Pravi čas?

Par minut po tem, ko sem rodila Maksa, sta mi prijazna babica in porodničar rekla, da se vidimo čez kakšni 2 leti. Ta veliki lump je pa takrat samo z veseljem potrdil. Takrat, čeprav me porod ni bolel, sem rekla, da ne vem, če bomo še kdaj prišli sem.

Hmm, moje besede so se čez 14 dni že spremenile. Porod je bil pozabljen, bolečine, če sedaj pomislim niti ni bilo takšne. So me in me še vedno določena dejanja bolj bolijo kot sam porod. Saj ko vidiš in prineseš domov tako malo štručko, ne moreš, da se ne bi veselil in želel še kakšne.

Sama imam zelo, zelo rada otroke. Vedno ko sem razmišljala o sebi, partnerju in družini, sem si predstavljala veliko družino. Ne vem od kod mi to. Vendar sedaj vedno bolj ko razmišljam o veliki družini mi je sama ideja zelo všeč, ampak ne želim si, da bi živeli v malem stanovanju, redkokdaj obiskali morje… Priznam želim si tudi sama videti še kaj sveta, seveda skupaj z njimi. Vsi začetki so težki in jaz ostajam optimist 🙂 .Nikoli ne reči nikoli… No pa sem zajadrala nekam 🙂 .

Ob nerazumevanju moje bližnje okoli za naše novega člana, je bilo moje prvo leto precej naporno. Razen partnerja in nekaj prijateljev, nisem imela nikogar, ki bi se lahko zanesla nanj. Da bi malo popazil na Maksa in bi šla sama kam. Sedaj bi ga pustila, vendar imava oba z velikim lumpom toliko dela, da tistih par uric na dan in vikende, ki jih imamo zase, niti ne dam. Gremo skupaj in počnemo stvari skupaj 🙂 . Kajti sama sem sprva razmišljala o dvema otrokoma, eden in kaj kmalu drugi zanjim. Vendar se ni izšlo.

Sedaj ko Maks hodi v vrtec, sama imam zaposlitev in tudi služba velikega Lumpa je stabilnejša, počasi razmišljam o novem članu. Potem ko sem videla, da ne bo majhne razlike, sem začela razmišljat o razliki 30 mesecev… Tej razliki se počasi, a vztrajno približujemo… In moji dvomi so vedno glasnejši. A je Maks pripravljen sprejet dojenčka? Kako ga bo sprejel? Ljubosumnost bo prav gotovo kakšna, saj se mu sedaj veliko posvečamo. Dojenje?! Z dojenjem še tudi nisva zaključila. Ok z novo nosečnostjo in spremembno mleka je možno, da se odstavi sam, ker sedaj nam to ne uspe. A smo vsi skupaj pripravljeni na še enega člana?

Prepustili se bomu in videli kako bodo stvari stekle. Malo bomo še preračunali in potem akcija. Zelo si želim družbe za Maksa, saj ko vidim, kako sta veliki Lump in njegov brat povezana, tudi sama pogrešam brata ali sestro. Vedno sem si želela imet, a žal ni šlo 🙂 .

Maks knjigoljub

Berem rada, zelo rada. Berem vse knjige od limonadic do malo resnejših in strokovnih knjig. Približno mesec dni tudi otroške knjige 🙂 .

Pred mesecem dni, ko sva bila z malim lumpom sama, sem Robiju naročila, da nama MORA v čimkrajšem času narediti v spalnici lučko, da bova lahko brala pravljice. Robi je naš pridni stric električar, ki nam ugodi vse naše električne želje, tako sem po 18. mesecih dočakala fiksno lučko na svoji strani postelje. Prej je bila ena namontirana z klipsno gor, vendar imamo enega zaljubljenca v lučke, ki jo je kakor hitro je lahko stal, na hitr’co odmontiral (beri odlomil).

Tako sem večernemu ritualu večerja, kopanje, dojenje in spanje, dodala pravljico. Sprva sem pričakovala pritožbe, ampak začuda jih ni bilo. Prvi teden je celo ob pravljici kdaj zaspal, ob luči. Nisem mogla verjeti učinku. Namreč naš mali lumpek je zaljubljen v luči od 4. meseca starosti. Da o veselju v veselem decembru in pisanih lučkah sploh ne govorim.

