, zanimivih in lepih živali, ki jih skoraj nihče ne moti. Tako sva včeraj uživala v družbi kačjih pastirev, mnogih žabic, labodov, račk in dveh štorkelj, se sprehodila mimo treh ribnikov in ugotavljala, da bo ta točka v naslednjih letih zelo obiskana z naše strani . Edino za kar je potrebno poskrbeti je to, da se uporabiš sredstva proti komarjem, ki jih tam resnično ne primanjkuje in tudi za klope. Midva sva imela včeraj srečo, domov sva prišla brez njih. Čeprav jih je Ronja (kuža), na Urbanu, ne vem kje staknila .

Čeprav sva bila na račkih ribnikih letos že nekaj krat vsakič najdeva kaj novega, zanimivega in vrednega raziskovanja ter fotorafiranja. Slovenija je zelo lepa dežela . Rače in rački ribniki naju pa kmalu spet vidijo, ko bova oborožena z obema fotoparatoma, ker drugače se skoraj skregava, kdo bo kaj slikal . Ja, sva že malce razvajena .