Pravljice o H.C. Andersenu, ki sem jih kupila na sredini nosečnosti, niso zanimive, strani v knjigi so preveč puste, mu niso všeč. Ob nakupu knjige Moj prijatelj Piki Jakob sem bila v dvomih, da bova midva to lahko brala, ampak presenečenje… ta knjiga mu je bila zelo, zelo všeč. V slabih treh tednih sva jo prebrala po dolgem in počez in še enkrat nazaj. Noro dobra knjiga… Zelo mi je všeč naslednji, zadnji odstavek v knjigi:

In tako potujemo, v resnici in v sanjah, na severni tečaj in pod Rožnik, smejemo se opicam v kletkah in sedimo na saneh, ki jih vlečejo psi skoz polarno pokrajino. Čarovniki smo in učenci, kljukci in mile jere, radovedneži in poredneži.

Da bi še dolgo tako potovali.

Kajetan Kovič, Moj prijatelj Piki Jakob, str. 116

Prejšnjo soboto  sva od babice dobila za darilo knjigo Čudežne basni od založbe Grahovac, ki je kar obsežna in danes zvečer bova prebrala zadnje 3 pravljice.

Jupi, vesela, zelo vesela, da naš mali škratek ob obsedenosti z lopatkami, bagerji, si najde in vzame čas za knjigo.

V kolikor ste tudi sami mali knjižnji molji bom zelo vesela še kakšnega priporočila 🙂 .

 

ni naslova :)

praktično se vsak dan spomnim, da bi lahko kaj zapisala na ta blog, vendar mi zmanjka časa, volje… nikoli mi ne zmanjka materiala.

Eno izmed opravičil je lahko Lumpova tri tedenska službena odsotnost in aktivno preživljanje časa z malim lumpom, končno samozaposlitev,… dela je toliko da ne vem kje se naj lotim in kako. Skušam uživat v vsakem dnevu posebej.

Saj ne morem verjeti, da sva bila s tamalim lumpom doma tri tedne sama. In zmogla sem skoraj vse. Priznam stanovanje ni bilo vedno pospravljeno, posoda tudi ni bila vedno sproti pomita… Vmes sta babici skočili na pomoč vsaka z 2 urnim varstvom. Služba je služba in v mojem primeru je ne more narediti skoraj noben drug. Namreč pomoč, v obliki babic je pri meni, zadnja obcija.

Mali lump je postal prava čveka, govori samo besede, skoraj z vsemi se zmeni sam. Teče, hodi, naprej, nazaj, ritensko, po stopnicah gor, dol… Ma ta pravi dečko je že. Počasi bo čas, da dobi družbo, da ne bo tako osamljen 🙂 . Kako se hitro opazi razlika, kadar sva sama ali je kdo zraven. Sploh ati in kakšni njegovi prijateljčki, me ne potrebuje več, kakor hitro sva sama, je pa skoraj naliman name. No, saj ne vedno… odvisno tudi od dneva. Presenečena sem tudi nad tem, kako lepo (zaenkrat še) deli stvari. Upam, da se to ne spremeni.

Nič grem po malega lumpija v vrtec in na sončka z njim za kakšno urico, pol na kosilo in akcija dalje…

Ponosna mama

Zadnje čase sem vedno bolj ponosna na svojega malega Lumpa 🙂 . Vsak dan je bolj samostojn, vsak dan je boljši 🙂 .

Je sam iz svojega krožnika 🙂 in večino kolikor misli oz. želi poje sam 🙂 . Vedno je pa še mati tečna in mu potisne še kakšno žlico v usta 😉 .

Pije iz kozarca sam. Lepo prime lonček ali kozarček v rokice, nagne in spije 🙂 . Ok, saj se že zgodi kakšna nesreča, ampak to se zgodi tudi nam odraslim 🙂 . In uff, jezna na eno tečno babico iz vrtca, ko je rekla, da samo dojenčki pijejo iz flaške. Ja, v vrtec mu še vedno dam zraven flašo (s športnim nastavkom) s čajem. Njena vnukinja (konec februarja bo stara 2 leti), ki je zelo boga po njenem mnenju, ker je z dojenčki v skupini  in veselo vleče dudo. Ma enkrat še butne takšno brezvezno, bom samo rekla, Da naš je res star le 17 mesecev, ampak dude pa nikoli ni imel. Flaše s cucljem pa ni videl že skoraj 10 mesecev 🙂 . Bravo moj fant!

Slišati je tudi prve besede iz njegovih ust 🙂 . Prva beseda je bila mama 🙂 Jupi, moj mali priden fant, kako fajn je tole slišat. Ok, sem že slišala, da me je kdo poklical mama (otroci od prijateljev, sorodnikov med igro, ko so se spozabili 😳 ), ampak ko tvoj otrok reče mama, je pa … hm… ostaneš brez besede 🙂 . Potem ata, ata, ata 🙂 , da se slučajno veliki Lump ne bi počutil zapostavljenega 🙂 .

Sosedje imajo muco in on bi jo cartal vsak dan, če bi jo lahko 🙂 . In enkrat, kosva bila zunaj je bila muca na balkonu, sem bolj za šalo kot zares rekla, kako pokličeš muco. Maks pa kar mav. 😯 in to tako nežno, srčno, da bi se človek kar stopil zraven 🙂 . Pol mi je še nekajkrat ponovil, ampak ker je bila mama tečna, je nehal oponašat muco. Vse do prejšnjega tedna, ko sva se sprehajala med policami v Šparu. Šla sva med hrano za živali in je videl mačjo hrano in rekel MAV. Ti ti moja mala rit… in sedaj, ko mu rečem, kako pokličeš muco najprej začne ploskat, pa mu rečem, najprej pokliči muco, pa bova skupaj ploskala 🙂 . In imamo še lopata, gaga, nana,…

Ah, je moj svet lep :).

jaz?

Kdo sem jaz? Kaj si želim? Kaj želim počet? Na kakšen način želim to počet? To so glavna vprašanja zadnjih nekaj mesecev. Da želim imeti svoje podjetje, je jasno že nekaj let. Da je ta pot težka, naporna,… si predstavljam. Žal mi je samo, da se nisem tega lotila že prej, pred parimi leti.

Vendar gledati nazaj je nesmiselno. Moram vzeti stvari v svoje roke in delat tisto kar si želim že, hm vsaj 10 let, če ne več. Mediji so me vedno privlačili. Televizija, radio, filmi, fotografija,… Vse to, vendar se nikoli nisem videla v ospredju oz. v prvi vrsti. Nekje v ozadju, kjer se dogajajo prave stvari, kjer je tehnika, kjer se pripravlja vsebina, načrtuje in potem vse to da v izvedbo 🙂 . To je tista magija 🙂 .

Odkar obstaja splet, sem si vedno, vedno želela delat vsebine za na splet. Vse od začetka do konca. No, edino kar me nikoli ni privlačilo in me najverjetneje nikoli ne bo, je biti pred kamero. V času študija sem to izkusila, moram reči, da ni tako zelo slabo, ampak ni pa zame. Naredila sem tri prispevke, ki so bili vsebinsko takrat zame vredu narejeni, vendar sem vztrajno gledala, da se me v kadru vizualno ne opazi 🙂 .

Odkar vem, da obstaja internet, me zanima čisto vse kar je z njim povezano. Zanima me oblika, koda in seveda vsebina, skratka vse. Dosedaj odkar delam spletne strani, sem se naučila, da kodiranje ni zame oz. to sem že vedela v srednji šoli 🙂 (SERŠ, maribor). Namreč meni je popolnoma jasno, kako deluje nek program, kaj potrebuje od zank, polj itd. Ampak to spravit v pravilni vrstni red! to je zame muka in iskat tiste napake, kriza… ne hvala! Na srečo je planet Zemlja dovolj velik, da premore toliko različnih ljudi, ki imajo različne želje, navade, cilje, da med njimi obstajajo programerji 🙂 . To so po moje namreč ljudje z veliko mero potrpežljivosti ;), ki je jaz nimam. Čeprav če je potrebno, se bom vsedla in naredila tudi to. Oblikovanje… hmm, to diši zelo, zelo lepo. Spletno oblikovanje še toliko bolje dokler ne začneš razmišljat o tem, kako boš stran spravi v življenje s CSS, JavaScriptom, Flashem 🙂 in pričel bitke z različnimi brskalniki. To je pa posebna bitka, ki ima svoje čare in je fajna 🙂 . Vsebina… hmm tudi to diši zelo lepo. Vsak dan se naučiš in spoznaš nekaj novega, raziskuješ,…

Jaz bi rada počela vse natančno, držala se rokov in da bi stvari izgledale tako kot morajo. Zraven tega bi še doma skuhala kosilo, pripravila večerjo, brala pravljico Maksu, ga dala spat, pogledala še kakšno serijo in zraven še prebrala kakšno knjigo zase (strokovno, kakšno čisto bla bla knjigo za sprostitev,…). Ko bi obstajal kakšen zamik časa… Če nimate ideje kaj bi počeli, dajte razmislit, kako dnevu podaljšat čas? 😉  A je kdo, ki mu vsaj polovica od tega uspe? Prosim za recept 🙂 .

 

Prvič sama

V četrtek je ta veliki Lump odšel v tujino na teren, prvič odkar imava tamalega Lumpa. Res me je zanimalo, kako se bova znašla, ko ga ne bo. Saj mi je ta velik Lump v veliko pomoč, kuha in pospravlja, če je potrebno.

Ampak imela sva se noro dobro 🙂 . Celo kuhinja je pospravljena, dnevna soba tudi, še miza v jedilnici izgleda spodobno 🙂 . Edino PP stolček čaka, da ga damo na odpad, ker je neuporaben 🙂 .

Z Maksom sva bila malo pri babicah, malo sva bila pa sama. Sva se cartala, brala knjigice, plesala, se delala malo norca drug iz drugega, …  Vmes sva se tudi malo skregala, ampak nič hudega, nič posebnega… sva se hitro nasmejala in šla dalje.

Edino danes zjutraj je Maks pričakoval, da bo ati že doma. Saj tako je bilo mišljeno, da bodo prišli v ponedeljek ponoči, vendar so prepozno krenili iz Belgije. Utrujeni od vožnje so se pametno odločili in prenočili nekje v Nemčiji.

Je bil smešen Maks danes zjutraj. Se zbudil, vsedel na posteljo pogledal na atijevo stran in začel delat z rokicami ni-ni. Sem ga hotela stisnit k sebi, da bi se vlegel, ampak me je dvigoval… Morala sem vstat, ga vzet in it z njim v dnevno sobo. Vmes ata-ata-ata,… ko sem ga takole poslušala me je kar malo stisnilo… bogi moj mali mucek… Za tolažbo sem mu prižgala računalnik in mu predvajala tole:

ga vedno, čisto vedno spravi v dobro voljo 🙂 .

Vmes sem še poklicala atija po telefonu, sva bila hitra jutranja budilka. Ja, ati sedaj prihajaš domov, ne bo več spanja do 7.00. Ali pa se bo naša mala ura spet prestavila, bomo videli 🙂 .

Sedaj samo stiskam pesti, da ati pride domov preden grem po tega malega škrata v vrtec. Ne bi rada spet videla žalostnih okic in rokic, ki delajo ni-ni.

16 mesecev

ja odkar smo skupaj 🙂  . Na začetku smo se lovili, spoznavali, bili v dvomih, jezni in vse kar pride zraven, ko si pač prvič starš. Skrbiš za eno malo neobogljeno bitje, ki ti zna vse povedat, čeprav včasih podvomimo v njih.

Našega otroka je skupaj en sam smeh, pucanje, plazenje po elementih, dojenja, cartanja, lubčkanja, norenja, skrivanja, joka, kreganja, veselja 🙂 .

Fascinira me, kako si vsak dan želi sesat, čisti prah, sesat. Od božička je dobil svojo smetišnico in metlico. Zakon sta. Ni mi pa jasno od koga je to podedoval 😳 . Sama namreč nisem manijak na čistočo. Ok, tudi za umazano ne, ampak bolj umazano kot čisto. In ne mika me sesanje po urniku (nekajkrat na teden, če to ni potrebno), umivanje tal, … Ampak Maks bi to počel vsak dan. Tudi menjaval posteljino. No, upam, da ga to v puberteti ne mine .

Je pa tudi zaenkrat tak prijazen fant, pomaha vsakomur (ok, malo včasih naskrivaj, ker mu je nerodno 🙂 ), sočuten (kadar gre pred prijateljem iz vrtca domov, ga kar malo žalostno gleda), rad da lubčka kar tako 🙂 , carta medvedek je tud 🙂 , radodaren, rad kuha,… Upam, da se to v prihodnosti ne spremeni.

Ok, sedaj pa bom nehala, da ne boste dobili sladkorne 🙂 . Naš fant je en tak super fejst fant in naj takšen tudi ostane 🙂 .

o mamah in babicah

Biti nekomu mama je zame privilegij. To je nekaj kar ni dano vsakomur. Poznam nekaj parov, ki so si dolga leta prizadevali, da bi imeli otroka in jim ni uspelo. Zato cenim vsak trenutek, ki ga lahko preživim z otrokom. Kadar me potrebuje, sem tukaj.

Moji mami to ni preveč všeč. Pravi, da je razvajen, da je mamin sinček in ne vem kaj vse. Res sem, ko je bil majhen zahtevala, da se ga pravilno dviguje, nosi itd. Predvsem to ji je bilo napoti in naporno. No, obema babicama. Sama Maksa nisem postavljala na nogice, kadar je imel priložnost in možnost, se je sam. Vsega kar sedaj zna se je z malo moje pomoči naučil sam.

V tem vmesnem času, preden se je naučil hodit, sem poslušala, kako sem lena mama, da ga ne sprehajam,… da s tem ni nič narobe, saj sem jaz tebe tudi… AAAAA! Tukaj se mi je sprožil alarm, ker moja draga mama, ti mene nisi nikoli vzgajala. Ti ne veš kaj pomeni imeti otroka in ga vzgajati. Mene sta vzgajala ati in babi. Ti si pa skrbela zase. Zato da si lepo oblečena, da imaš čiste čevlje, vsak mesec novo frizuro,… To si vedno znala in za te zadeve tudi pri meni poskrbela, ampak jaz sem imela drugačne želje od tebe 🙂 .

No, priznati moram, znala si me skregat za vsako slabo in lepo oceno, oblečeno trenerko, branje knjig, poslušanje drugačne glasbe, pokazat, da so moje prijateljice boljše od mene. Da o tem, da niti ne znaš poslušat raje ne bi,…

Ampak jaz ti to sedaj oprostim, saj vem, da si samo ena izmed kokoši v kokošnjaku. Želim si samo, da boš nekje v sebi našla dovolj volje, da se spremeniš in ugotoviš, da imaš krasnega vnuka.

Menim, da od babic ne pričakujem čisto nič posebnega. Ne želim, da ga silijo v gledanje risank, govorjenje, stvari, ki jih trenutno še ne zmore ali ne želi. Sladkarije v zmernih količinah, zaradi zobkov, ker nima dobre kvalitete zob. Želim, da prisluhnejo njegovim željam, ker zna zelo lepo izrazit kaj si želi, samo prisluhnit mu je potrebno 🙂 .

Branje knjig, izdelava načrtov in realizacija

Lani avgusta sem bila prisiljena začeti razmišljati, kaj bom počela, ko bo naš fant odkorakal v vrtec. Nekako sem si v glavi zamislila naslednja dva načrta.

1. Maks gre lepo v vrtec. Prvi mesec (september), najprej 2h vrtca in počasno podaljševanje oz. prilagajanju njemu, saj ga pred tem praktično nihče ni pazil. Če bi šlo brez bolezni bi bil do konca meseca lahko ostal do kosila, vendar smo dobilo šesto bolezen. Nič hudega, nič resnega in smo malo podaljšali uvajanje. Da skrajšam, konec oktobra je že brez problema spal.  Novembra je že z veseljem hodil v vrtec.
2. Sama začnem delat. Nekje, nekaj.

En dan pred dnevom D, kot mu jaz rečem, sva se z velikim Lumpom na sprehodu prepirala. Jaz vztrajno trdila, da vzamem službo pri velikem poku, on da naj vztrajam pri svojem podjetju in tu razvijam ideje ipd. Trmasta kot sem, 😳 oven, sem vztrajala, dokler nisem na gmailu dobila mail.

V mailu sem dobila super truper mentorja, ki mi pomaga pri ustanavljanju s.p. Sicer mi je svetoval malo drugače kot sem jaz to izvedla. Ja, spet oven, ki dela tako kot njemu paše. In v tem trenutku mi je žal, da mu nisem vsega zaupala, saj bi bilo enostavneje in morda boljše. Ampak sedaj je tako kot je 🙂 .

Enkrat sva se dobila septembra in sedaj pred božično novoletnimi prazniki. In že septembra mi je dejal, da naj preberem knjigo Milijonarji o sebi. Moram vam priznat, da mi je žal, da sem tako dolgo čakala. Knjiga je superca 🙂 . Nato sem za nalogo dobila še da preberem knjigo Bogati očka, revni očka in Kvadrant denarnega toka. Od zadnjih dveh sem prebrala samo prvo, druga še čaka.

Znana sem po tem, da veliko razmišljam, načrtujem, ampak toliko razmišljanja in akcijskih načrtov, priznam, da še nisem imela. Komaj sem čakala, da minejo prazniki. Sedaj sem polna energije in si iščem stvari za delat. In nekaj sem že našla, nekaj še pa bom 🙂 .

Želim si, da mi vsaj polovica tega uspe 🙂 . Moje podjetje, je moj otrok tega leta. Naslednje leto ali pa konec tega, če ne bom mogla dočakat naslednjega , pa pravi otrok. Bomo videli kako bomo razpoloženi 🙂 .

Maks

Pred skoraj dvema letoma sem izvedela, da te bova imela. Takrat in celih devet mesecev, sem se spraševala kakšen boš. Kakšen bo tvoj karakter, komu boš vizualno podoben, boš nasmejan, dobrovoljen fant, kaj boš imel rad, česa ne boš maral…

12. septembra, ko sva se z atijem še sama zadnjič in dolgo sprehajala po parku, sem sedela na klopi. V šali sem te spraševala, kdaj boš prišel na svet, da vidim, če imaš moje oči 🙂 . Neskončno sem si te želela prijeti, te varovati, te nasmejati, biti tvoja mami. Že takrat si bil priden fant in naslednji dan, sem te že imela 🙂 .

Danes lahko napišem, da si zame najlepši, najbolj priden in najbolj radoveden mali fantek 🙂 . Vsaka tvoja še tako grozna lumparija me spravlja v smeh, tvoj nasmeh mi daje poleta…

Všeč mi je, kadar slišim še toliko krat znan zvok, ko razipaš klupice po tleh 🙂 , všeč mi je ko pokažeš, da bi rad imel fen, všeč mi je ko mi daš nogico, da ti dam lubčka gor. Všeč mi je, da imaš rad glasbo, ne glede na zvrst, čeprav ti je rock bolj všeč 🙂 in jo zahtevaš takoj, ko se zbudiš ali stopiš čez vhodna vrata 🙂 . Malo manj mi je všeč, ko te najdem na elementu dnevne sobe, ko stojiš ob zvočniku in televiziji, da bi si prižgal novoletne lučke. Všeč mi je izraz na tvojem obrazu, ko ti jih prižgemo 🙂 . Všeč mi je, ko me zjutraj zbujaš. Vesela sem, ko mi daš poljubčka. Veseli me, da so ti všeč bagerji, žerjavi. Smešno mi je, ko si tako navdušen, da prenehaš jest, pit… samo opazuješ s svojimi zvedavimi očkami. Veseli me, da imaš zelo rad sesalec, metlo in čistila. Verjemi, da bom to z veseljem tudi v prihodnosti uporabila v svoj prid 😉 .

Vem, da delam napake in vem, da čutiš prihajajoče spremembe, ampak vedi, da te imam neizmerno rada. Četudi me kdaj ne bo toliko ob tebi kot sem bila dosedaj. Upam, da bo takšnih dni čim manj in da bova še dalje skupaj spravljala ob živce atija, babice, tete itd. Glavno, da se imamo radi in se imamo fajn.

Zaradi tebe in tvojega atija je moj dan lepši, vrednejši in rada vaju imam moja lumpa! 🙂 Zaradi tebe želim biti še boljša 🙂 .